Pot kot cilj

Bil sem bogat in bil sem slaven. Zdaj bi rad živel to, kar je zares vredno. – Clint Eastwood

Resnično, vse življenje se trudimo zadovoljevati potrebe, želje, se ravnati po pričakovanjih, nasvetih, predlogih. Ni nujno, da vemo, zakaj in čemu to delamo, morda se niti ne sprašujemo, ali je vse skupaj smiselno. Prizadevamo si ohraniti predmete in premoženje in odnose in vse drugo. Vedemo se, kot da bi radi vse držali skupaj, pod svojim nadzorom, da bi »imeli« in da bi bilo »naše«. Verjamemo v cilje, ki naj bi jih dosegli, uspehe, na katere bi bili ponosni, slavo, ki bi jo dosegli. Razvijamo svojo identiteto, ki je ne želimo izgubiti.

Iz zgodovine taoizma pa poznamo idejo, da je »modrost vesolja« precej drugačna od naših začasnih partikularnih prepričanj in prevzetih naključnih verjetij v to, kar bi radi nakopičili, zavarovali, zaščitili in ohranili. To je modrost, ki ji velja prisluhniti.

Tako se bojimo izgubiti nadzor nad lastnim življenjem, da nam je povsem tuja ideja, da v resnici nadzorujemo bistveno manj, kot mislimo. Da smo mnogo bolj nadzorovane osebe, kot pa osebe, ki nadzorujejo.

Taoizem nas uči, da je nadzor zgolj iluzija, napačna zaznava. In ker je napačna, trpimo. Naše trpljenje se povečuje z vsakim dnem, ko se oklepamo nadzora nad lastnim življenjem in skušamo nadzorovati še življenja drugih. Poskus nadzorovanja življenja namreč ni nič drugega kot upiranje temu, kar je. Radi bi, da bi nastalo nekaj drugega, da bi bil svet drugačen, kot je. Ne vemo natančno, kakšen je, a bi radi, da bi bil tak, kot si ga zamišljamo sami. V tem je naš problem.

Upiramo se toku življenja, ki je kakor mogočna reka z neštetimi zavoji in stranskimi rokavi. Kako se upirati mogočni reki? Predstavljajte si Nil ali Amazonko, morda Misisipi. A te reke niso še nič v primerjavi z reko življenja.

Ko se upiramo toku, se utrudimo in nazadnje izčrpamo.

In nekega dne se morda prebudimo in se odločimo, da se ne bomo več upirali. Rečemo si, da se bomo toku življenja prepustili.

Ko to naredimo, dobimo neverjetno izkušnjo. To je izkušnja, da smo končno natanko tam, kjer naj bi bili. Da smo torej že tam, na kraju, na katerega bi šele morali nekoč v prihodnosti priti. Kot bi se vse skupaj zasukalo in obrnilo na glavo. Cilj je že natanko tam, kjer smo. Pot, ki vodi do domnevnega cilja, je cilj. Zdi se nemogoče.

Nečemu smo se odrekli. Odrekli smo se nadzoru, potrebi po kontroli. Odrekli smo se tistemu delu sebe, ki verjame v privlačne iluzije in se prestrašeno podreja avtoritetam. Odpovedali smo se nekaterim prepričanjem, ker smo se prepričali, da so prazna, votla in nepomembna. V nekem smislu pademo s kraja, kjer smo stali vse življenje in verjeli, da smo na pravi poti do končnega cilja, ki v resnici nikoli ni bil naš, saj smo vanj zgolj verjeli, prepričani, da verjamejo tudi vsi drugi in da je vanj preprosto treba verjeti.

Nov začetek kajpak pomeni konec nečesa starega. In to je lahko boleče. Tako težko se je odreči temu, kar imamo vse življenje za svoje. Boleče je spoznati, da smo vse življenje verjeli v nekatere prazne iluzije in se podrejali drugim, namesto da bi sledili svoji želji. Boli, ko se odrekamo obljubam o uspehu, sreči, miru in notranjem zadovoljstvu.

A včasih se je zaradi vpogleda v življenje treba odreči kakemu odnosu, ker spoznamo, da je strupen. Včasih zato komu rečemo, da ne želimo več, da je del našega življenja. Ne želimo več biti v njegovi bližini, ker vemo, da nas odnos z njim počasi najeda in uničuje. Včasih komu rečemo, da smo pripravljeni biti še naprej z njim, a pod novimi pogoji.

Ali je lahko začetek bolj kot prejšnja pot zavezan lepoti, resnici in ideji dobrega? Lahko je, a le, če nas ni strah vztrajati in kljubovati zahtevam po produktivnosti, učinkovitosti, optimiziranju, samoaktualiziranju, če smo dovolj pogumni, da izstopimo iz odnosov, ki ne krepijo našega blagostanja.

Na začetku poti, na kateri se pogovarjamo o resnici tega, kar je med nami, je zato opozorilo, da bodo morda nekateri odnosi razpadli, saj ni nobene nujnosti, da drugi sprejemajo z obema rokama naše preobrazbe.

Tudi v tem je globoka ironija: bolj kot smo svobodni in bolj kot želimo živeti kakovostno, bolj verjetno je, da bo kdo v naši bližini postal nervozen in vznejevoljen, ker mu naša sprememba ne bo všeč.

Ne bo mu všeč, da smo ubrali novo pot skozi življenje. Kot da je v položaju, da presoja, po kateri poti lahko hodimo in po kateri ne smemo. A saj tako je vse naše življenje. Vedno je tam nekdo, ki mu ni všeč, kako živimo, ki ne prenese, da hodimo samostojno po poti, ki smo se jo odločili ustvariti. Ne, ljudje hočejo, da hodimo po široko utrjenih poteh, po poteh, ki jih ne vznemirjajo, pa čeprav so to poti lepega, dobrega in resničnega.

Ni namreč res, da vsi ljudje spontano želijo, kar je lepo, dobro in resnično.

A človek se končno vendarle odloči za svojo pot. Spozna, da želi izkrčiti svojo pot, pot, po kateri ni hodil še nihče. To je nova pot, ki je, kar je zelo nenavadno, pot vesolja. Ni določena vnaprej, je pa možna.  

Tao je pot vesolja. To ni moja ali tvoja pot, ni naša pot, ni zaukazana pot, ni priporočena pot, ni obljubljena pot. To je pot, ki je ni mogoče določiti, narisati, začrtati, zakoličiti. Je tok, ki nima vnaprej določenega korita, nima struge, po kateri mora teči. To je tok, ki strugo ustvarja sproti. Tega toka ne moremo nadzorovati, kot ne moremo nadzorovati življenja.

Ko se prepustimo toku, se gibljemo skupaj z njim. Ne mirujemo in nismo pasivni. Ne upiramo se mu, zato čutimo veselje do življenja, radost, svobodo in mir. Čutimo tudi, da smo zmožni gojiti zavedanje, da bomo vedno znova prepoznali, kdaj smo v skušnjavi, da se vrnemo na pot, po kateri bi morali hoditi, ker to pričakujejo drugi ljudje. Zavedamo se, a živimo v kulturi, ki nas nenehno vabi, da se presojamo in merimo svojo vrednost glede na zunanje standarde. A če je delo na ohranjanju orisane notranje distance naša vsakodnevna praksa, praktično ni možnosti, da bi se zares vrnili.