Obstajajo razsežnosti naših življenj, udobje, varnost, predvidljivo ugodje, izolirane rutine. Poučili so nas o njihovem pomenu, navadili smo se nanje, razumemo jih in vsak dan znova se jih veselimo, računamo nanje, pričakujemo jih, včasih smo prijetno vznemirjeni zaradi njih. Razočarani smo, če kakšna iz nam neznanega razloga umanjka, če kakšna ni taka, kot pričakujemo in želimo. Zdi se nam, da si vse te razsežnosti preprosto zaslužimo, da nam pripadajo, ker iz dneva v dan trdo garamo zanje, se trudimo in vselej naredimo vse, kar je v naši moči, da so vedno tam, kjer naj bi bile in kjer morajo biti – tako pač verjamemo, ni pa nujno, da obenem vemo, zakaj tako verjamemo. Smo nekakšno središče sveta in vse naštete razsežnosti bi morale biti povsod okoli nas, sicer postanemo potrti, nezadovoljni in na koncu nesrečni. Verjamemo, da je iz njih zgrajena trdnjava, v kateri živimo in smo varni. Imenuje se »naš svet«.
V njem smo varni pred bolečino, trpljenjem, nesrečami, nelagodjem. Verjamemo, da moramo biti varni, da je varnost zelo pomembna razsežnost življenja. Saj tudi je.
Trdnjava je lepo okrašena, v njej se dobro počutimo in nam je lepo. Znotraj je tudi obljuba uspeha. Ni nam povsem jasno, kaj je to, a zveni prijetno in vabljivo. Kot zveni prijetno trditev, da je sreča stanje brez bolečine in trpljenja. Za njo se zato velja poganjati, si rečemo vedno znova. In se poganjamo. A zopet ne vemo čisto natančno, zakaj se poganjamo.
Nekje ob strani pa vztraja neodgovorjeno zahtevno vprašanje. Ali se lahko zavest zares zavaruje pred korupcijo? Se lahko povsem zaščiti pred samouničevanjem in zlom?
Ničesar novega ne povemo, če rečemo, da je težko odgovoriti na vprašanje, kako se lahko bitja, ki so sposobna transcendentne dobrote, zaščitijo pred sodelovanjem v institucionaliziranem družbenem zlu. Je za zaščito potrebno vzgajati otroke za moralni pogum? Naj bi se otroci v zgodnjih letih v družinskem krogu učili ohranjati in negovati etično občutljivost, ki je predpogoj moralno pogumnega vedenja in delovanja? Resnično, na kaj mislijo načrtovalci šolskih politik, ko vedno znova opozarjajo, na kaj vse bi morale biti pozorne šole, kako bi morali vzgajati otroke, ne le poučevati jih? Mislijo na etično občutljivost in moralni pogum? Se kdo spomni, da so ga v letih šolanja kdaj spodbujali k etični občutljivosti in moralno pogumnemu vedenju? Mislim – zares sistematično spodbujali s svojim zgledom.
Kolikokrat slišimo v vsakdanjem življenju pozive, naj mislimo s svojo glavo! A kaj to resnično, čisto zares pomeni?
Če se ne šalijo in mislijo zares s pozivanjem, potem morajo biti pripravljeni na to, da ljudje znajo dvomiti v avtoritete – zlasti takrat, ko te delujejo v nasprotju z osnovnim človeškim dostojanstvom, kar pa je pogosto. V nasprotju delujejo, denimo, vsakič, ko se ne zavzamejo za ranljive ljudi, za nevidne, neslišane in na rob družbenega življenja potisnjene ljudi, ki trpijo. Ko torej skrbijo predvsem zase in svoje trdnjave, položaje, premoženje, denar in moč.
Misliti s svojo glavo ni preprosto in ni nekaj lahkega. Nikakor ne mislim, da je. Nasprotno, včasih pomeni nesti glavo na prodaj. Pomeni tvegati in se zavzemati za drugega. Ne pomeni, da človek tvega samo zase, za lastne sebične in egocentrične interese, prepričanja, potrebe in želje. In zakaj ne rečejo, naj ljudje mislijo s svojo glavo in pri tem še tvegajo?
V resnici vas ne bo nihče resno pozval k tveganju – ne v šoli ne zunaj nje. Raje vam bodo obljubljali več iluzij, znotraj katerih boste domnevno zaščiteni, zavarovani in neobremenjeni z realnimi značilnostmi življenja, kritično razmišljajoč, karkoli že to pomeni.
Prav tako vam ne bodo povedali, kako institucionalne strukture podpirajo dejavnosti, ki vztrajno spodkopavajo moralno delovanje in onemogočajo moralni razvoj posameznikov. Ni vsaka institucija dobra, kajti v vsaki delujejo ljudje, podrejeni možnosti, da prej ali slej začnejo delovati na načine, na katere ne morejo biti ponosni.
Otroci se etičnega vedenja ne naučijo iz knjig. Iz njih se lahko učijo, toda to še ne pomeni, da se tudi naučijo. Ne naučijo se niti z navodili, ki jim jih ponudijo avtoritete. Naučijo se šele z doslednim doživljanjem v svojem okolju, z izkušnjami – z etičnim delovanjem. Moralne intuicije, ki jih vselej že imajo, razvijajo in krepijo tako, da opazujejo odrasle. Opazujejo jih, kako se odločajo, kako pogumni so, kdaj in kako dajejo prednost skrbi za drugega pred lastnim udobjem, resnici pred klišeji in blaginji drugih pred osebno koristjo – ne le občasno, temveč kot nekaj samoumevnega.
Tako moralno učenje se dogaja pod ravnjo zavestnega poučevanja, kakršno poteka v učilnicah. Ko otrok vidi, da starši dosledno spoštljivo ravnajo z ljudmi, s katerimi se srečujejo, v trgovini, na trgu in ulici, pri sosedih, prosto delijo vire ali se prijazno pogovarjajo z njimi tudi o težkih resnicah, nimajo nobenih težav s sprejemanjem vedenjskih vzorcev. Prav tako nimajo težav s sprejemanjem celotnega okvira za razumevanje, kaj pomeni biti dober človek v odnosih z drugimi. Naravno so nagnjeni k sprejemanju vsega tega. A če je tega malo, kaj naj potem sprejemajo?
Otroci se nezavedno želijo učiti, da je dostojanstvo drugih ljudi tako temeljno, da ne zahteva zavestnega odločanja – tako preprosto deluje svet.
Razen če ne deluje. Potem se otroci učijo – da pač ne deluje. In se sprašujejo, kako biti del sveta, v katerem to ne deluje ali pa deluje tako redko, da obupaš, preden končno naletiš na ljudi, ki so pogumni in dostojanstveni vzor lepega, dobrega in resničnega.
Ko torej otroci odraščajo v okoljih, kjer odrasli rutinsko lažejo, da bi se izognili neprijetnim posledicam, dajejo prednost osebni koristi pred pravičnostjo ali nekatere ljudi obravnavajo kot manj upoštevanja vredne kot druge, te vzorce sprejmejo kot normalne in naravne. Ne sprejmejo jih zlahka, kakopak, toda na koncu jih imajo vendarle za svoje. Tudi če se učijo abstraktnih načel o poštenosti in sočutju, bodo njihove vedenjske vzorce in intuitivne odzive oblikovale predvsem izkušnje, ki so jih dobili, manj pa to, kar so jim leta dolgo pripovedovali ali dopovedovali. Zaman so namreč vse knjige tega sveta in vse šolske ure, če dejanski vzorci vedenja ljudi sproti spodkopavajo, kar piše v knjigah in prihaja iz ust učiteljev.
Institucionalna korupcija je uničujoča celo skozi generacije. Otroci, ki doživijo sistematično dehumanizacijo – bodisi kot žrtve nasilja bodisi kot priče, kako avtoritete ravnajo z ranljivimi ljudmi –, se naučijo globokih lekcij o (ne)vrednosti človeških bitij, ki jih noben kasnejši moralni pouk ne bo mogel zlahka preseči.
Kako torej ustvariti moralno okolje, ko pa so ljudi, ki so na voljo za njegovo ustvarjanje, vzgajali za konformizem, večno prilagajanje kapitalistični produkciji dobrin ter ideološkim pozivom k samopreseganju in nenehnemu optimiziranju, da bi bili še skladnejši s sistemom in z institucionalnim delovanjem v »našem svetu«, v katerem je toliko iluzij, da smo varni pred bolečino, trpljenjem, nesrečami, nelagodjem?
Za vzgajanje in oblikovanje moralnih skupnosti potrebujemo moralne ljudi, ki so jih vzgojile – moralne skupnosti. Hm.
Ali se lahko otrok moralno in etično vzgoji čisto sam? Ne verjamem, da se lahko tako vzgoji brez dobrega učitelja oziroma vzornika.
Kje so danes taki vzorniki? Kdo so?
Živimo v sistemu, ki sistematično spodbuja konkurenco pred sodelovanjem, individualno prednost pred kolektivno blaginjo in zunanje nagrajevanje pred notranjo integriteto. Tudi ljudje, ki intelektualno razumejo potrebo po boljših človeških odnosih, se pogosto težko dosledno udejanjajo, da ne govorim o uveljavljanju, ker je njihov lastni moralni razvoj potekal v okoljih, ki so nagrajevala drugačno vedenje.
Kako torej ustvarjati alternativne izobraževalne skupnosti, sočutna občestva ali celo zgolj bolj zdrave družine? Odrasli, ki prepoznavajo težave z običajnimi pristopi k vzgajanju otrok, delu ali življenju v skupnosti, se pogosto znajdejo v stresnih in bolečih situacijah, tudi če si resnično želijo boljšega. Morda vedo, da je disciplina, ki temelji na kaznovanju, škodljiva, vendar so še vedno v skušnjavi, da uporabijo grožnje in nagrade, ker so preprosto preobremenjeni. Morda razumejo, da sodelovanje ustvarja boljše rezultate kot tekmovanje, vendar se še vedno čutijo dolžne zagotoviti svojim otrokom konkurenčne prednosti in narediti vse, da bodo vsaj tako uspešni kot drugi.
Vselej pa bodo verjetno živeli moralni pionirji, ki bodo kratko malo pripravljeni tvegati zavrnitev ali, še huje, utelešati drugačne vrednote, tudi če jih drugi ljudje ne podpirajo. Plačali bodo visoke osebne stroške, soočali se bodo z družbeno izolacijo, ekonomsko prikrajšanostjo ali celo s preganjanjem, ker ne bodo hoteli sodelovati v praksah, ki jih bodo prepoznali kot škodljive.
To so ljudje, ki s svojim obstojem ustvarjajo še nekaj. Jamčijo za nekaj. To nekaj je prostor, v katerem lahko drugi ljudje izkusijo alternativne načine življenja. Njihovi otroci, učenci ali člani skupnosti izkusijo skoznje odnose, ki temeljijo na povsem drugačnih načelih.
Prav zato je rekel Jezus ob slovesu svojim učencem, naj odidejo na vse štiri strani sveta in živijo to, česar so se naučili, ko so hodili z njim. Ne za njim, bi dodal, temveč z njim. Ker je to čisto nekaj drugega.
Njegovi učenci niso bili ljudje, ki so se preprosto naučili nečesa novega ali sprejeli od učitelja nov sistem prepričanj. Ne, bili so posamezniki, ki so se temeljito preobrazili ob Jezusu in dobili izkušnje povsem drugačnega načina življenja v skupnosti.
Tri leta so živeli skupaj. Nihče ni prevladoval, vire so si prosto delili, marginalizirani ljudje nenadoma niso bili več izključeni, konflikte so reševali z resnico in odpuščanjem, ne pa z nasiljem, s kaznovanjem ali z izključevanjem. Vsi so dobili izkušnje, kako je živeti v skladu z revolucionarno ljubeznijo, ki je bila vsakodnevna praksa, in ne zgolj abstraktni ideal.
Vsem je bilo jasno, da tak način življenja dejansko deluje. Spremenili so se medsebojni odnosi, spreminjali so se odnosi z vsemi, ki so jih srečali – s cestninarji, prostitutkami, z gobavci, verskimi oblastniki, rimskimi vojaki. To so bile neverjetne izkušnje. V rokah so imeli trdne dokaze, da so alternativni načini organiziranja človeških odnosov ne le možni, temveč so tudi transformativni. Ko jim je Jezus rekel, naj gredo po svetu in naredijo vse narode za njegove učence, je v bistvu rekel: »Zdaj pa pojdite in ustvarite še več skupnosti, kot je ta. Pokažite drugim, kaj ste izkusili, doživeli. Naj začutijo, kako je biti v odnosih, ki temeljijo na načelih, o katerih sem govoril.«
To pa je nekaj povsem drugega kot ustvarjanje orjaške cerkvene korporacije, križarske vojne, nasilno pokristjanjevanje, ustanavljanje inkvizicij in kurjenje ljudi pri živem telesu samo zato, ker so hoteli in znali misliti s svojo glavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar