Ljudje večkrat rečejo, da želijo komu »samo pomagati«. Želijo »samo dobro«. Skoraj nemogoče je najti človeka, ki bi zase rekel, da kdaj komu ne želi dobro ali da mu želi slabo. Pa vendar je ob vsem tem »dobrem delovanju« na svetu veliko zla. To ne obstaja le zaradi neposrednega zlega delovanja, temveč tudi zaradi »dobrega«.
Že zelo dolgo se zato ukvarjamo z vprašanjem, zakaj se sicer pametni ljudje kdaj obnašajo samouničevalno. Ne mislim le na vprašanje, zakaj zlo ali zakaj vojna, mislim tudi na samouničevanje. Na poseben način združuje oboje pokopavanje dojenčkov s stigmo zunajzakonskega rojstva, zlorabljanje otrok in njihovo zanemarjanje. Vse to dobi dodatno razsežnost, če se dogaja v okolju, kjer naj bi pomagali ljudem v stiski.
Pomoč ljudem v stiski, ki vključuje sočutje, je verjetno eno najbolj plemenitih dejanj, kar jih zmore človeško bitje. Izraz »dobra pomoč« je pri tem posebej pomemben, saj ni vsaka pomoč tudi dobra, kot rečeno. Včasih se izkaže, da celo dobra pomoč ni zares dobra. Lahko je celo uničevalna. Kako je to mogoče in kako to razumeti?
Danes so začeli izkopavati najdišče v Tuamu v grofiji Galway, kjer naj bi redovnice doma za matere in dojenčke sv. Marije pred več kot pol stoletja »pokopale« 796 dojenčkov in malčkov. V resnici bodo njihove posmrtne ostanke pokopali šele zdaj. Najprej jih bodo izkopali, potem pa spoštljivo in dostojanstveno pokopali tako, kot to sicer počnejo ljudje že zelo dolgo.
Kaj se je torej zgodilo?
Ljudje, ki so trdili, da služijo načelom ljubezni, usmiljenja, sočutja in skrbi za ranljive, so ustvarili in vzdrževali prakse, v katerih so na stotine otrok obravnavali kot odpadke. Tem otrokom niso odrekli le življenja, temveč celo osnovno priznanje, da so obstajali kot človeška bitja, vredna ustreznega pokopa.
V Sofoklejevi tragediji se Antigona do lastnega tragičnega konca zavzema za pokop brata Polinejka. Lahko bi se ustavila in se podredila kralju Kreonu, ki je vztrajal, da ga kot sovražnika ne pokopljejo. To bi pomenilo, da bi zgnil zunaj mestih vrat – kot odpadek. Ni se ustavila, vztrajala je do konca, da njen brat ni odpadek, ki ga je mogoče pustiti gniti na polju.
Ljudje pa vendarle tudi v vsakdanji realnosti, ne le v knjižnem delu, kdaj za koga rečejo, da je odpadek. Ali nekdo, ki se ga je treba znebiti.
Ostanke mrtvih otrok bodo zdaj pokopali. In prav je zapisati, da niso umrli zaradi nevednosti, naključja ali malomarnosti. Skoraj osemsto otrok ne umre na tak način. Ljudje so natančno vedeli, kaj počnejo. Iz dneva v dan, iz leta v leto so se zavestno odločali, da bodo z bitji, ki se zavedajo sebe in trpijo – otroci, ki so sposobni veselja, strahu, ljubezni in trpljenja –, ravnali kot s težavami, ki jih je treba skriti in se jih na koncu znebiti. Z njimi niso ravnali kot z življenji, ki jih je treba spoštovati in ceniti. Sistematično so razčlovečili najbolj ranljive člane svoje skupnosti, hkrati pa – domnevamo – ohranili svoj občutek pravičnosti in moralne avtoritete. Še bolj zaskrbljujoče je, da tega niso storili ljudje, ki so zavračali zavest ali etična načela, to niso bili psihopati ali sociopati in ljudomrzneži, temveč ljudje, ki so zavestno in na glas trdili, da zastopajo in predstavljajo najvišje duhovne, moralne in etične vrednote človeštva. Hkrati so v svojih naukih potrjevali sveto vrednost človeškega življenja, medtem ko so jo s svojimi dejanji popolnoma zanikali. Večjega notranjega razcepa si ni mogoče predstavljati.
Da bi razumeli, kako lahko zavestna, potencialno etična bitja sodelujejo v takšnih grozotah, moramo preučiti nekatere mehanizme, ki omogočajo institucionalno zlo. Ne mislim na opravičevanje takšnega vedenja, seveda ne. Mislim na razumevanje, kako je mogoče zavest sistematično pokvariti in obrniti proti sebi.
Eden ključnih mehanizmov je ta, ki omogoča ljudem, ki so sicer popolnoma sposobni etične refleksije, da se naučijo začasno ustaviti ali blokirati svoje moralne sposobnosti. Poleg tega razvijejo psihološke tehnike, s katerimi se izognejo prepoznavanju škode, ki jo povzročajo, ali svoje odgovornosti zanjo. Dobesedno ne vidijo ne škode ne odgovornosti. Metaforično lahko rečemo, da postanejo začasno ali trajno slepi.
Dojenčke in njihove matere je bilo tako mogoče sistematično dehumanizirati ali razčlovečiti. To pomeni, da so redovnice iskreno verjele, da so moralno onesnaženi, družbeno nevarni ali nekako manj vredni skrbi kot člani »zakonitih« družin. In ko se človek enkrat tako prepriča, da nekateri drugi ljudje niso povsem človeški ali si ne zaslužijo moralnega obravnavanja, se odprejo vrata za kruto ravnanje z njimi, ker psihološki mehanizmi to omogočajo.
Poleg tega institucionalna struktura razprši odgovornost, zato lahko posamezniki sodelujejo v zlu, medtem ko si govorijo, da niso osebno odgovorni. Vsakdo lahko reče, da le sledi ukazom – Eichmann, denimo –, vzdržuje institucionalno politiko ali služi višjemu namenu, ki preprosto upravičuje takojšnjo škodo. Birokratizacija krutosti jim olajšuje sodelovanje, ne da bi se v celoti soočili s tem, kar počnejo. Ne soočijo se, ker se jim kratko malo ni treba. Nasprotno, med seboj se identificirajo in drug drugemu krijejo hrbet, kot se reče, in sicer tako, da preprosto molčijo.
Kar dela versko institucionalno zlo še posebej zaskrbljujoče, je to, kako kvari same okvire, za katere je sicer rečeno, da spodbujajo in varujejo etični razvoj posameznikov. Ko institucije, ki trdijo, da predstavljajo najvišjo moralno avtoriteto, izvajajo sistematično krutost, ne škodijo le svojim neposrednim žrtvam, temveč spodkopavajo celoten projekt moralnega razvoja v lastnih skupnostih. Ljudje, ki zaupajo verski avtoriteti, se naučijo preglasiti svoje moralne intuicije, ko so te v nasprotju z institucionalnimi zahtevami. Naučijo se, da »resnična« morala včasih zahteva nekaj, kar se navzven zdi kot krutost, da višji nameni upravičujejo takojšnjo škodo in da dvom o avtoriteti predstavlja duhovni neuspeh, ki si ga ne smejo privoščiti. Dvom bi sicer omogočil etični vpogled, a prav tega ni se upajo privoščiti, ker se bojijo za svoj položaj.
Tako naučeni ljudje ne dvomijo v avtoriteto, temveč ji slepo sledijo. Včasih do bridkega konca.
Sedaj pride na vrsto nekaj, kar je zares težko razumeti in še teže sprejeti. Človeku bi se moralo upirati do konca.
Na orisani način se namreč počasi oblikuje avtoritarna vest, ki omogoča nekaj skoraj neverjetnega. Zaradi nje se ljudje počutijo krepostne ravno takrat, ko v službi institucionalnih zahtev potlačijo svojo naravno empatijo in sočutje. Zaradi svoje pripravljenosti, da povsem ignorirajo trpljenje drugih, ko jim oblasti rečejo, da je takšno ignoriranje v službi višjih ciljev, doživljajo – moralni ponos. Človeku gre težko v glavo, da je to mogoče – pa vendar je.
Otroci v Tuamu niso umrli kljub zavezanosti njihovih skrbnikov moralnim načelom, temveč zaradi tega, ker je ta sicer vzvišena načela pokvarila institucionalna oblast. Ta je poslušnost oblasti dvignila na najvišjo raven in jo predstavila kot pomembnejšo od skrbi za ranljiva človeška bitja.
Vprašanje o zmožnosti ljudi za samouničenje tako kaže na nekaj zelo globokega. Ko ljudje ustvarjajo institucije, ki sistematično uničujejo zavest – bodisi z zlorabo, zanemarjanjem, uničevanjem okolja ali vojskovanjem –, se soočamo z obliko kozmičnega samopoškodovanja, ki se upira racionalni razlagi. Nastajajo vzorci vedenja in delovanja, ki nam povedo, da sicer zavestna moralna bitja uporabljajo svojo inteligentnost in organizacijske sposobnosti, da spodkopavajo prav iste pogoje, ki omogočajo razvijanje zavesti. Podnebne spremembe so morda najobsežnejši aktualni primer, vendar predstavlja institucionalna zloraba, kot je Tuam, natanko isto dinamiko, le v manjšem obsegu.
Upravičeno se torej zdi, da je v človeški psihologiji dejansko nekaj, kar lahko vleče k razgradnji, uničenju in vrnitvi v neorgansko stanje, tudi če je to v nasprotju z zavestnimi vrednotami in dolgoročnim preživetjem. Sodelovanje v institucionalnem zlu lahko nudi psihološko olajšanje težav, ki si jih človek, kot je bila Antigona, »nakoplje« z moralno in etično refleksijo, saj kompleksno etično presojo in delovanje nadomesti s preprostim sledenjem pravilom in podrejanjem avtoriteti.
Iz vsakdanje prakse dobro vemo, kako enostavno in včasih osupljivo lahko je slediti avtoriteti, ki prevzame vso odgovornost. Izjemno enostavno je slediti ukazom in ne razmišljati. In prav tako vemo, kako zahtevno je slediti etični presoji in kako zelo težko se je etično obnašati.
Tragedija v Tuamu je še posebej grozljiva zato, ker se je zgodila v ustanovi, ki je bila posebej zasnovana za skrb za ranljive ljudi. To dokazuje, da se lahko celo sistemi, namenjeni varovanju zavesti in spodbujanju človekovega razvoja, pokvarijo in omogočijo delovanje mehanizmov, ki uničujejo tisto, čemur naj bi služili.
Tako kvarjenje se po navadi začne z majhnimi kompromisi in racionalizacijami, ki se postopoma razširijo v sistematično dehumanizacijo. Takih korakov je v vsakdanjem življenju sorazmerno veliko in so praviloma skoraj nevidni. A vsak tak majhen in neopažen korak stran od pristne skrbi za drugega olajša naslednjega. Ljudje se zato ne zbudijo nekega dne in se odločijo, da bodo zagrešili zlo. Vanj dobesedno počasi zdrsnejo z vrsto kompromisov, ki so sčasoma omrtvili njihovo moralno občutljivost.
V moralnem in etičnem smislu dobesedno umrejo.
Ko zavestna bitja, sposobna ljubezni, sočutja in etične refleksije, uporabijo svojo inteligenco za uničevanje drugih bitij, je, kot da bi evolucija sama storila samomor. Vsakič, ko nam ne uspe sprejeti moralnih in etičnih odločitev, sodelujemo pri tem, da zavest uničuje svoje lastne najvišje dosežke.
Potrebujemo budno ponižnost, kajti vsakdo od nas lahko v določenih okoliščinah in pod institucionalnimi pritiski sodeluje v zlu, medtem ko si govori, da služi dobrim namenom in »hoče narediti nekaj dobrega«. Pri tem ne mislim na kak moralni relativizem, daleč od tega. Mislim na večje spoštovanje spoznanja, kako dragocena in krhka je v resnici etična zavest.
Otroci, ki so umrli v Tuamu, bi lahko živeli še danes. Vsakdo od njih bi predstavljal in zastopal milijarde let kozmične evolucije, ki je dosegla vrhunec v zavesti, zmožni za ljubezen in sočutje. Tragedija ni le v tem, da so trpeli in umrli, temveč tudi v tem, da jim ljudje, ki bi morali razumeti prav to zavest in njihovo dragocenost, niso priznali njihovega kozmičnega pomena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar