Kritična samorefleksija mi pove, da je moje poudarjanje kompleksnosti sveta, njegove nepredvidljivosti, odprtosti in celo nedoločenosti, za marsikoga preveč abstraktno, nezanimivo, nerazumljivo in celo nesmiselno. Absolutno je zato nemogoče, da bi moj blog bralo petdeset tisoč bralcev in bralk.
Zavest, ki doživlja svet na način, ki ga ne razume povsem, lahko začne želeti, da bi naletela na preproste, hitre rešitve vsakdanjih izzivov, in ne želi dodatnih kompleksnih in abstraktnih razmislekov o tem istem svetu, ki na koncu ne ponujajo nobenega konkretnega nasveta. Taka zavest želi zmanjšati negotovost, odprtost in vznemirjenje zaradi odsotnosti konkretnih navodil, kako živeti, kdaj potrkati na šefova vrata in zahtevati višjo plačo, kateri dan se odločiti za nakup, ob kateri uri se odpraviti v znano restavracijo.
Paradoks je, da nekateri vplivneži ponujajo ljudem natanko take nasvete, pogosto za drag denar, in žargon, ki ga, denimo, ne razumem niti malo.
Pojma nimam, kaj pomeni, da je »luna v levu«, da se Jupiter retrogradno dviguje ali spušča, ne vem, kaj je aspekt – toliko abstraktnih izrazov je, ki jih ne razumem. Pravijo pa, da je mogoče na njihovi podlagi izdelati načrte, tudi za naslednja tri leta, kaj se bo človeku konkretnega zgodilo, katere kozmične energije bodo določile njegovo nadaljnjo usodo. Ne vem, kakšne te energije so, kako se jih izmeri, kateri inštrumenti so za to potrebni. Zelo očitno je, da moram v vse to preprosto verjeti. In za velik denar, kot rečeno, mi naredijo tak načrt. Dvomim pa, da je v njem predvideno, kdaj bom umrl. Le kdo bi hotel plačati, da mu nekdo napove dan, ko bo dobil usodno diagnozo, ali dan, ko ga bodo pospremili na zadnjo pot?
Ne, ljudje so pripravljeni plačati za občutek, ki ga potrebuje njihova zavest. To je občutek, da dostopajo do globoke, kozmične modrosti, medtem ko prejemajo natanko tisto, po čemer hrepenijo – jasne odgovore o tem, kdaj ukrepati, kaj pričakovati, kako načrtovati, s kom se srečati.
Vplivneži tako gledajo v kozmične karte in obljubljajo, da bodo začrtali tri leta vašega poklicnega življenja. Pri tem se priročno izognejo napovedovanju težkih diagnoz, ponujajo pa kozmično gotovost glede romance in kariernih potez. Skrbno molčijo o resničnih eksistencialnih negotovostih – smrti, trpljenju, bolečini, izgubi smisla.
A morda v resnici sploh ne prodajajo napovedi, temveč dovoljenje – dovoljenje za sprejemanje odločitev, za upanje, za občutek, da je moje majhno življenje vendarle del nečesa večjega, urejenega, smiselnega in takega, da lahko nadzorujem vsaj nekaj v svojem življenju, če že večjega dela ne morem.
»Kozmične energije« tako postanejo nekakšen eksternalizirani sistem odločanja, na katerega se lahko zanesemo, ko postane svobodna volja preobremenjena, življenje pa teče v smeri, v kateri se ne moremo znebiti notranje tesnobe, negotovosti in težkih vprašanj, kaj naj bi sploh počeli na tem svetu.
Vse bolj pa sem prepričan, da je natanko eksistencialna tesnoba, skupaj s tragičnim občutenjem življenja, tista smer, v kateri je šele mogoče iskreno priznanje nedoločenosti življenja kot pošteni poziv ljudem, ki omogoča spoznanje, da je mogoče dobro živeti prav z negotovostjo kot trajnim stanjem, v katerem je življenje ves čas. To ni problem, ki ga je treba rešiti. Je iskreno, a psihološko zahtevno odkritje resnične in za nas še vedno skrivnostne narave življenja. Resnično, terja nekakšen pogum, za katerega pa ljudje včasih čutijo, da ga preprosto ne zmorejo.
V resnici tega ne čutijo samo včasih. Živimo namreč kapitalistična življenja, v katerih je varnost naše zaposlitve odvisna od četrtletnega dobička, ki ga ne moremo nadzorovati. Cena stanovanja, ki bi ga radi kupili, niha glede na špekulativne trge, zdravstveno varstvo, izobraževanje, celo naša upokojitev so odvisni od kompleksnih finančnih sistemov, ki delujejo po nam nedoumljivi skrivnostni logiki.
A to ni naravna kompleksnost življenja. Ne, to je umetna kompleksnost, ki bi bila lahko tudi bistveno drugačna, a ni, ker deluje v korist nekaterim ljudem, medtem ko se drugi počutimo nemočne in zmedene.
Potem uletijo vplivneži, ki naredijo iz vsega tega – nove profitabilne projekte.
Ko si nekdo ne more privoščiti najemnine zaradi tržnih zakonitosti, to ni nikakršna eksistencialna kompleksnost – to je zelo konkreten in otipljiv učinek sistema, zasnovanega za koncentriranje bogastva in moči. Ljudje v njem hrepenijo po nečem, kar je obvladljivo, predvidljivo in ima smisel, a v kaotičnem življenju, ki ga ne nadzorujejo, vsega tega pogosto na najdejo. Vplivneži kot plenilci takoj ponudijo rešitve: izjemno kompleksnost sodobnega življenja prevedejo v sistem vzorcev, v katerem abstraktne in še manj razumljive kozmične sile (ne pa izkoriščevalski ekonomski sistemi) določajo človeško usodo, potem pa vam rečejo, da lahko z njihovim razumevanjem – razumejo ga seveda samo oni – pridobite vsaj nekaj občutka za samostojnost in za to, da lahko vsaj nanjo – na usodo –, resno računate, če že na vse drugo ne morete.
Pozivanje h kritičnemu razmišljanju in razmišljanju s svojo glavo zato morda še nikoli ni bilo tako smiselno, kot je danes. Čeprav je del popularnega žargona in zanj pogosto navijajo ljudje, do katerih smo upravičeno skeptični, vseeno vsebuje razumno zrno. Kritično razmišljanje, ki temelji na starem dobrem dvomu, kratko malo zelo potrebujemo. Ko ga je kot metodološkega pred štirimi stoletji predlagal Descartes, je bil svet skoraj popolnoma drugačen od današnjega. Prav zato je še pomembnejši.
Je namreč res, da le »neumni ljudje« verjamejo v zarote? Lahko dokažemo, da je nekaj narobe z ljudmi, ki obožujejo diktatorje in avtoritarne voditelje, ki jih ni tako malo? Kako pravzaprav sploh dokazati, kaj je res in kaj ne v svetu, katerem smo se znašli?
Že nekaj časa je videti, da dejstva v javnem življenju, morda je podobno tudi v intimnem svetu ljudi, preprosto niso pomembna. Ko se človek enkrat prepriča, da lahko širi okoli sebe mnenja in prepričanja, ki so povsem izmišljena, celo neumna in nora, se prepriča tudi, da se vedno najde dovolj ljudi, ki mu kratko malo verjamejo. Pogumno nadaljevanje se zato kaže kot stopnjevanje prepričanj in mnenj, ki počasi zapolnjujejo mentalni svet ljudi, v katerem je nenadoma dobesedno vse mogoče, zahvaljujoč pomanjkanju spomina, ki bi še včeraj povedal, da je zelo koristno, dobro in razumno postaviti mejo in živeti s spoznanjem, da vse ni mogoče, da ne bi bilo prav, če bi bilo mogoče, in da je pogoj smisla življenja med drugim prav to, da vse ni mogoče.
Človek dobi v današnjem svetu srhljivo izkušnjo, da je mogoče reči karkoli in pridobiti v nekaj dneh na milijone sledilcev, kar je za psihologijo samozavesti in samovšečnosti več kot čarobno darilo z neba. Življenje v postfaktičnem svetu, v katerem dejstva niso pomembna, je zato tudi življenje v kulturi paranoidnosti, narcizma, brezmejnega razkazovanja, blebetanja brez vsake cenzure in ustvarjanja podob, ki ne ustrezajo nobenim estetskim in etičnim kriterijem. Objektivna resničnost ni več pomembna, postala je predmet pogajanj – dejstva so stvari, ki jih lahko sprejmete ali pa zavrnete, saj so pomembne osebne preference, ne pa dokazi. To je obenem svet, v katerem sobiva več nezdružljivih različic resničnosti. Vsaka ima svojo notranjo logiko in predane privržence. Znanstveniki izgubljajo verodostojnost in so vse bolj le še en glas v zboru.
Vprašanje, komu potem sploh še lahko zaupamo, ker živimo v svetu, v katerem dobesedno nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da je nekaj res, pritiska in terja odgovor. Ne moremo se prepričati, da so medijske podobe resnične, da video sekvence niso narejene z umetno inteligenco. Nikakor se ne moremo znebiti občutka, da nam politiki govorijo eno in pogosto delajo drugo, da so njihovi govori taki, kakršni so, zato, ker jim spin doktorji sproti narekujejo, kaj naj govorijo, da bi bili vsaj za silo všečni. Ne vemo, ali iskreno mislijo, kar govorijo, ali pa govorijo, kar verjamejo, da je pač treba govoriti, da je mir v hiši, čeprav vedo, da ga že dolgo ni.
Kdor je danes naiven in verjame v moč dogovarjanja, kritičnega razmišljanja in vsega drugega, je v slabem položaju. Mimogrede verjame ljudem, ki nimajo dobrih namenov, zato plača visoko ceno za svojo naivnost. Na drugem koncu spektra človeških odzivov na dogajanja okoli sebe je kajpak teorija zarote, ki pa se ravno tako nikoli ne izide v prid tega, ki vanjo verjame. Toliko je stvari na tem svetu, ki jih kratko malo ni mogoče dokazati, in toliko mentalnega smetja, ki se ga ni mogoče znebiti.
Naša življenja so zato vse bolj napolnjena z vsebinami brez vsake vrednosti. Postajamo nenavadni ujetniki nemogoče zahteve. Po eni strani namreč moramo verjeti določenim ljudem, navsezadnje moramo verjeti sebi, sicer ne moremo smiselno živeti. Ni mogoče, da bi se prepričali glede čisto vsega. Po drugi strani ne moremo biti radikalni skeptiki – natanko iz istega razloga.
Komu torej verjeti in komu ne? To je morda ključno vprašanje.
Če verjamemo vsem, ni dobro za nas, ker je cena take naivnosti preprosto prevelika. Če ne zaupamo nikomur, se izoliramo in kot socialna bitja vse teže živimo, tvegamo pa tudi stopnjevanje paranoidnosti in izgubo smisla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar