Večna mladost

Ker se bliža moj rojstni dan, smo se pogovarjali o mladosti. Natančneje, o vprašanju, kaj pomeni ostati mlad. Je sploh mogoče biti vedno mlad ali pa je ideja o večni mladosti le izraz nemoči človeškega uma in njegovega brezupnega hrepenenja?

Pogovarjamo se in vse bolj se bližamo ideji, da je mladost najprej mladost uma ali duha. Lahko torej um ostaja mlad, čeprav se telo stara?

Morda je dobro izhodišče za odgovor na to vprašanje koncept nomada, kot sta ga razvijala Deleuze in Guattari. Uporabimo ga.

Nomad v filozofskem konceptu ni človek, ki potuje po svetu, kot pač potujejo nomadi. Najprej je

nomadsko razmišljanje. To je razmišljanje, ki ga uteleša določen način bivanja, za oba pa je značilno gibanje in delovanje po drugačnih načelih, kot jih pozna naš običajni, ustaljeni način vsakdanjega življenja.

Nomad se giblje, kot se tudi sicer premikajo ljudje, vendar ne proti vnaprej določenemu cilju ali fiksni točki, ki bi jo bilo treba doseči. Ne zanima ga novorek, ki ljudem vsak dan nenehno svetuje in predlaga, kam naj se premikajo, katere cilje naj zasledujejo, kaj naj naredijo, da bodo uspešni, kakšen naj bi bil jutrišnji dan. Nomadovo premikanje je podobno premikanju vode: teče okoli ovir, se ves čas premika, vendar ne proti kakemu določenemu cilju, temveč sledi poti najmanjšega upora in najboljših priložnosti. Ne premika se po prostoru, ki je vnaprej organiziran, izmerjen in nadzorovan, kot to velja za mesto z mrežo ulic, mejami posesti in zakoni gibanja, ki določajo, kje se kdo sme premikati in kje se ne sme. Prostor, po katerem se premika nomad, je odprt, tekoč in nediferenciran. Je kot ocean ali puščava, kjer gibanje ne poteka po vnaprej določenih trasah, ker teh sploh ni. Nomad jih začasno ustvarja s svojim premikanjem.

Premikam se kot nomad.

Kot nomad se upiram temu, da bi me ujele, organizirale ali nadzorovale uveljavljene oblastne strukture moči. Ne upiram se jim neposredno (to bi bilo revolucionarno), temveč se raje gibljem okoli njih. Iščem načine obstoja, ki preprosto ne spadajo v njihove kategorije ali okvire in nikoli ne bodo spadali.

Moje nomadsko razmišljanje ne deluje prek fiksnih kategorij, zato nimam nobenih mnenj ali prepričanj, ki bi jih branil pred drugimi, jih zagovarjal prek množičnih medijev ali ponujal na trgu. Ne zanimajo me hierarhične strukture in ne zanimajo me binarne opozicije (dobro/slabo, resnično/napačno, jaz/drugo). Vse to velja za običajno vsakdanje življenje večine ljudi, ki se oklepajo fiksnih kategorij, določenih mnenj ali prepričanj, branijo hierarhične strukture celo tedaj, ko so v njih podrejeni, in se držijo binarnih opozicij. V življenju hočejo imeti na voljo tradicionalne akademske discipline z njihovimi jasnimi mejami ali birokratske institucije s hierarhičnimi verigami poveljevanja.

Nomadsko razmišljanje sledi vprašanju, katere nove možnosti je mogoče odpreti, zato me ne zanimajo fiksne kategorije, kamor ljudje umeščajo predmete, druge ljudi in sami sebe.

Ljudje navadno kot po nekakšnem vnaprej izdelanem scenariju umeščajo druge ljudi v znane kategorije. Umeščajo se tudi sami. Drugim signalizirajo, kam naj jih umestijo. Nanje želijo narediti določen vtis, da bi jih hitreje umestili, kamor želijo biti uvrščeni.

Naučil sem se prepoznavati rizom. To sem celo moral narediti, sicer ne bi mogel biti nomad in ne bi mogel razmišljati rizomatično. Za tako razmišljanje je značilno, da ne poteka kot logično sklepanje od premis k zaključkom, temveč vzpostavlja nepričakovane povezave, skače med različnimi področji in ustvarja nove skupke idej in praks.

Ustvarjam nove skupke idej in praks. Na prvi pogled se sicer zdi, da vse to dela tudi kapitalizem, vendar je razlika med menoj in njim velika. Kapitalizem in državna oblast namreč delujeta tako, da vedno znova »ujameta« tokove želja, ustvarjalnosti in življenja. Bliskovito se odzivata, zato jima uspeva usmerjati jih v predvidljive, obvladljive vzorce, ki jih je mogoče nadzorovati in tržiti. Paradoks kapitalizma je zato zares velik: ljudje imajo spontano občutek, da živijo svobodna življenja in da sami odločajo, kaj bodo naredili s svojimi željami in življenji.

Nomadstvo predstavlja načine življenja in razmišljanja, ki se takemu kapitalističnemu delovanju vedno znova izognejo ali se mu uprejo. To ne pomeni, da smo nomadi nujno politični revolucionarji v tradicionalnem smislu. Ne, skromno sledimo linijam bega, ki preprosto ne sodijo v znane in uveljavljene kategorije, ki jih strukture moči uporabljajo za organiziranje in nadzorovanje življenja. Praznujemo razlike in mnogoterosti ter kritično razmišljamo o uveljavljenih reprezentacijah sveta. Osredotočeni smo na procese postajanja, statično bivanje nas ne zanima.

Kako si lahko predstavljamo nomada?

Opazujte nekoga v knjižnici. To ni oseba, ki je prišla tja, da bi našla določeno knjigo ali dokončala vnaprej določen raziskovalni projekt.

V roke vzame knjigo o srednjeveški arhitekturi; lahko bi vzela katerokoli drugo. V njej naleti na opombo o islamskih geometrijskih vzorcih, zato vzame v roke naslednjo knjigo o matematiki, v kateri odkrije odlomek o neskončnosti, ki jo spomni na nekaj, kar je prebrala o jazzovski improvizaciji, zato se sprehodi do glasbenega oddelka. Na poti do tja opazi drugo osebo, ki nekaj skicira, zato postane radovedna in jo povpraša o tehnikah risanja ...

Zamišljena oseba se giblje skozi knjižnico kot voda, ki teče okoli kamnov v potoku – ne naključno, temveč sledi logiki privlačnosti in povezanosti, ki se udejanja v realnem času. Ni izgubljena; sledi linijam intenzivnosti, privlačnosti in radovednosti, ki ustvarjajo njeno pot. Hodi po njej – in jo ustvarja.

Kot nomad se ne borim proti svetu. Preprosto ustvarjam po drugačnih poteh, ki ne zahtevajo dovoljenja ali potrditve uveljavljenih institucij, avtoritet ali kogarkoli. Odkrivam, kaj ljudje in stvari zmorejo, zato me ne zanima, ali so to, kar naj bi bili. Odprtost raziskovanja sveta mi omogoča, da berem filozofske knjige, kot da so romani, uporabljam znanstvene koncepte kot poezijo in se lotevam matematičnih problemov skozi vizualno umetnost.

Ne gre torej za izstop iz družbe ali nekonvencionalni življenjski slog po navodilih, ki jim ritem pojavljanja določajo tržni mehanizmi. Iščem načine, kako ostati živ, radoveden in ustvarjalen v kakršnihkoli okoliščinah, na katere naletim. Utelešam temeljno vprašanje, za katerega bi Deleuze rad, da si ga zastavimo: Ali lahko živimo na način, ki ostaja odprt za to, da postanemo nekaj, kar še nikoli nismo bili?

Je to recept za večno mladost duha?

Družno sklenemo, da precej verjetno je.