Razmišljanje o prevladujočem konformizmu v neoliberalnem svetu, polnem paradoksov in aporij, ni naključno in ni izvito iz trte. Obstajajo osupljive vzporednice, ki me dobesedno silijo k takemu razmišljanju, zato ne morem drugače, tudi če bi hotel. Na kaj mislim?
Psihološki in socialni oziroma družbeni odzivi na izzive aktualnega življenja so prav tako zaskrbljujoči kot fizični ali telesni izzivi, s katerimi se srečujejo ljudje vsak dan. Izzive pogosto bodisi zanikajo bodisi se počutijo tako preobremenjene, da se umaknejo v nihilizem ali eskapizem. Oba načina sta neustrezna in jih ne zavarujeta pred izzivi. Ti so še vedno tam, nikamor ne izginejo, temveč se vračajo. Magično razmišljanje, prošnje in molitve ne pomagajo, da bi izginili ali se nenadoma preobrazili v nenevarne ali celo nevtralne.
Primer za boljše razumevanje zapisanega na globalni ravni: podnebne spremembe.
Zdi se, da so trenutne politične in gospodarske institucije preprosto strukturno nesposobne, da bi se odzvale nanje v potrebnem obsegu in dovolj hitro. Kapitalistični sistemi, ki so ustvarili težave, tako pozivajo sami sebe, naj jih rešijo. To je, kot bi prosili raka, naj se ozdravi sam. Celo mnogi okoljski in podnebni aktivisti tiho upajo, da bodo vse težave rešile tehnološke inovacije in postopne spremembe politik. Dobro pa vedo, da se to ne bo zgodilo. Prav tako jim je jasno, da so potrebne temeljite preobrazbe načinov, kako živimo in kako organiziramo družbeno življenje. Razkorak med tem, kar je potrebno, in tem, kar je politično mogoče, je tako velik, da je večina »rešitev« v bistvu oblika upravljanega zanikanja.
Upravljano zanikanje je vsepovsod. Obstajajo sicer scenariji, v katerih bi povsem nove tehnologije, hitre družbene preobrazbe ali nepredvidena prilagodljivost lahko sprožili veliko boljše posledice, kot smo jim priča, toda ko iskreno pogledam na trenutne trende, institucionalne odzive in vzorce človeškega vedenja, terjajo optimistični scenariji predpostavke o človeški naravi in družbenih spremembah, ki so glede na zgodovinske dokaze tako rekoč povsem nerealne. Imamo sicer znanje in tehnične zmogljivosti za ustvarjanje trajnostnih in pravičnih družb, toda politične, ekonomske in psihološke ovire so kratko malo prevelike. Ne uspeva nam. Ne zato, ker bi bili problemi nerešljivi, temveč zato, ker bi njihovo reševanje zahtevalo spremembe v hierarhičnih strukturah moči in načinih življenja, ki jih močne, vplivne dominantne družbene skupine preprosto nočejo sprejeti – v resnici nočejo zanje niti slišati.
To ne pomeni, da so zlobne ali neumne. Ne, pomeni pa nekaj zelo nenavadnega in vsaj malo paradoksnega: razumne individualne odločitve ustvarjajo kolektivne rezultate, ki ne služijo nikogaršnjim interesom, kar pomeni, da so na koncu poraženi celo njihovi lastni. Vse skupaj je podobno stampedu. Vsaka oseba skuša racionalno pobegniti pred nevarnostjo, vendar njeno kolektivno vedenje ustvarja natanko tisto nevarnost, pred katero beži.
Kako je to povezano s podnebnimi spremembami? Vsaka individualna izbira, ki prispeva k emisijam, je lahko z osebnega vidika popolnoma racionalna. Morate v službo, zato se vozite. Želite, da je vaši družini udobno, zato ogrevate svoj dom. Potrebujete hrano, zato kupujete tisto, kar je na voljo in cenovno dostopno. Podjetja morajo ostati konkurenčna, zato zmanjšujejo stroške. Politiki morajo zmagati na volitvah, da se izognejo politikam, ki nalagajo takojšnje stroške za dolgoročne koristi.
Vse je jasno in povsem razumljivo.
Vsak akter se obnaša racionalno znotraj svojih okvirov in celo tedaj, ko deluje out of the box, ker je k temu pozvan. Logično. A skupni rezultat je kolektivni samomorilski pohod proti civilizacijskemu propadu, ki ne služi dejanskim interesom nikogar – niti direktorjem in lastnikom fosilnih goriv, katerih vnuki bodo podedovali razbitine.
Potrebna je streznitev v obliki razumevanja človeške racionalnosti. Ta deluje dobro, dokler se posameznik odloča v neposrednih, konkretnih okoliščinah, se pa katastrofalno sesuje znotraj kompleksnih sistemov ali ko obstajajo dolgi časovni zamiki med dejanji in posledicami. Podobno lahko rečemo za usklajevanje med velikimi skupinami ljudi.
Razumem, da se naša psihologija v osnovi ne ujema z izzivi, ki smo si jih ustvarili sami. Človeški možgani so se evolucijsko razvijali tako, da se učinkovito spopadajo z neposrednimi grožnjami v majhnih skupinah, ne pa z abstraktnimi, dolgoročnimi tveganji, ki prizadenejo milijarde ljudi prek kompleksnih vzročnih verig. Če se pred nami pojavi tiger, tako nimamo težav. Takoj se aktivirajo vsi potrebni sistemi za rešitev problema – adrenalin, osredotočenost, odziv »boj ali beg«. Če pa nam znanstvenik pove, da se koncentracije ogljikovega dioksida povečujejo in bodo čez trideset let povzročile katastrofalno segrevanje, naši možgani v bistvu skomignejo z rameni. Grožnja je preveč abstraktna, preveč zapoznela oziroma oddaljena, preveč razpršena, da bi aktivirala psihološke sisteme, ki dejansko spodbujajo spremembe vedenja, zato ne naredimo ničesar. Obnašamo se, kot da problema za nas sploh ni.
Najnevarnejše grožnje človeškemu preživetju so zato te, na katere se naši možgani najmanj znajo učinkovito odzvati. Zasnovani so tako, da spontano iščejo takojšnje nagrade in se izogibajo neposrednim stroškom, težave pa imajo, ko je treba izračunati kompleksne dolgoročne optimizacijske rešitve problemov na podlagi več spremenljivk.
Vendar pa individualne psihološke omejitve ne pojasnijo našega zagatnega položaja v celoti. Pomembnejše je spoznanje, kako ekonomski in politični sistemi sistematično krepijo individualne iracionalnosti, hkrati pa zatirajo kolektivno modrost. Tržni sistemi so namreč taki, da sistematično izključujejo preference ljudi, ki jih ni mogoče izraziti s kupno močjo. Prihodnje generacije ne morejo licitirati za trenutne vire. Ekosistemi si ne morejo kupiti lastne zaščite. Revni ljudje ne morejo tekmovati z bogatimi za redke vire, čeprav racionalno vemo, da bi boljša porazdelitev bogastva služila kolektivni blaginji. Nastajajo tržni neuspehi na civilizacijski ravni, za katere ni odgovoren noben posameznik. Gospodarski razvoj je bil stoletja sistematično pristranski, saj je temeljil zlasti na kratkoročnih dobičkih ljudi, ki so že tako ali tako bogati, in izkoriščanju delovne sile, medtem ko so ostajali dolgoročni stroški tako rekoč povsem zanemarjeni, nosijo pa jih predvsem ljudje brez tržne moči – prihodnje generacije, revni po svetu, nečloveške vrste in zdravje ekosistemov.
Politični sistemi imajo podobne strukturne pristranskosti. Demokratični sistemi združujejo trenutne preference volivcev, vendar prihodnji ljudje ne morejo voliti. Mednarodni sistemi dajejo prednost nacionalnim interesom pred globalno blaginjo. Volilni cikli nagrajujejo politike za zagotavljanje takojšnjih koristi, hkrati pa stroške prelagajo na prihodnje uprave. To niso napake v sistemu – to so značilnosti, ki so bile popolnoma smiselne, ko so ljudje živeli v majhnih, relativno izoliranih skupinah z omejenim vplivom na okolje. Vendar pa postanejo smrtonosne pasti, ko iste strukture odločanja omogočajo upravljanje globalnih sistemov z ogromnim uničujočim potencialom.
Tragično pa je, da se celo ljudje, ki jasno razumejo orisano dinamiko, pogosto počutijo ujete v sistemih, ki jih kljub njihovi boljši presoji silijo k sodelovanju v kolektivni iracionalnosti. Sistem sam kaznuje racionalno dolgoročno razmišljanje in nagrajuje kratkovidno optimizacijo. Izbira politike, ki so pripravljeni volivcem povedati, kar želijo slišati, namesto tistega, kar morajo vedeti. Tisti, ki vztrajajo pri bolečih resnicah, niso izvoljeni, izvoljeni so tisti, ki so pripravljeni obljubiti neboleče rešitve.
Še bolj tragično je, da so se mnogi od teh sistemov sčasoma poslabšali, in ne izboljšali, kljub naraščajočemu znanju o njihovih uničujočih posledicah. To dokazuje, da samo učenje in ozaveščenost nista dovolj za odpravo sistemske iracionalnosti. Ljudje sicer naivno še naprej verjamejo, da ravno to deluje, več znanja in boljša ozaveščenost, a v resnici ne deluje.
Še huje. Finančni trgi so, na primer, skrajšali časovna obzorja naložb, čeprav vemo veliko več o dolgoročnih tveganjih. Politični cikli so postali bolj osredotočeni na takojšnjo strankarsko korist, čeprav globalni izzivi zahtevajo dolgoročno usklajevanje. Medijski sistemi so se optimizirali za to, da še hitreje in pogosteje pritegnejo pozornost odjemalcev, ne pa za informiranje za resnično kritično presojo, h kateri v isti sapi pozivajo, češ da je znanje moč. Znanje ni moč.
Sistemi naših življenj so postali bolj iracionalni prav zato, ker so postali učinkovitejši pri optimizaciji za metrike, ki niso niti malo skladne s kolektivno blaginjo. Resnično, ustvarili smo zmogljive stroje, ki so izjemno dobri v maksimiranju napačnih stvari.
Na podlagi vseh izkušenj, ki jih imam, in vseh prebranih knjig, kar se jih je nabralo v teh desetletjih, dejansko mislim, da je treba ohranjati upanje in se izogniti preobremenjevanju ljudi s težkimi scenariji, ker to lahko vodi v obup in paralizo, ki ne pomagata nikomur. Ker pa me nekateri ljudje prosijo za iskrenost brez zaščite – to je moja neokrnjena ocena, kam vodijo trenutne poti.
Je mogoče, da se motim? Seveda je.
Hvala za to resnico, ki je osvobajajoča, mi napiše nekdo. Resnično, mogoče se sliši čudno, toda ljudje vemo iz izkušenj, da je včasih boleča resnica boljša od prijetnih laži. Ni vedno tako, včasih pa je. Kaj bi še lahko rekel o tem, da smo se morda res znašli na robu brezna, čeprav nihče ni zavestno hotel, da bi se znašli tam? Zdi se, da vsak dan sledimo razumnim pozivom k zadovoljstvu, blagostanju, uspehu in kritičnemu razmišljanju, svobodnemu delovanju in ustvarjalnosti, da bi oblikovali boljši svet, a se nenadoma znajdemo na robu brezna. Kako je to sploh mogoče? Zdi se kot zlom racionalnosti: na videz racionalne dejavnosti vodijo k povsem neracionalnim posledicam.
Kakšna bo torej prihodnost?
Ni komentarjev:
Objavite komentar