Obstaja arhitektura mentalnega zapora.
Oglas, ki mi ga ponudi algoritem, se konča z »To morate doživeti«. In se vprašam, zakaj bi ga upošteval, kdo je tam zunaj, da mu pade na pamet zahteva, da bi nekaj moral doživeti. In tega ne reče le meni, isti oglas si verjetno ogleda ogromno ljudi. Ne bi me presenetilo, če bi si številni ljudje rekli, kako dobro je, da imajo na voljo take oglase, ki jim povedo, kaj bi si morali privoščiti in kaj bi morali doživeti. Le da je za vsem tem zloščenim lepotnim besedičenjem in dovršenim dizajniranjem video vsebin čista logika profitabilnosti. V resnici oblikovalcem oglasov dol visi za vas. Od vas hočejo zgolj denar.
Hočejo ga v svetu, v katerem je ozadje našega vse hitrejšega vsakdana čudaška odprtost: mehki hribi, odprto nebo s soncem, celo ptice, ki prosto letijo. Vedno nam je na voljo: svet pristne svobode in možnosti. Pokrajina, ki jo lahko občudujemo in jo celo moramo, je namerno mirna in vabljiva, ne grozeča ali nevarna. A v resnici nismo ujetniki zunanjih okoliščin. Veliko bolj smo ujeti v svoja notranja prepričanja o tem, kaj je mogoče in kaj je prav, ki pa niso naša, saj so v našo notranjost prišla od zunaj – pravzaprav so jo pomagala vzpostaviti, da bi se vanjo naselila.
Tam na steni je ves čas ogledalo, na katerem piše »Nikoli dovolj«. Ni pomembno, kolikokrat in na kakšen način se ogledujemo v njem, nikoli ne bo dovolj, karkoli že to pomeni. Samopodobo izkrivlja naša duševna ujetost v pričakovanja in zahteve, zrcalo nima s tem prav ničesar skupnega.
Ko se tako vedno znova ogledujemo v zrcalu skozi lečo ponotranjene kritike, se dobesedno ne moremo videti jasno. Ogledalo namreč ne odraža tega, kar je v resnici tam. Odraža naša naučena prepričanja o tem, kar naj bi tam bilo. Nikoli ne prikazuje objektivne resničnosti, temveč popačen odsev, ki smo ga ustvarili z leti sprejemanja zunanjih sodb kot resnice o sebi.
Problem, ki ga imamo, je zato tale: stojimo znotraj prizora, namesto da bi ga opazovali od zunaj.
Za neko trgovino pravijo, da je najboljši sosed, pri katerem se vse dobi, kar pomeni, da tam lahko vse kupimo. Psihoanaliza pa nam pove, da je človek lahko samemu sebi tudi najslabši sosed. Samega sebe ne podpira, ni lastni prijatelj in zase skrbi tako, da si škodi. To je tako, kot bi živel v mentalnem ali duševnem zaporu. Življenje v njem je nekakšna notranja kolonizacija. Ne le, da se kritiziramo, v lastne misli si dejansko vgrajujemo iste vzorce presojanja in nadzora, s katerimi se srečujemo v zunanjem svetu. Kot da bi v svojih glavah nosili miniaturno različico hierarhičnih oblastnih družbenih struktur. Sami sebi postanemo imaginarna različica tega, kar je Jacques Lacan imenoval »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« – predpostavljamo, da obstaja neka zunanja avtoriteta, ki resnično ve, kako bi morali živeti, in se presojamo po teh namišljenih standardih, ki pa jih nikoli ne moremo doseči, ker so predvsem nerazumni.
So nerazumni, a jih dojemamo kot razumne, zato jim spontano verjamemo in jih sprejemamo: »Nisi dovolj dober«, »Vsi drugi so boljši«, »Moral bi narediti več«, »Nikoli ne boš tako dober kot oni.«
To niso naključne kritike, ker so nujni učinki sistematičnega in sistemskega načina, kako ponotranjamo zunanje standarde in sodbe. Pri tem je najhuje to, da notranji sodnik, ki tako vztraja v našem duševnem svetu, ne podaja zgolj naključnih kritik. Kje pa, deluje v skladu s pravili in z vrednotami hierarhične družbe, v kateri živimo kot svobodna in razumna bitja! Naša kritična mnenja o nas samih zato niso le neobvezujoča mnenja, temveč so »uradna sodba«. Ne prikazujejo se nam kot neobvezne misli, ki bi jih zlahka prezrli, jih zavrnili ali se jim vsaj uprli. Sprejemamo jih z obema rokama, in sicer kot avtoritativne izjave o objektivni realnosti, v katero moramo verjeti. In v tej notranji sodni drami postanemo z leti tako spretni, da se lahko sami preganjamo, se obtožujemo, si sodimo in se obsojamo brez kakršnegakoli zunanjega posredovanja.
Ironija je, da moramo v mentalnem zaporu aktivno sodelovati in skrbeti zase. Še bolj moramo skrbeti za sam zapor, saj se sicer ne bi ohranil. To je res noro. Če ne bi skrbeli zanj, bi počasi propadel.
Za zapor skrbimo tako, da sprejemamo prepričanja in predpostavke, da moramo ustrezati nekemu zunanjemu standardu. Ko se strinjamo, da je naša vrednost odvisna od naše produktivnosti ali naše skladnosti z ideali, se v bistvu vračamo v celico in zaklepamo vrata od znotraj.
Potreba po osvobajanju je zato velika. Je tako velika, da nas celo preko množičnih medijev vsak dan pozivajo, naj se osvobodimo, kot bi se tega zavedali. Ne mislim le na pozivanje, da uporabljamo svojo glavo in kritično razmišljamo, mislim zlasti na komercialne oglase in vztrajne pozive, naj se samouresničimo, naj delamo na sebi in sledimo svojim sanjam.
A kako se odzoveš, če živiš v mentalnem zaporu? Kako se osvobodiš? Tako, da poslušaš druge, ki živijo v skoraj enakem zaporu?
Ne nameravam reči, da se nihče ne osvobodi. Nekateri se dejansko osvobodijo. To pomeni, da se znebijo lastnega notranjega soseda, ki deluje kot saboter. To dela tako, da zaredi njega nenehno presojamo sami sebe ter se primerjamo z drugimi in z idealnimi predstavami optimalnega življenja, saj živimo v kulturi zmagovalcev, ponotranjamo zunanja pravila, pričakovanja, želje, se ves čas kritiziramo.
Resnično, ljudje smo sposobni ponotranjiti zunanje avtoritete, se naučiti nadzorovati sebe in se kaznovati. Presojamo se z očmi drugih, ki zastopajo tako ali drugačno obliko oblasti. To ni težko, saj
živimo v hierarhično organiziranih družbah. Potem smo oblastni do svojega vedenja, svojih čustev, dejanj in celo misli. Postanemo oblast in smo obenem njeni hlapci.
Vse to pa lahko odkrijemo, pojasnimo in razumemo. Spoznamo, zakaj in čemu se kritiziramo, svoje kaznovalne misli prepoznamo kot nasprotje od sočutja do sebe in milosti. In ko spoznavamo, smo že na poti, na kateri smo lahko končno prizanesljivi in sočutni do sebe. Počasi nas je vse manj strah in vse bolj čutimo moč, da se upremo lastni soseščini.
S tem ne mislim reči, da pomaga pozitivno razmišljanje, s katerim je prežeto komercialno pozivanje, naj postanemo najboljša različica sebe. Mislim na nekaj drugega.
Mislim na distanco, razdaljo, posebno obliko odtujenosti in umika. Umaknemo se lastnemu umu in njegovemu preziranju v obliki nenehnega kritiziranja, da ničesar ne naredimo dovolj dobro, da smo neprimerni, leni, zabiti in premalo produktivni. Preprosto se umaknemo.
Umik je možen, ker nekega dne končno zares dojamemo, da so vrata našega zapora ves čas odprta. Naš mentalni zapor je namreč tak, da deluje le, če nekje globoko v sebi verjamemo vanj in ga imamo radi. Obstaja pa tudi način, s katerim prepoznamo mehanizme, ki nam omogočajo, da pristajamo na to, da živimo v zaporu. Ni res, da nam je zapor vsiljen, da smo prignani vanj in priklenjeni. Vse to naredimo sami.
In se bojimo. Strah nas je – oditi iz zapora.
Zaradi strahu rade volje sprejemamo nasvete in priporočila množičnih medijev in komercialne pozive k samouresničitvi. V tem prepoznavam eno najbolj krutih ironij našega časa.
Prav kultura, ki ustvarja pogoje za našo notranjo ujetost in skrb za lastne zapore, se nato ozavesti in nam velikodušno proda ključe do naše svobode. Večina ljudi ne razume, kako komercialna sporočila dejansko krepijo zaporniško strukturo. Obljubljajo osvoboditev, in sicer s pozivanjem, naj postanejo »boljša različica sebe«. To pa še vedno pomeni, da ljudje mirno sprejemajo osnovno predpostavko, da so taki, kakršni so, neustrezni. Zdi se logično in smiselno, da želijo postati »boljša različica sebe«.
V tem je past sodobnega »osvobajanja«. Sporočilo, ki ga dobi vsak dan na milijone ljudi, je zelo preprosto: lahko si svoboden, vendar le, če kupiš ta izdelek, slediš temu programu, se optimiziraš na ta poseben način. Ponujena svoboda še vedno deluje znotraj zaporniške logike – to je svoboda, da postaneš to, kar si sistem želi, da postaneš, ne svoboda, da dvomiš o samem sistemu.
Osvoboditev se zato ne začne niti s pozitivnim razmišljanjem niti s samoizboljševanjem po najnovejših navodilih gurujev, temveč s – kritičnim prepoznavanjem. Kakšna ironija!
Ko razmišljam o prepoznavanju, mislim na vpogled, kako sodelujemo v lastnem ujetništvu. Po domače: svoboda se začne z osnovnim zavedanjem. Kaj to pomeni?
Mislim na razvoj metakognitivne zavesti – sposobnost opazovanja lastnih miselnih procesov. Z njimi se nič več ne identificiramo, temveč jih opazujemo z razdalje. To je pravzaprav globok premik v sami strukturi zavesti. Nenadoma se med nami in našo miselno vsebino pojavi odprt prostor.
Paradoks odprtih vrat pa je, da ljudje zelo težko sprejmejo lastno zahtevo po svobodi, ko se končno pojavi. In zakaj bi se bali zapustiti zapor? Ker zapor, pa naj bo še tako neprijeten, vedno omogoča nekakšno varnost.
Ko se presojamo po zunanjih standardih, vsaj vemo, kakšna so pravila. Ko sprejmemo, da smo neustrezni, se nam ni treba soočiti z grozljivo odgovornostjo, da sami sebi pripišemo vrednost in postanemo ustvarjalci pomena in smisla svojega življenja. Erich Fromm je zato pred leti pisal kar o »begu pred svobodo«. To je težnja ljudi, da bežijo pred tesnobo in odgovornostjo, ki jo nosi s seboj resnična avtonomija. Pogosto je namreč laže živeti po viziji nekoga drugega o tem, kako bi morali živeti, kot pa odkriti, kdo v resnici smo pod vsemi temi ponotranjenimi pričakovanji.
Umik, o katerem sem spregovoril uvodoma, ni umik v resignacijo ali obup. Mislim na strateško dezidentifikacijo. Misel »Nisem dovolj produktiven« postane v hipu preprosto »oh, spet tista misel o produktivnosti in tesnobi«, ki ni problematiziranje naše inherentne vrednosti, ki jo imamo kot človeška bitja. Ko prepoznamo lastno vlogo pri ohranjanju zapora, hkrati odkrijemo moč, ki pa ni komercialna in nenehno oglaševana »moč volje«, da se osvobodimo. Veriga se ne pretrga niti zaradi zunanje sile niti zaradi naše močne volje, temveč zaradi preprostega spoznanja, da smo jo držali skupaj s svojim lastnim prepričanjem in sodelovanjem.
Vrata zapora so, kot rečeno, ves čas odprta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar