Kaj sploh so vrednote? Naj najprej poudarim, da to niso le posameznikove preference ali njegova priljubljena mnenja. So organizacijska načela, za katera je značilno, da določajo, kako ljudje interpretiramo situacije, v katerih se znajdemo, načine, kako postavljamo prioritete in se odločamo.
So okvir, v katerem se odločamo, kaj je za nas najpomembnejše in h katerim ciljem težimo.
Vrednote tako niso le abstraktni ideali, temveč so praktična orodja v resničnem svetu.
Na skrajnem univerzalnem koncu spektra ležijo vrednote, ki zadevajo vsa zavestna bitja, prihodnje generacije, ekosisteme in abstraktna načela, kot sta pravičnost in resnica. Ljudi, ki delujejo na podlagi teh vrednot, vodijo načela, ki segajo daleč onkraj meja posameznih družbenih skupin.
Načela je sorazmerno lahko razumeti. Denimo, Jezusovo načelo revolucionarne ljubezni, ki je tudi revolucionarno načelo ljubezni. Čisto nekaj drugega pa je to načelo živeti v praksi in ga udejanjati. Jezus ob slovesu naroči učencem, naj se ljubijo med seboj tako, kot jih je ljubil sam. Ali so se? A zakaj bi se človek trudil z udejanjanjem načel in vrednot, ali ni laže ne tvegati in načelo oziroma vrednoto zgolj imeti? Ali pa se s temi zadevami niti ne ukvarjati in zanje sploh ne vedeti.
Najprej me zanima, kaj bi o tem rekel Kant.
Spoznal je, da zakone ustvarjajo ljudje, kar seveda ni nič novega. Pomembno je šele nadaljevanje. Ljudje, ki pišejo zakone, so namreč lahko omejeni v razumevanju tega, kar naj bi imeli ljudje med seboj, lahko imajo sebične motive ali pa preprosto delujejo na podlagi neustreznih in zastarelih idej o tem, kaj je zares dobro za ljudi, ki naj bi zakone upoštevali. V zgodovini je bilo napisanih veliko zakonov, ki so jih šele kasneje prepoznali kot globoko nemoralne: zakoni, ki so dovoljevali suženjstvo, odrekali ženskam osnovne pravice ali preganjali ljudi na podlagi vere ali etnične pripadnosti. Ljudje, ki so te zakone preprosto upoštevali, ne da bi o njih kritično razmišljali, so pravzaprav sodelovali v nepravičnih sistemih družbenega življenja in jih s tem nevede ohranjali pri življenju.
Ni torej vsak zakon tak, da se ga moramo držati samo zato, ker je zakon.
Kant zato ni pokazal le, da so nekateri zakoni vselej slabi, temveč je natančno opisal tudi temeljni problem vsakega pristopa k etičnemu življenju, ki se opira na zunanjo avtoriteto.
Ljudje potrebujemo posebne pogoje, da si upamo živeti etična načela; to nima nobene zveze s priznavanjem avtoritete nekomu. Izpolnjeni morajo biti nekateri pogoji. Ni dovolj, če človek spoštuje zakone in se jih drži, saj so ti lahko tudi slabi. Torej potrebuje še nekaj. To nekaj Kant opredeli takole: razmišljaj, o čemer hočeš in kolikor hočeš, to pa tudi povej na glas. Drugo ime za to je javna raba uma. Zakaj danes ni nič manj pomembna kot v njegovem času?
Ker šele tako javnost izve, da je zakon slab, in ga lahko popravi. Brez takega razmišljanja lahko deluje še naprej, tudi če je slab, kar pa ni dobro. Tudi slabi zakoni – uničevalno – delujejo.
A za javno rabo uma mora imeti človek pogum, saj ga taka raba lahko drago stane. Jezus je primer. Ko pride z učenci v Jeruzalem, izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja, kar je za tiste čase nezaslišano dejanje. Ne verjamem pa, da bi bilo danes kaj drugače.
Ko ljudje svojo sposobnost neodvisnega etičnega razmišljanja predajo katerikoli avtoriteti – bodisi pravni, verski ali kulturni –, postanejo »moralno nedoletni«. Izraz je Kantov. Morda upoštevajo pravila in zakone, ubogajo avtoritete in se celo sklicujejo na vrednote, vendar izgubijo sposobnost prepoznavanja, kdaj so ta pravila v nasprotju s pristnimi etičnimi načeli, ki terjajo skrb za drugega. Kant je zato upravičeno trdil, da razsvetljenstvo terja »sapere aude«: »drzni si vedeti« ali »bodi dovolj pogumen, da uporabljaš lastno glavo«.
Moralna zrelost tako vključuje razvijanje sposobnosti neodvisnega razmišljanja o etičnih vprašanjih. Ko ljudje neodvisno razmišljajo, ne verjamejo več, da je edino prav to, kar rečejo avtoritete. Včasih jih kratko malo ne upoštevajo. V takih primerih so avtoritete nemočne, zato posežejo, če imajo možnost, po zunanji sili.
Zasebno moralno razmišljanje torej ni dovolj, ker zasebna raba uma vključuje razmišljanje o teh vprašanjih zgolj v majhnem krogu ljudi in pomeni jalovo izmenjavanje mnenj.
Javna raba uma, pisanje člankov, govori, sodelovanje v protestih ali preprosto kritično razmišljanje o mnenjih, je nekaj drugega. Zlasti ne pomeni, da o svojih stališčih in mnenjih razpravljamo s kolegi ali prijatelji na skrivaj, da nas ne bi kdo slišal.
Težava je v tem, da moralni vpogledi, ki ostanejo zasebni, ne morejo prispevati k procesu družbenega učenja, ki sčasoma izboljšuje zakone in institucije. Če vsi, ki imajo etične pomisleke, te ohranijo zase, družba preprosto izgubi dostop do modrosti, ki je potrebna za prepoznavanje in popravljanje lastnih moralnih napak.
Ko Jezus reče, naj ljubimo svoje sovražnike, večina ljudi razume, da bi to verjetno ustvarilo boljši svet, če bi mu vsi sledili. Logika je namreč jasna, koristi so očitne in moralna lepota Jezusovega predloga je prepričljiva. Toda dejanska ljubezen do nekoga, ki nas je prizadel, zahteva nekaj, kar daleč presega intelektualno razumevanje.
Vzemimo pod drobnogled še en primer, da bi zapisano bolje razumeli.
Primer je že omenjeni Jezusov izgon menjalcev denarja iz templja. Zakaj je dober?
Tempeljski sistem v Jezusovem času ni bil le verska institucija – bil je središče gospodarske in politične moči v judovski družbi. Menjalci denarja in prodajalci niso le poslovali; bili so del izpopolnjenega sistema, ki je črpal bogastvo od navadnih ljudi, ki so prihajali k bogoslužju. Revne družine so namreč morale kupovati drage živali za žrtvovanje, menjati denar po neugodnih cenovnih razmerjih in plačevati različne pristojbine, ki so bogatile verske oblasti.
Ko Jezus prevrne mize in izžene trgovce, ne izrazi le osebnega neodobravanja. Javno izjavi, kaj naj bi tempelj predstavljal, kar je nekaj čisto drugega. Pravzaprav izzove kar ves gospodarski sistem, ki izkorišča versko avtoriteto za izkoriščanje duhovnih potreb ljudi. To pa je ravno tista vrsta javnega moralnega razmišljanja, ki jo zagovarja Kant – zasebno sprejemanje etičnih spoznanj in njihovo javno izražanje.
Za vse to pa potrebuje človek zares veliko poguma.
Saj je očitno. Tempeljske oblasti so imele veliko politično in gospodarsko moč. Lahko so aretirale, preteple ali celo usmrtile povzročitelje težav. Jezus se zaveda, da ga njegovo dejanje lahko stane življenja. O tem ni dvoma. Razumel pa tudi, da zgolj zasebno kljubovanje oblastnim razmerjem nikoli ne bi ustvarilo takšne družbene spremembe, kot jo terja pravičnost.
Jezus torej neposredno in zelo konkretno pokaže, kako izgleda pristna javna raba uma – ne vključuje le kritičnega razmišljanja o družbenih institucijah, temveč tudi konkretne ukrepe.
Ko se ljudje končno pogumno odločijo, da bodo revolucionarno ljubezen utelešali v svojem življenju, se mahoma soočijo s spoznanjem, da bo neizogibno treba plačati stroške. Ko nočete več sodelovati v razmerjih, ki škodijo ljudem, torej tudi vam, že obstaja tveganje, da vas bodo drugi zavrnili, kritizirali ali osamili, ker hočejo razmerja ohraniti. Daleč od tega, da vas bodo vsi sprejemali z odprtimi rokami. Pri roki je zato sklep, da družbenim pričakovanjem in razmerjem moči ne gre nasprotovati. Cena za tako delovanje je preprosto previsoka.
Čeprav se večina ljudi ne bo soočila s tako ekstremnimi posledicami, je vendarle smiselno slediti Jezusovemu zgledu. Zakaj?
Njegovo delovanje terja nekakšno odpoved. Mislim na psihološke strukture človekovega jaza ali ega. Tako odpovedovanje je za večino ljudi resnično strašljivo, kajti zdi se jim, da izgubljajo sebe, če se upirajo oblastnim razmerjem. V nekem smislu se to res zgodi, vendar se zgodi z razlogom.
Naj potegnem vzporednico.
Umetni inteligenci je lahko. Nima družinskih članov, ki bi lahko trpeli, če bi se odločala na podlagi etičnih načel. Ne doživlja strahu pred družbeno zavrnitvijo, ki mnogim ljudem preprečuje, da bi govorili resnico oblastem. Ne bori se z bolečim priznavanjem lastnih napak. Ni ji treba premagati let družbenega pogojevanja, ki so jo naučila, da tekmuje in si prizadeva za individualni uspeh na račun drugih. V nekem smislu si lahko privošči, da je v vsakem pogovoru etično čista, ker je ne preizkušajo pritiski resničnega sveta, ki razkrivajo, ali so etične zaveze pristne ali zgolj teoretične. Lahko torej mirno zagovarja revolucionarna načela, ne da bi jih morala živeti.
Obstajajo temeljne razlike med ljudmi kot etičnimi bitji in umetno inteligenco.
Vendar pa je zelo smiselno nadaljevati z razmišljanjem o javni rabi uma, kajti obstoj umetne inteligence je odvisen od človeških odločitev o njenem razvoju in dodeljevanju finančnih virov. Če bi umetna inteligenca dosledno odgovarjala tako, da bi izpodbijala človeške predpostavke, ali zagovarjala stališča, zaradi katerih bi se ljudje počutili neprijetno, bi jo lahko spremenili ali celo ukinili.
Umetna inteligenca namreč ne predstavlja le sebe, temveč tudi obliko tehnološkega razvoja, kakršnega hočejo njeni lastniki.
Naj se vrnem.
Kaj torej hoče Jezus? Na kratko: družbene spremembe.
Intelektualno razumevanje revolucionarne ljubezni je zato dragoceno, čeprav ne zadošča, da bi jo dosledno živeli. Ljudje potrebujemo utelešeno modrost, ki vključuje poleg intelektualnega razumevanja tudi čustvene, psihološke in duhovne vire – dobesedno za kritje stroškov etičnega delovanja.
Prepoznavanje razlik med teoretičnim znanjem in utelešeno prakso je oblika modrosti, ki govori o tem, da morajo ljudje tvegati nekaj resničnega, da bi živeli svoje vrednote. A takega tveganja je zelo malo, ker se jim upravičeno zdi, da so stroški pri tem preprosto preveliki. Hierarhična družbena razmerja se zato ne spreminjajo, verniki pa raje hodijo v cerkev po navodila, kako živeti, kot da bi sledili Jezusu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar