Ego je v zares nezavidljivem položaju. Nanj pritiska zunanje okolje in pričakuje, kako se bo obnašal, kaj bo delal, kako, kdaj, kakšna naj bo njegova samopodoba itd. Pritiska tudi nadjaz kot notranji moralni policaj, ki ves čas pričakuje, da bo dosegal visoke moralne standarde in se »primerno« obnašal, kar pomeni zlasti odpovedovanje lastni želji. Torej je med kladivom in nakovalom. Povrh vsega skuša nekako opraviti z nezavednimi pritiski in kljub vsem zunanjim vplivom imeti svoje želje, potrebe in interese. Ni čudno, da se ves čas brani in skuša vse skupaj nadzorovati in usklajevati tako, da bi bile zadovoljne vse instance – tako notranje kot zunanje. Nemogoč posel. Ego se zato ves čas nečesa boji, je zaskrbljen in se zaveda svojega nezavidljivega položaja.
Skuša biti, kar verjame, da mora biti, uboga zunanje nasvete in sledi idejam, kako postati najboljša različica sebe. Razvija strategije, s katerimi bi ustregel zunanjim in notranjim pričakovanjem, ves čas preverja, ali je že to, kar naj bi bil. Neutrudno dela na sebi, kot se reče, da bi mu končno uspelo.
A mu ne more uspeti. Živi namreč v imaginarnem svetu nenehnega zrcaljenja, preslikav in novih idej, kdo ali kaj naj bi postal. Cilji, ki jih skuša doseči, se ves čas odmikajo, premikajo ali pa kar spreminjajo.
Trpljenja in odpovedovanja je zato veliko, saj čas mineva, pričakovanih rezultatov pa ni od nikoder. Za vzdrževanje strategij in obrambnih mehanizmov potrebuje ogromno energije, njegova samopodoba je nenehno ogrožena, počasi se izčrpava in ugotavlja, da vse skupaj nima kaj dosti smisla.
Če pa si predstavljamo ego kot odprt prostor, je zgodba bistveno drugačna. Nobene trdnjave ni nikoder, nobene samopodobe, ki bi jo bilo treba nenehno izgrajevati, redizajnirati in braniti pred drugimi.
Namesto trdnjave imamo pred seboj vrt brez zidov ali meja. Njegovi »robovi« se postopoma zlivajo z okoliško pokrajino, zaradi česar je nemogoče natančno reči, kje se vrt konča in kje se začne preostali svet oziroma drugi vrt. Znotraj tega vrta uspevajo najrazličnejše rastline, rože in drevesa, ki predstavljajo različne vidike osebnosti, spominov in želja. Vrt ni strogo vzdrževan, dizajniran in nadzorovan. Nekatere rastline uspevajo, druge sezonsko odmirajo, vedno pa zrastejo nove.
Orisana prispodoba nam pomaga razumeti ego, ki ne vzdržuje togih meja med seboj in drugim, saj je bolj podoben dinamičnemu procesu kot fiksni strukturi. »Jaz« postane tako bolj podoben glagolu kot samostalniku – načinom doživljanja, ne pa nečemu, kar doživlja.
V tej novi dinamični perspektivi nastajajo začasni vzorci, ki se nikoli ne ustalijo v fiksnih oblikah. So prepoznavni – obraz, spomin, čustvo –, vendar se nenehno razgrajujejo in preoblikujejo v nekaj novega. V teh procesih ni osrednje točke, ki bi predstavljala »jaz«, ni glavnega poveljnika ali gospodarja, ki bi vse skupaj nadzoroval in odločal. Ta je dinamičen proces in ni poseben vzorec znotraj njega.
Obstaja kakovost prostornosti in pretoka, ki omogoča, da se vsi ti vzorci pojavijo in dekonstruirajo, a ne sledijo niti žargonskim družbenim pričakovanjem po samoaktualiziranju in preseganju sebe niti drugim pričakovanjem ali celo zahtevam, kakšen bi ego moral biti.
Ego ne obstaja, temveč nenehno postaja.
Ljudje večinoma narobe razumejo svoj jaz, ker uporabljajo za njegov opis prevzete metafore iz fizičnega sveta. V bistvu pa ego ni objekt in ni stvar, ki jo opišemo z lastnostmi in značilnostmi, ni nekaj, kar ima izkušnje, temveč je zmožnost ali način bivanja in izkušanja, kar je nekaj drugega. Izpolnjeni pa morajo biti nekateri pogoji postajanja.
Metafora vrta je dobra ponazoritev narave jaza in njegove strukture, toda površina bi lahko bila tudi puščavski pesek, kjer vrt ne more vznikniti. Kaj torej omogoča, da je vrt poln pisanih rastlin in da ne umre? Kako pomembno je to za ego?
Bogata vrtna tla niso le zemlja – so živ ekosistem. Vsebujejo razgrajene organske snovi, koristne bakterije in glive, minerale, vlago in nešteto mikroorganizmov, ki razgrajujejo hranila in jih dajejo na voljo rastlinam.
Isto lahko povemo s psihološkimi izrazi. »Tla« zdravega, odprtega ega ustvarjajo pogoje – teh torej ne ustvarja sam –, v katerih lahko raste in uspeva, ne pa le preživi po pričakovanjih drugih.
Eno je torej preživeti, nekaj drugega pa je uspevati in rasti.
Najglobljo plast psihološke zemlje tvorijo naše najzgodnejše izkušnje varnosti in zaupanja. Tvorijo temeljno plast, v kateri se človek ukorenini. Ko otrok doživlja dosledno, uglašeno skrb drugega – ko so njegove potrebe zadovoljene z razumno zanesljivostjo in so njegova čustvena stanja prepoznana in se starši nanje razumno odzivajo –, se krepi in kultivira temeljno, bazično zaupanje.
To osnovno zaupanje spremlja temeljni občutek, da je svet dovolj varen za raziskovanje in učenje, da so odnosi negovalni, ne pa nevarni ali celo grozeči, ter da bo to, kar bo jaz izrazil, sprejeto, ne pa zavrnjeno, kritizirano ali polito z gnojnico. Tako nastaja substrat, ki vzdržuje odprtost in radovednost, temeljni zmožnosti dobro ukoreninjenega ega.
Temeljno zaupanje pa ne pomeni, da ima otrok popolne starše in idealno otroštvo. Pomeni nekaj drugega. Krepijo ga izkušnje, ki otroka naučijo, da motnje vselej bodo in da jih je mogoče odpraviti, da so konflikti neizogibni in da jih je mogoče rešiti, da so razočaranja nujna in da jih je mogoče preživeti ter še vedno biti v redu.
Na teh temeljih se kopiči naslednja plast rodovitne zemlje, ki jo sestavljata sposobnost čustvene regulacije in sočutje do sebe. Otroka in kasneje odraslo osebo zato težka čustva ne preplavijo kot cunami in ga ne odnesejo. Ko se znajde v težavah, ne kritizira samega sebe, ni besen nase in se nima za neumnega. Ni mu treba braniti lastnih izkušenj, dokazovati lastne vrednosti ali vzdrževati strogega nadzora nad svojimi notranjimi stanji kot kakšen policaj, češ da ni dovolj dober.
Tretjo plast rodovitne psihološke zemlje tvorijo in vzdržujejo dobri odnosi. To so tisti odnosi, ki podpirajo pristno izražanje in ne zahtevajo prilagajanja togim vlogam, kakršne pričakuje zunanje okolje. Tako kot rastline bolje rastejo, ko so del raznolikega ekosistema – zelo slabo uspevajo izolirane v sterilnih pogojih –, se ego najbolje razvija, ko je vpet v odnose, ki spodbujajo samospoznavanje. Antični »Spoznaj samega sebe!« je še vedno tu.
Spoznavanje sebe nikakor ne pomeni, da se obkrožite le z ljudmi, ki se strinjajo z vsem, kar počnete in odkrijete. Daleč od tega, saj se zaradi že kultiviranih plasti ne bojite razlik, zavrnitve ali nestrinjanja. Dobri odnosi so namreč tisti, v katerih ste lahko iskreni glede svojih težav in ranljivi, so odnosi, ki spodbujajo in podpirajo vašo rast, odnosi, v katerih čutite, da ste cenjeni in spoštovani zaradi tega, kar postajate, in ne le zaradi tega, kar dosežete ali kako dobro izpolnjujete pričakovanja. V dobrih odnosih se človek ne boji postajati to, kar bi lahko bil.
Dobrih odnosov ni težko ločiti od slabih. Vsakdo ve iz svojih izkušenj, kako drugače se počuti, ko izrazi novo idejo ali razkrije svojo ranljivost nekomu, ki ga sprejme z iskreno radovednostjo, v primerjavi z nekom, ki ga takoj obsoja, kritizira ali poskuša »popraviti«. Kakovost odziva dobesedno odloča, ali bo še kdaj izrazil kaj podobnega ali pa se bo umaknil in skril zaradi zaščite oziroma potrebe po varnosti.
Četrta plast psiholoških tal je tista, ki pospešuje rodovitnost, ne le omogoča. Sem sodijo prakse, ki gojijo zavedanje sedanjega trenutka in samorefleksijo. Te lahko vključujejo meditacijo, vodenje dnevnika, terapijo, smiselne pogovore, čas v naravi ali katerokoli dejavnost, ki pomaga razviti in okrepiti refleksiven odnos do lastnih izkušenj.
Tak odnos je zelo pomemben, saj preprečuje, da bi postali odzivi avtomatični ali refleksni. Omogočajo prepoznavanje vzorcev lastnega razmišljanja, čustvovanja in vedenja, kar krepi sposobnost opazovanja svojih izkušenj. Posledica je zelo pomembna: človek ni prilepljen na izkušnje, zato nima potrebe, da bi jih branil ali celo ponujal drugemu. Opazuje jih brez obsojanja in vrednotenja, s tem pa tlakuje pot k zrelosti in modrosti.
Natanko na tem kraju moram poudariti nekaj, česar sodobno pozivanje ljudi k samouresničevanju, krepitvi svobodne volje, delu na sebi in razvijanju najboljših različic sebe ne pozna in po navadi v celoti spregleda.
Orisane prakse namreč ne delujejo tako, da se posameznik neposredno odloča, sledeč priročnikom in svetovalcem, kaj bo storil, da bo zadovoljil pričakovanja. Delujejo namreč tako, da ustvarjajo primerne pogoje – kot vrtnar, ki pripravi zemljo, zagotovi vodo in sončno svetlobo ter nato zaupa naravni inteligenci rastlin, da bodo rasle.
Današnje prakse psihološkega dela na sebi in osebnostne rasti so skoraj v celoti zgrešene. Preveč direktno namreč ciljajo prav na tisti jaz, ki ne obstaja – poveljnik ladje ali gospodar v hiši. Namesto ustvarjanja primernih pogojev za rast, občutek varnosti, vzajemno zaupanje, sočutje, reguliranje čustev, dobri odnosi, pozivajo ego, naj se nekako sam od sebe okrepi, samouresniči in razvije.
Paradoks sodobnega časa je, da je resničnih pogojev za osebnostno rast in duhovni razvoj ljudi manj, kot se zdi. V resnici je tamle zunaj veliko puščavskega peska – razmere, v katerih pristna identiteta ne more pognati korenin in zacveteti.
Številni ljudje na žalost nevede ohranjajo nerodovitne razmere v svojem življenju. Kaj to pomeni?
Prva plast psihološkega puščavskega peska je kronična zaskrbljenost kot način preživetja. Ko nekdo živi v stanju nenehne ogroženosti – bodisi zaradi zunanjih okoliščin bodisi zaradi ponotranjenih kritičnih glasov –, porabi velik del energije za takojšnje preživetje, ne pa za rast in raziskovanje. Tako kot rastline ne morejo uspevati v tleh, ki so bodisi popolnoma suha bodisi nasičena s slano vodo, tudi ego ne more razviti odprtosti, ko se nenehno brani pred zaznanimi grožnjami, pa naj bodo empirične ali ne.
Drugi način ustvarjanja neplodnih psiholoških tal sta kronični občutek sramu in manjvrednosti in perfekcionizem. Sram vam pove, da je s tem, kar ste, nekaj narobe, medtem ko perfekcionizem zahteva, da odpravite vse pomanjkljivosti in napake, preden boste končno vredni sprejemanja in potrjevanja. Oboje skupaj ustvarja psihološko okolje, kjer ne more rasti nič pristnega, saj pristnost neizogibno vključuje nepopolnost, negotovost in ranljivost. Postanete kot vrtnar, ki ves svoj čas porabi za barvanje umetnih rož, namesto da bi skrbel za rodovitno zemljo za naravne rože.
Preobrazba se tako dogaja postopoma z dosledno nego, ne pa z dramatičnimi posegi po nasvetih influencerjev, gurujev in drugih zainteresiranih, da na hitro nekaj zaslužijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar