Minea Rutar
Dragi oči,
v kontekstu najinega pogovarjanja o tem, zakaj sreče – tako kot drugih psiholoških stanj – ne moremo poljubno izbrati, sem danes razmišljala o nekaterih ljudeh, o katerih smo se vsi učili v šoli. Mislim, da služijo kot dober začetek oziroma uvod v razmišljanje o tem, na kakšne vse načine ljudje nismo tako psihološko svobodni, kot se ljudem (celo številnim strokovnjakom) intuitivno zdi. Pri tem bi seveda rada razmišljala, kaj se vendarle da narediti, da bi se spremenili. A pojdiva po vrsti in si najprej oglejva naslednji primer nečesa, česar sama ne znam poimenovati drugače kot radikalna nesvoboda.
Danes sem obujala spomine na številne absurdne detajle, ki sem si jih morala kot učenka zapomniti v vseh svojih letih šolanja. Ob tem sem pomislila, kako zanimivo bi bilo zdaj, toliko let kasneje, prebrati življenjske zgodbe nekaterih avtorjev, za katere je bilo tako sila pomembno, da sem natančno vedela, kje in katerega leta so se rodili ter kaj so bili po poklicu. Zdaj sem ob prebranem doživljala povsem drugačne občutke kot takrat, ko sem bila prisiljena ponavljati dejstva zunaj vsakršnega smiselnega konteksta.
Berem torej o življenju slovenskih pesnikov. O Francetu Prešernu sem morala vedeti marsikaj; zapomnila pa si nisem niti ene omembe vredne podrobnosti razen tega, da je umrl mlad in imel težave z alkoholom. Ko pa sem danes prebrala nekaj več o njegovem življenju, me je zmrazilo. Nisem izvedela toliko novega, sem pa šele zdaj zares prvič začutila, da je bil Prešeren človek s številnimi problemi, ki bi si jih upala označiti za v osnovi eksistencialne. Bil je rojen v času in okolju, ki sta bila izrazito nenaklonjena njegovim zmožnostim kreativnega izražanja, ki so boleče presegale rigidne okvire dejanskih možnosti, ki mu jih je omogočalo takratno življenje. Takole je povzet del njegovega življenja, ki pa mu v šoli seveda nismo posvečali nobene pozornosti.
Leta 1824 je domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč.
Nič, kar vem o njegovem življenju, mi ne daje misliti, da je bil Prešeren posebej zadovoljen pravnik. Močno dvomim, da je delo v odvetniški pisarni doživljal kot pomembno, osebno izpolnjujoče ali globoko smiselno. Jasno je, da so bili tovrstni občutki pri njem rezervirani za pisanje poezije. Pred seboj imamo torej človeka, izobraženega za pravnika, ki se bo moral preživljati in to prav gotovo ne s pisanjem pesmi, kar bi verjetno počel večino svojega časa, če bi imel možnost takšne svobodne odločitve. Pa je ni imel. Ni imel finančne, kaj šele čustvene in socialne podpore od svojih bližnjih. Že teh nekaj osnovnih dejstev nakazuje, da so bile okoliščine, čeprav nič posebej grozne, nenaklonjene njegovemu zasledovanju pristnih notranjih interesov.
Poleg tega je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv, zaradi česar je moral zapustiti marsikatero službo. V kratkem časovnem razponu so umrli njegov stric, eden njegovih redkih podpornikov, Matija Čop (za smrt katerega se je hudo krivil), nedolgo za tem še en njegov tesen prijatelj in nato (vpričo njega) še Andrej Smole. O nizu njegovih ljubezenskih neuspehov je verjetno nepotrebno izgubljati besede, saj je to ena redkih informacij, ki si jih verjetno zapomnijo vsi srednješolci.
Zaradi številnih izgub in neuslišane ljubezni do Primičeve Julije je Prešeren zapadel v krizo. Vdajal se je alkoholu in postajal čedalje bolj ravnodušen. Uteho je iskal v gostilnah in postal znan po priložnostnih kvantaških pesmih, ki so bile izjemno duhovite, a njegova pesniška ustvarjalnost je pešala.
Na tej točki je Prešeren torej hudo nesrečen, po vseh današnjih standardih bi verjetno kvalificiral za vsaj kakšne tri psihiatrične diagnoze. Ne glede na vse, kar si morda mislimo o njegovih življenjskih odločitvah, pa preprosto ne vidim prostora za razmislek o tem, ali se je za svojo nesrečo odločil. Žal sklepam, da mu ne bi kaj dosti prav prišla niti čuječnost ali meditacija; močno dvomim, da bi bil naklonjen psihoterapiji ali sploh pripravljen komurkoli zaupati kaj o svojih težavah; morda bi delovala le kakšna močna zdravila, ki bi lajšala nekaj simptomatike.
Prešernovo pesniško ustvarjanje je tedaj zamrlo, pojavili pa so se tudi resnejši znaki bolezni. Bil je zadolžen in brez denarja, saj ni izkoriščal možnosti za zaslužek, ki so se mu kot odvetniku ponujale.
Ko berem njegovo posvetilo Matiji Čopu, kjer zapiše, da »pokopal misli visokoleteče, želja nespolnjenih sem bolečine«, pomislim na svoj zapis o bolečini neizpolnjene želje. Kako bi svoje želje takrat, v tistem okolju sploh lahko izpolnil? Si jih je sploh drznil poznati? Bi jih lahko svobodno raziskoval? Je sploh imel kakršnokoli možnost, da bi res živel skladno z njimi? In kakšne so psihološke posledice življenja, v katerem kronično zanikujemo svoje želje in se jim odpovedujemo?
Ko tako razmišljam o njegovem življenju toliko let kasneje, sem resnično pretresena. Kako veliko bolečine, samoodpovedovanja zaradi objektivnih zunanjih okoliščin, notranjega razdejanja in tega, čemur bi danes gotovo rekli travma, je izkusil, pri čemer ni bilo na voljo nobene pomoči, nobene pogovorne terapije, nobenih zdravil? Mar bi takemu človeku pomagalo, če bi mu predpisali dozo čuječnosti ali morda glasbene ali delovne terapije? Kje bi sploh začeli naslavljati njegovo krizo? Kako bi lajšali globino njegovih obžalovanj in ostrino žalosti ob spoznanju, da je mladost prehitro minila?
Ne znajdem se dobro pri odgovarjanju na vsa ta zahtevna vprašanja. V času šolanja gotovo nisem dobila niti nikakršnega znanja, ki bi mi pri tem pomagalo, niti modrosti ali vsaj osnovnih orodij za pristno razumevanje takšnih situacij. Gotovo pa takšnega človeka ne bi usmerila na dogodke, ki pozivajo, da izberemo srečo. V resnici nimam pojma, kaj bi mu sploh lahko rekla, ne da bi podcenila povsem realne zunanje in notranje ovire, ki so mu življenje delale tako neznosno.
Dušan Rutar
Draga Minea,
tvoje pismo je izjemno, razsvetljeno, sočutno in polno razumevanja. Morali bi ga vključiti v standardni nabor znanja v učnih načrtih, namenjenih poučevanju otrok o največjem slovenskem pesniku. Naj dodam nekaj svojih misli.
Ko se Prešeren v mislih vrača v drago rojstno vas, Vrbo, boleče zapiše: de b' uka žeja me iz tvojga svéta speljala ne bila, goljfiva kača! Da, za nazaj trpko ugotavlja, da si je želel znanja, da je čutil strast do znanja. Zdaj pa si želi nečesa drugega. Da ga uka žeja kot njegova notranja motivacija, pristna, avtentična želja po znanju, ne bi speljala iz rojstne vasi, da bi torej ostal v njej in tam živel mirno življenje, ki ga ponazarja barka na gladki površini jezera – ironično je kajpak to, da se taka barka nikamor ne premakne, da stoji ves čas na istem kraju.
Prešeren je torej imel željo po znanju. Seveda jo je imel, tako kot jo ima vsak otrok, evolucijsko opremljen z radovednostjo. Toda njegovi najbližji, celo mama, kot zapišeš, ga v tem niso podpirali. Morda so ga na začetku, v prvih dveh razredih osnovne šole, ki jo je obiskoval v Ribnici, v kateri je bilo njegovo ime celo zapisano v Zlato knjigo. Bil je odličnjak in obdarovan. Za pisanje poezije, bi dodal.
Toda France se ni nikoli spominjal tistih dni z veseljem, kajti v šolah so takrat otroke telesno kaznovali in jim povzročali rane. Tudi starši so ustrahovali svoje otroke in jim grozili s šolo. Danes vemo, da so bili takrat številni otroci žrtve travm, ran, ki se niso zacelile nikoli.
Prešerna torej že domači odvračajo od pristne želje po znanju. Svojo mladostno žejo po znanju je zato kasneje doživljal kot goljufivo kačo, ki ga je zapeljala kot ona druga kača v rajskem vrtu – ne bi smel jesti z drevesa spoznanja. Sledilo je veliko bolečine, ker ni mogel svobodno delati tega, česar si je najbolj želel.
Njegovo pesem znam na pamet še iz otroštva. V resnici je izjemno trpka, da ne rečem tragična. Takole se nadaljuje: Ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; mi ne bila bi vera v sebe vzeta, ne bil viharjov nótranjih b' igrača!
Kot psihologa dobro veva, kako hudo in celo uničujoče je za človeka, če je travmatiziran v otroštvu in če za povrh izgubi še vero v sebe. Kaj pa mu še ostane? Kaj je človek brez vere v sebe in poln razočaranja, bolečih spominov na otroštvo in občutka, da se v strup spreminja vse, česar si srce obeta? Ni nič drugega kot prazna lupina.
Kaj torej pomeni, da si igrača viharjev, ki divjajo v tvoji notranjosti? Kako to doživljaš iz dneva v dan, kako prenašaš, kako zdržiš, ker nimaš moči, da bi previharil viharje? Na vprašanja seveda znamo odgovoriti, ker nam o tem pripovedujejo ljudje, ki se obračajo na nas, psihologe. Vemo, da je zlasti veliko bolečine in veliko trpljenja, ki nikakor ne izgine, čeprav si želimo, da ga ne bi bilo. A kakšno je potem življenje – zlasti, če si sam, osamljen, če nimaš zunanje opore, drugega človeka, morda terapevta?
Morda skušaš oboje utopiti v alkoholu, toda alkohol je strup, v katerem ne moreš utopiti prav ničesar, lahko pa z njim zelo poškoduješ ledvice, jetra, možgane in drugo.
Ali ni v tej luči ironično in celo bizarno tudi to, da Prešernu predlagajo, naj napiše hvalnico vinu – alkoholu torej. Ki domnevno oživlja žile, srce razjásni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi! No, sam avtor teh verzov je dobro vedel, da nič od tega ni res.
Prešeren je bil tudi cenzuriran, cenzuriral pa se je celo sam, saj je prav tako dobro vedel, kaj ga čaka, če bo kot pesnik preveč radikalen. Njegove pesmi so strogo ocenjevali birokrati in izločili vse, kar je bilo po njihovem mnenju neustrezno. In še danes redki vedo, da je v Zdravljici najprej napisal: Žive naj vsi narodi, ki dan dočakat’ hrepene, da, koder sonce hodi, ne bo pod njim sužnje glave ... To je pisal v času, ko so imele demokratične ZDA približno štiri milijone sužnjev, ki so garali na plantažah za svoje lastnike.
Resnično, kako bi Prešeren v takih težkih okoliščinah izbral srečo ali se vsaj odločil zanjo? Gotovo je želel biti srečen, a kako biti srečen, če se nenehno odpoveduješ svojim pristnim željam, ker veš, da v okolju, v katerem si se znašel, drugače pač ne gre, če hočeš preživeti?
Različne terapije so lahko pri tem v veliko pomoč, prav tako biološka zdravila, nikakor pa ne alkohol. In nič od tega ne more spremeniti družbenega okolja, v katerem se moramo pogosto odrekati prav pristnim, avtentičnim željam, češ da moramo živeti čim bolj »normalno«, ne pa slediti svojemu srcu. In danes je na žalost najbolj »normalno« prav priganjanje ljudi, naj sledijo zunanjim pričakovanjem, ki so sicer pogosto zapakirana v novorek o samouresničevanju in optimiziranju svojega življenja, toda zopet oba dobro veva, kako problematičen je.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar