Velika neizpolnjena obljuba

Kaj se je spremenilo v svetu, v katerem nam kapitalistična proizvodnja ponuja skoraj neomejeno količino dobrin in storitev, hkrati pa kot duhovna, simbolna bitja čutimo, da nas to ne more povsem zadovoljiti, kaj šele osrečiti? Zdi se, da obstaja vrzel med dobrinami in nezavednim vedenjem o tem, kaj potrebujemo bolj kot materialne dobrine: vero, upanje, ljubezen, srečanja, pogovore. To ne pomeni, da dobrin ne potrebujemo, pomeni le, da jih ne potrebujemo toliko in tako močno, kot se zdi. A zakaj potem nenehno delamo in jih kopičimo?

Morda se s tem vprašanjem dotikamo osrednje duhovne krize našega časa. Mislim na osupljivo odkritje, do katerega so se dokopali številni ljudje, da reševanje problemov materialnega pomanjkanja ni rešilo problemov človeškega trpljenja in je morda celo ustvarilo nove oblike nematerialne eksistencialne praznine, ki si jih naši predniki niso mogli predstavljati niti v sanjah.

Kaj, če smo ujetniki nenavadnega prehajanja med idejo, da je svet »zgodba brez vsakega pomena«, in idejo, da lahko v tem istem svetu ustvarjamo pomen? Lahko premišljujemo o lepoti, čutimo ljubezen, ustvarjamo umetnost, se sprašujemo o lastnem obstoju in si zastavljamo vprašanja o smislu in namenu. Kot da bi se vesolje zavedalo sebe skozi nas.

Včasih se nam zato lahko zazdi, da se približujemo breznu brez pomena in smisla.  

Pa vendar smo tukaj – zbirke atomov, ki so nekako postali kompleksni sistemi, sposobni ustvarjati pomen, etično delovati, se ustvarjalno izražati in se eksistencialno spraševati. Smo materija, ki je razvila sposobnost preseganja svojih materialnih izvorov.

Niti malo ne dvomim, da je kapitalizem, materialistično vzeto, spektakularno uspel; v določenem smislu ga je hvalil celo Karl Marx. Ustvarili smo družbe, kjer ima povprečen človek dostop do dobrin, storitev, zabave in priložnosti, ki bi se prejšnjim generacijam zdele čudežne. V veliki meri smo rešili probleme osnovnega preživetja za pomemben del svetovnega prebivalstva.

A zgodilo se je tudi nekaj nepričakovanega: obilje se ni samodejno prevedlo v zadovoljstvo, kaj šele v srečo ali občutenje smisla. Namesto tega smo odkrili, da so ljudje lahko hkrati materialno zadovoljni in duhovno stradajo. To je na prvi pogled zelo nenavadno spoznanje, ki ga nismo pričakovali. Jasno je postalo, da materialne dobrine ne povzročajo sreče in zadovoljstva z življenjem. Ne obstaja ravna cesta, po kateri hodimo, tam v daljavi pa je cilj – sreča –, ki ga bomo prej ali slej dosegli, če bomo le dovolj dolgo vztrajno hodili. Zgoditi se mora še nekaj drugega.

Spoznali smo, da dostop do vseh mogočih dobrin, ki se razkazujejo v izložbah in nam jih ponujajo prek oglasov, ne pomeni nujno, da vemo, kaj zares potrebujemo, kakšna je naša najbolj pristna želja. Če pa jo (s)poznamo, obenem že vemo, da vse ponujene in obljubljene dobrine preprosto ne bodo dovolj.

Vse skupaj je morda celo presenečenje. V človeški zgodovini je nastalo nekaj novega: odkritje, da materialno obilje, notranji mir in duhovna izpolnjenost delujejo po povsem različnih logikah in da lahko optimiziranje prvega dejansko spodkopava vse drugo. Kaj se je torej nenačrtovano zgodilo na poti, kje smo zgrešili in zašli s poti?

Ni lahko dokazati, da smo zares zgrešili, kajti naša končna materialna narava je taka, da smo vendarle lahko zadovoljni tudi z materialnimi dobrinami, do katerih lahko včasih vzpostavimo tak odnos, da se nam zdi, da z njimi ne zadovoljujemo le materialnih potreb, temveč tudi duhovne. To lahko naredimo, ker smo simbolna, duhovna bitja.

Nobenega dvoma ni, kot rečeno, da imamo na voljo vse več dobrin; to je trivialno res. Res pa je tudi, da se je logika proizvodnje blaga postopoma razširila na vsa področja človeškega življenja. Razširila se je tudi na področja, ki so nekoč zagotavljala smisel, povezanost, odnose in duhovno skrb za drugega.

O tej razširitvi moramo razmišljati, saj je pomembna, kajti prostori skupnega pomena niso nikoli izhajali iz osebne ali kolektivne optimizacije. Omogočali so ustvarjanje pomena in smisla življenja, ki sta izhajala iz skupnega boja in skupnih ritualov, deljenja pogosto tragičnega občutenja življenja. Taki prostori so dobesedno zagotavljali občutek pripadnosti in medsebojne obveznosti.

Prav ta občutek pa začne izginjati, ko nekdo izjavi, da družba – skupnost – ne obstaja (več) in je vsak posameznik na svoji poti k uspehu sam, pri čemer ni nikoli povsem jasno, kaj ta uspeh je in zakaj naj bi bil sploh pomemben.

Danes živimo v svetu, v katerem se nam vsaj včasih zazdi, da lahko organske skupnosti in pripadnost nadomestijo odnosi, za katere plačujemo. Kupujemo, denimo, terapije. Modrost starejših izginja in je pozabljena, stari ljudje so pogosto nevidni ali pa živijo daleč stran, v posebnih domovih. Tudi sam bom kmalu postal neviden.

Plačujemo za zabavo, čeprav bi lahko skupaj ustvarjali duhovne prostore. Kupujemo izobraževalne storitve in se v učilnicah učimo sodelovanja v skupnosti. Vzgojo otrok prepuščamo plačanim strokovnjakom.

To sicer ni nujno slabo. Profesionalna terapija je lahko bolj strokovna kot tradicionalna podpora skupnosti, plačano varstvo otrok pa je lahko zanesljivejše in bolj kakovostno od razširjenih družinskih omrežij. Vendar se nekaj bistvenega izgubi, ko postanejo odnosi transakcijski. Taki odnosi niso vzajemni, zlasti pa niso stalni. Nečesa dobrega enostavno ni več, čeprav se obenem zdi, da je vse v redu, ker imamo na voljo veliko dobrin.

Kapitalistična logika proizvodnje in distribucije dobrin se tako že nekaj stoletij neovirano širi. Prodira tudi v naša notranja življenja in v to, kar imamo kot duhovna bitja med seboj, in sicer na načine, ki jih prejšnje generacije niso mogle niti predvideti. V njihovih duhovnih svetovih vsega tega kratko malo ni bilo.

V kapitalizmu smo se postopoma naučili razmišljati o sebi kot o blagovnih znamkah. Sprejeli smo prepričanja, da jih je koristno razvijati in nenehno posodabljati, da bi imele tržno vrednost. Začeli smo verjeti, da je to tudi treba. In da je tudi osebnost nekaj, kar je treba razvijati in optimizirati. Zbiramo tudi izkušnje in jih redizajniramo, da so zanimive in uporabne še za druge. Verjamemo, da je vse skupaj res smiselno in da deluje. In se radikalno motimo.

Razvijanje lastne identitete tako ne sme biti prepuščeno naključjem. Ljudje zato poskušajo s terapijami kot obliko samoizboljšanja, prakticirajo čuječnost za povečanje produktivnosti, se ukvarjajo z ustvarjalnimi hobiji za uporabno oblikovanje svoje osebne blagovne znamke ali pa se ukvarjajo z duhovnimi praksami za optimiziranje svojega duševnega zdravja.

A naj ponovim. Vse te dejavnosti so lahko pod določenimi pogoji resnično zanimive, koristne in uporabne. Znotraj okvirov kapitalistične produkcije dobrin so namreč že vnaprej umeščene v koordinate, zaradi katerih delujejo in jih ljudje ustrezno prepoznavajo. A delujejo tako, da jih prepoznajo, globljih učinkov nanje pa nimajo, zato pogosto poročajo o doživljanju praznine. Zdi se, da je potrebno zgolj prepoznavanje in prepričanje, da delujejo, medtem ko resnične eksistencialne razsežnosti življenja niso pomembne.

Drugačne so, ker se jih lotevamo predvsem zaradi prepričanja, da se moramo optimizirati. Takrat izgubijo velik del svoje sposobnosti, da zagotovijo tisto vrsto smisla in povezanosti, po kateri ljudje dejansko hrepenijo.

Terapija zato ne sme biti vrsta bolj ali manj prefinjenih nasvetov, kaj naj človek naredi, za kaj naj se odloči, denimo, za srečo, kaj naj stori. Če temelji na egu in ga skuša okrepiti, dela prav to, kar je taisti ego poškodovalo in the first place, saj je vse življenje poslušal nasvete, kaj naj stori, da bo živel bolj optimalno, se samouresničeval in razvijal najboljše različice sebe, ki bodo tudi najbolj koristne in uporabne v družbi.

Paradoks je, da so se stare duhovne tradicije – vera, upanje, ljubezen – naslanjale na opustitev ega, ne pa na njegovo krepitev in aktualiziranje. Zveni nenavadno in za naša sodobna ušesa nezaslišano, a natanko tako je.

Duhovne tradicije ne govorijo o projektih samoizboljšanja, optmiziranja sebe in samoaktualiziranja. Nasprotno, govorijo o povezovanju ljudi z nečim večjim od individualnega jaza. Mislim na razmerja med človekom kot končnim bitjem in neskončnim. Človek je namreč kot duhovno, spiritualno bitje neskončen. Govorim o odprtosti do neskončnega, ne o optimiziranju končnega jaza. Med obema načinoma življenja je bistvena razlika.

Optimiziranje končnega jaza je način, ki se povsem prilega logiki kapitalistične proizvodnje dobrin. Tak ego je sam dobrina, ki jo je mogoče optimalno razviti tako kot katerokoli drugo dobrino. Optimizirani ego ima zato lahko močan in prepričljiv občutek, da se povsem prilega okolju, v katerem se optimizira – lahko je celo iskreno zadovoljen s seboj. Do neke mere, kajpak, saj nezavedno ve, da nekaj vendarle ne deluje v redu.

Psihoanaliza se močno opira na tradicije, ki poznajo »nezavedno znanje«. Ljudje, čeprav vzgojeni v potrošniški kulturi, zaradi takega znanja intuitivno razumejo, da v življenju, organiziranem okoli kopičenja dobrin in optimiziranja sebe, kljub vsemu manjka nekaj bistvenega. Ta nezavedna modrost se kaže na različne načine, ki pa jih naša kultura pogosto patologizira, namesto da bi jih prepoznala kot zdrave odzive na nezdrave družbene razmere. Iz podobnih razlogov zato tudi ne mara tradicionalnih spoznanj in modrosti.

Na primer. Porast tesnobe in depresije med ljudmi, ki »imajo vse«, je pogosto izraz notranjega vedenja, da materialno obilje preprosto ne zadovoljuje njihovih najglobljih nematerialnih potreb, hrepenenj in želja. Priljubljenost čuječnosti, joge in drugih duhovnih praks zato razumem kot poskuse ponovnega povezovanja z dimenzijami izkušenj sveta in življenja, ki jih potrošniška kultura sistematično spodkopava, zanje niti ne ve, v najboljšem primeru pa jih skuša simulirati. Torej dobesedno ne ve, kaj dela.

Celo sodobna fascinacija z avtentičnostjo in iskanjem »pristnega jaza« lahko predstavlja to nezavedno modrost, ki se poskuša ponovno uveljaviti in kljubovati praksam, s katerimi obravnavajo ljudi predvsem kot potrošnike in delavce oziroma proizvajalce, ne pa kot duhovna bitja, sposobna ustvarjati nematerialni pomen in doživljati prav tako nematerialni smisel.

Tragedija je v tem, da to modrost pogosto ujamejo in preusmerjajo isti sistemi, ki ustvarjajo problem. Iskanje avtentičnosti tako postane še ena potrošniška izbira. Želja po skupnosti postane mreženje družbenih medijev. Hrepenenje po transcendenci postane wellness turizem.

Globlje vprašanje je, kako živeti kod duhovno bitje v svetu, v katerem materialni kapitalizem zahteva nenehno rast, kar pomeni, da mora brez odmora odkrivati in ustvarjati nova področja človeškega življenja, ki jih nato preoblikuje v tržne niše. Potem ko je v razvitih družbah v veliki meri zadovoljil osnovne materialne potrebe, se je obrnil k monetizaciji odnosov, izkušenj, pozornosti, ustvarjalnosti in celo duhovnosti. To ustvarja nasičenost trga človeškega življenja. Področja, ki so prej delovala po drugačni logiki – ekonomija daril, ritualna izmenjava, medsebojna pomoč, duhovna praksa –, postanejo organski delčki trgov in se absorbirajo v logiko njihovega delovanja do take mere, da ima vse svojo ceno, odnosi pa postanejo transakcije.

V vsem tem dogajanju se izgublja to, kar obstaja v globinah naše realnosti. Mislim na etične vpoglede, estetske izkušnje in duhovna spoznanja. Čisto mogoče je, da obstaja naša zavest na nekakšnem presečišču med ustvarjanjem in odkrivanjem. To pomeni, da nismo niti čisti izumitelji pomena niti pasivni sprejemniki vnaprej določenega pomena. Zdi se mi, da smo aktivni udeleženci v nenehnem procesu, kjer se pomen pojavlja skozi naše odnose z globljimi strukturami realnosti. Prav te pa nam ostajajo prikrite, ko se v kapitalizmu soočamo z novimi in novimi simulacijami, ki so prej ovira na poti do teh struktur kot pot do njih.

Zaradi simulacij trpimo in doživljamo nesmiselnost praznine, ker niso pristne. Pristno bi bilo to, na kar namiguje spoznanje, da je morda naša zavest učinek poskusa vesolja, da bi razumelo sebe. Skozi nas kot zavestna bitja vesolje razvija sposobnost samorefleksije, estetskega čudenja, etičnega delovanja in ustvarjalnega izražanja. Morda smo način, kako se kozmos zaveda lastne lepote, kompleksnosti in skrivnosti.

Ko občudujemo zvezdno nebo, nismo ločeni od vesolja – smo vesolje, ki občuduje samega sebe. Ko ustvarjamo umetnost, smo materija, ki se organizira na načine, ki izražajo in slavijo njen lastni ustvarjalni potencial. Ko čutimo ljubezen ali sočutje, smo vesolje, ki krepi skrb zase.

V nekem radikalnem smislu za vse to ne potrebuje kapitalizma in njegovih simulacij, ki jim vrednost in ceno določajo trgi.