Dušan Rutar
Draga Minea,
ko razmišljava o svobodni volji in odločanju za srečo, velja imeti pred očmi zgodovinsko dejstvo, da niso ljudje v vseh obdobjih verjeli v svobodno voljo in niso imeli koncepta sreče. V tej zgodovinski perspektivi me zanima, kaj je o tej temi napisal sveti Avguštin, ker vem, da je močno vplival na zahodno filozofsko in psihološko tradicijo razmišljanj o človeku in njegovi svobodi. Njegova knjiga ima naslov »De libero arbitrio voluntatis«.
Minea Rutar
Dragi oči,
v kontekstu najinega pogovarjanja o tem, zakaj sreče – tako kot drugih psiholoških stanj – ne moremo poljubno izbrati, sem danes razmišljala o nekaterih ljudeh, o katerih smo se vsi učili v šoli. Mislim, da služijo kot dober začetek oziroma uvod v razmišljanje o tem, na kakšne vse načine ljudje nismo tako psihološko svobodni, kot se ljudem (celo številnim strokovnjakom) intuitivno zdi. Pri tem bi seveda rada razmišljala, kaj se vendarle da narediti, da bi se spremenili. A pojdiva po vrsti in si najprej oglejva naslednji primer nečesa, česar sama ne znam poimenovati drugače kot radikalna nesvoboda.
Minea Rutar
Dragi oči,
pogovarjava se torej o tem, ali lahko srečo izberemo oziroma se zanjo odločimo. Razmišljanje o tej temi je spodbudilo najino dopisovanje o svobodnosti izbiranja lastnega odzivanja na okoliščine. Kot bi naključje hotelo, pa sem prejšnji teden zasledila dogodek, ki bo potekal v Ljubljani – Izberi srečo. Na njem se bodo pogovarjali o znanosti mirnega življenja, o pasteh pridnosti, o tem, kako reči drugim »ne« ipd. Prav o teh temah torej, o katerih se pogovarjava midva. Zakaj mi naslov dogodka potemtakem vzbuja takšno nelagodje?
Dušan Rutar
Razmišljam o skrbi zase. Odpravim se na dolg sprehod skozi gozdove. V tišini se posvečam idejam, s katerimi sem se že srečal in jih skušal organsko povezati s svojim življenjem. Prva ideja, ki mi pride na misel, je etična praksa svobode.
Dušan Rutar
Draga Minea,
Arthur Schopenhauer je nekoč zapisal nekaj, o čemer razmišljam že leta: človek lahko dela, kar hoče, ne more pa hoteti, kar hoče. Sliši se nenavadno, zapleteno in abstraktno, vendar mislim, da tudi zelo relevantno za najino razmišljanje o svobodni volji, jazu in človekovi zavest- zlasti v neoliberalnem svetu. Kako razumem Schopenhauerja?
Minea Rutar
Dragi oči,
zapisal si, da človek sicer ni svoboden, da izbere okoliščine, v katere se rodi, je pa dovolj svoboden, da izbere svoj odnos do okoliščin. Vem seveda, kaj misliš s tem, a tudi ti veš, da se sama velikokrat ukvarjam s prav to temo, ker mi ne da miru. Včasih sem nad Franklom navdušena, drugič se jezim, ko slišim, da njegovo sporočilo ljudje interpretirajo zunaj konteksta. Ne glede na to, kaj bi si o tem mislil Frankl, se mi zdi pomembno, da to njegovo poanto podrobneje razdelava in se k njej še večkrat vrneva. Ponuja namreč ogromno potenciala za napačno razumevanje in preveč poenostavljene sklepe, hkrati pa omogoča tudi možnost za ustreznejše razumevanje delovanja uma, kot ga tako pogosto narekujejo intuicija, spontana zavest, popularna kultura, vplivneži, duhovni guruji in skoraj kdorkoli, ki ima pet minut časa za svojo teorijo o spreminjanju človeškega uma.
Dušan Rutar
Z mladimi ljudmi, ki so si poskušali vzeti življenje, se pogovarjam že veliko let. Vedno znova se dotaknemo vprašanja, zakaj so poskušali umreti in zakaj se niso ubili. Naše skupno spoznanje je vselej enako: saj nismo hoteli umreti, želeli smo pobegniti bolečini in nesmislu, kar je čisto nekaj drugega.
Dušan Rutar
Dolga leta se posvečam idejam Viktorja Frankla, študiram logoterapijo in se usposabljam. Če bi Viktor še živel, bi morda na moj včerajšnji zapis odgovoril takole.
Dušan Rutar
Hiter pregled časnika vzbudi v meni nenavaden občutek, o katerem želim spregovoriti. Naslovi člankov, ki jih preberem, so: Izdaja Ukrajine s strani Donalda Trumpa je opogumila Vladimirja Putina in zaveznikom zveze NATO zamajala tla pod nogami; V napadu z nožem v Avstriji umrl najstnik, pet jih je bilo ranjenih; Dveletna deklica in njena mama sta umrli zaradi poškodb v avtomobilskem napadu v Münchnu; Muhsin Hendricks, »prvi odkriti gej imam« na svetu, ustreljen v Južni Afriki; V prerivanju množice na železniški postaji v Delhiju je umrlo najmanj 18 ljudi (hitenje je izbruhnilo, ko so se popotniki vkrcali na vlake v indijski prestolnici, da bi šli na največje versko srečanje na svetu); Ekstremno vreme naj bi leta 2025 povzročilo nestanovitnost cen hrane, potem ko se bodo stroški kakava in kave podvojili. Kateri občutek me preveva ob branju?
Dušan Rutar
Dobim še eno pismo. V njem piše: Stara bom komaj 18 let, a življenje me iz dneva v dan utruja bolj. Žal živim v družini, ki tega ne razume, tako kot jaz ne razumem njih in tega počasi postajam sita. Iskreno se počutim kot tujec, kot nekdo, ki se je v družino samo rodil, a v resnici ne spada sem. Ne tukaj in žal ne k tem ljudem. Ne, da me moja družina nima rada, daleč od tega, saj jaz vem, da me ima, ampak smo si tako tuji karakterji oz. jaz sem tako tuj karakter, da žal ne sovpadam s karakterjem mojih najbližjih. In to je zelo utrujajoče, saj gledam na stvari iz čisto drugačnega zornega kota kakor oni, zato se niti ne čudim več, zakaj se ne moremo normalno pogovarjati o resnejših temah, brez da bi se skregali zraven, ker en drugega žal ne razumemo, povrh vsega pa sem jaz tako ali tako otrok, ki še ne ve, kaj so prave težave. Utrujena sem od odnosov, utrujena sem, da sem jaz tista s čisto drugačnim načinom razmišljanja in pogledom na svet. Želim si, da ne bi bila tako dobra oseba kot sem, saj mi to pobira vso energijo in na koncu jaz izpadem tista ta grda in čudna – a sem v resnici samo nevidna. Name letijo očitki z vseh strani in res samo očitki. A bi mi kdaj prisluhnili, zares prisluhnili? Ne, ker vsi strmijo k svojemu in od tega ne odstopajo.
To je pismo, kakršnih sem v teh letih prebral na stotine. Ogromno jih je, pišejo pa jih predvsem mlade osebe.
Minea Rutar
Približuje se svetovni teden ozaveščanja o motnjah hranjenja. O tej temi redko in težko govorim javno, a nekaj v meni si to že dolgo želi. Vsako leto skušam zbrati pogum, da bi na teden ozaveščanja o tem upala kaj povedati ali napisati, češ, da je to morda lahko moj izgovor, zakaj govorim o tem. Ker je teden ozaveščanja. Vsi, ki smo se kdaj borili s to težavo, pa se ukvarjamo z njo vsak teden, ves teden.
Dušan Rutar
Pripravljam se na uvodno predavanje na neki konferenci, ki bo potekal v začetku marca v Portorožu. Naslov mojega predavanja je Sočutna šola, kritično razmišljanje in umetna inteligenca. Tukaj podajam kratek povzetek ključne ideje, ki poudarja pomen vključenosti vseh v sočutni skupnosti prihodnosti.
Dušan Rutar
Ljudje niso vredni sami po sebi. So le zunanji kazalniki vrednosti, ki dobijo pomen na obzorju družbenih konsenzov. Ti določajo, kaj je vredno in kaj ni. Določajo tudi spremembe: kar je vredno danes, že jutri ne bo več. Človek redko sreča drugega, ki bi ga cenil brez oziranja na kazalnike vrednosti. Taki ljudje so zelo dragoceni.
Minea Rutar
Dragi oči,
v meni odzvanjajo tvoje besede iz prejšnjega pisma, v katerem govoriš o »avtonomiji pri oblikovanju svojega doživljanja«. Prav to sem imela v mislih, ko sem pisala o tem, kako večino svojega življenja lahko preživimo, ne da bi se zavedali, da se s seboj ves čas pogovarjamo in da to ključno vpliva na naša življenja.
Dušan Rutar
Človek lahko kot umno bitje vpliva na svoj um. Lahko se nauči vplivati nanj. Lahko ga preobrazi, preoblikuje. Lahko se nauči upravljati z njim. Vselej je v njem, je torej njegov subjekt, ne more izstopiti iz njega, um je neskončen, lahko pa deluje znotraj njega tako, da se mu prepusti, kot se prepusti v meditaciji. Ne skuša določiti, kakšen naj bi bil um, temveč prepusti sebe umu in njegovim »pričakovanjem«, kdo naj bi bil, kaj naj bi postal.
Paradoks je, da znotraj uma deluje skladno z njim tako, da ne trpi in nima občutka, da je kakor list v vetru, čeprav mu je podrejen. Zadeva je kompleksna.
Minea Rutar
Verjetno smo že vsi imeli izkušnjo, da smo hodili po cesti in za seboj zaslišali drugega človeka, ki je bil prav tako namenjen v isto smer. Nekaj časa tako hodimo tesno drug za drugim; nihče nikogar ne prehiti niti ne upočasni korakov, zato se razdalja med nami ne zmanjša. Čeprav je oseba za nami in nam torej ne ovira poti naprej, je to za mnoge neprijetna izkušnja. Že nekaj trenutkov takšnega usklajenega premikanja je dovolj, da marsikdo začuti močno potrebo po povečanju razdalje. Skoraj vselej razumsko vemo, da nam oseba ne sledi, niti nas ne želi spravljati ob živce, a to zavedanje ne zmanjša občutka, da tako preprosto ne moremo nadaljevati. Sčasoma se najini poti razideta ali pa se celo namerno ustavimo, da nas oseba prehiti, če je sami ne moremo. Občutek nelagodja je lahko nenavadno močan glede na to, kako neškodljiva in trivialna je pravzaprav situacija. Kaj se dogaja? In zakaj sploh razmišljam o tem?
Dušan Rutar
Prihodnost globalnega kapitalističnega življenja v času podnebnih sprememb ni rožnata. Globalno segrevanje Zemlje se pospešuje, vse bolj smo ujetniki kulture optimiziranja lastnih življenj, zavezani ideologiji kreiranja najboljših različic sebe in odkrivanja pravega jaza, namesto da bi zgolj bili. Izgubljamo resonanco s svetom, ki ga hočemo vse bolj nadzorovati, čeprav ga zaradi njegove kompleksnosti ne moremo. Zastavljamo nove in nove cilje, za katerimi hitimo, sledeč ideologiji samouresničevanja – dokler ne umremo.
Dušan Rutar
Nobene nujnosti ni, da se ne lotimo samorefleksije v mladosti; samorefleksija ni privilegij zrelih let. Časi se pravzaprav zelo spreminjajo, zato se danes veliko mladih intenzivno ukvarja s seboj. Njihova pozornost je pogosto usmerjena v zunanji videz, telesno težo in vedenje, ki ga želijo prilagoditi zahtevam družbenih omrežij in tržnim zakonitostim. Vendar takšno ukvarjanje s seboj, ki lahko preraste v obsesijo s popolnostjo in nenehno optimizacijo, še ni prava samorefleksija.
Dušan Rutar
Medtem ko nekateri izobraževalni sistemi še vedno ozko uokvirjajo inkluzivnost ali vključujoče izobraževanje kot umestitev učencev in dijakov s posebnimi potrebami v redne učilnice, ta perspektiva ni resnična vključenost, zato ne more ponuditi dobrih zamisli o pomenu resnične povezanosti vseh ljudi in drugih živih bitij ter o smislu prizadevanj zanjo.
Dušan Rutar
V svetu, kjer vse nenehno raste, ljudje živijo hitro in dinamično, nastaja neizmerno veliko hrupa. Pravijo, da velika mesta nikoli ne spijo – kot nekakšna hvalisava reklama. Tudi ponoči so taka mesta polna hrupa, ljudje pa si izmišljujejo različne načine, da sploh zaspijo. Naša duša, ki je mnogo bolj prilagojena naravnim zvokom in tišini, si želi miru in tišine. Pogosto rečemo, da v tišini skupaj uživamo, in si želimo, da bi ljudje govorili manj ter vsaj za nekaj časa utihnili.
Minea Rutar
Dragi oči,
te dni ponovno prebiram izvrstno knjigo Dijane Matković (2021) »Zakaj ne pišem«. Njeno pisanje mi na nepričakovane načine pomaga priti v stik s svojo človeškostjo, ko tega sama nisem zmožna. Spomni me, da nisem sama v svojih zmedenih, nespretnih poskusih osmisliti svet in najti pot skozi lastno nepopolnost. Da nisem edina, ki vsakodnevno bije notranje in zunanje bitke, ki se drugim morda zdijo nepomembne, meni pa oblikujejo ves svet. Da nisem edina, ki se zatika v lastne miselne zanke in popačene predstave o sebi in svetu, zaradi katerih je življenje včasih toliko težje, kot bi moralo biti. Opominja me, da nisem edina, ki se še vedno uči živeti. Kadar se vse skupaj zdi preveč kaotično, kadar ne vem, kje sploh začeti, se vrnem k njenim besedam.
Dušan Rutar
Ljudje se vsak dan soočamo z izzivi. Soočamo se tudi s problemi, ki terjajo rešitve. Od nekdaj je tako. Kljub temu se zdi, da je danes nekaj drugače. Morda ni čisto jasno, kaj naj bi to bilo, toda veliko ljudi trdi, da čutijo spremembo – od naraščajoče ekonomske negotovosti, podnebnih stisk, do vse bolj polariziranega javnega diskurza. Tega ne trdijo le pripadniki in pripadnice generacije Z, to trdijo tudi starejši ljudje. Zdi se, da je njihovo poročanje na zelo nenavaden način povezano z najnovejšimi direktivami ameriškega predsednika Trumpa iz leta 2025, ki priznava le dva spola in odreja konec pobudam za raznolikost, pravičnost in vključevanje, poleg tega pa njegova administracija zanika obstoj podnebnih sprememb in celo terja prepoved objavljanja podatkov in dejstev, ki jo dokumentirajo ali celo zgolj omenjajo. Vse to razumem kot ultimativni poskus oblasti, da ne bi le zanikala obstoja nekaterih zadev, temveč bi jih dobesedno utajila, da bi nastal vtis, kot da jih sploh ni.
