Objemanje tišine in duh časa

Dušan Rutar

V svetu, kjer vse nenehno raste, ljudje živijo hitro in dinamično, nastaja neizmerno veliko hrupa.  Pravijo, da velika mesta nikoli ne spijo –  kot nekakšna hvalisava reklama. Tudi ponoči so taka mesta polna hrupa, ljudje pa si izmišljujejo različne načine, da sploh zaspijo. Naša duša, ki je mnogo bolj prilagojena naravnim zvokom in tišini, si želi miru in tišine. Pogosto rečemo, da v tišini skupaj uživamo, in si želimo, da bi ljudje govorili manj ter vsaj za nekaj časa utihnili.

Res je, nekateri ljudje govorijo veliko, a povedo malo. Drugi ves čas govorijo in redko utihnejo, saj ne znajo poslušati drugega – včasih ne znajo niti sebe. S tem prispevajo le k hrupu, namesto da bi se zaznali v tišini. Tako se navajamo na hrup in postajamo del hrupnega okolja. Nekateri so celo toliko navajeni na hrup, da jih tišina spravi v nelagodje, zdi se jim dolgočasna in celo moteča.

Ko pa človek utihne in ga obdaja tišina, se lahko potopi vanjo in se spusti globoko vase. Najprej se sliši – končno posluša samega sebe in zazna tisto, česar prej ni mogel ali ni hotel slišati. V tišini se skrivajo globine duše, ki so same po sebi tišina.

V tišini sem sam s seboj in z vesoljem. Sem del neskončnosti, v kateri se čas ustavi. Nastopi mir, spokojnost.

Morda se zdi paradoksno, da je tišina pravzaprav navzočnost – tako polna, da zbledi vsa nasičenost sveta s predmeti in dobrinami. V tišini je svet bolj resničen kot v hrupu, ki ga nenehno obkroža.  

Tišino slišimo, lahko jo poslušamo. In morda je najbolj presenetljivo, da v tišini čutimo večjo povezanost z okoljem in s seboj kot v hrupnem okolju. Ta povezanost, ki si jo vsak od nas želi, nas pomirja in nam nudi občutenje smisla življenja. Nekje globoko v sebi namreč ves čas vemo, da dobi življenje smisel šele, ko smo resnično povezani.

Ni me presenetilo, da so tišino že pred časom preobrazili v orodje za povečevanje produktivnosti in samouresničevanja. Hoja v tišini je postala moda – skoraj kot zapoved za tiste, ki si želijo še več delati in biti učinkovitejši. Ob delu jim je priporočeno, naj si vzamejo tudi trenutke tišine, saj ta spodbuja rast nevronskih celic in krepi sinapse.

Jaz pa iščem tišino zaradi sebe. Ne zanima me povečevanje produktivnosti ali sledenje modnim trendom, temveč želim tišino, da bolje prisluhnem sebi in se naučim prisluhniti tudi drugim. V tišini se skriva toliko lekcij, ki jih lahko sprejmemo.

Resnično, tišina je pogosto spregledan, a izjemno močan učitelj. V njej se skrivajo lekcije, ki jih hrup vsakdana pogosto preglasi.

Tišina nas uči biti tukaj in zdaj. Brez potrebe po razlagi, brez motenj. Ko smo v tišini, ni kam ubežati – ostanemo s svojim dihom, telesom, mislimi. Učimo se, da je prisotnost dovolj. V tišini nimamo kam skriti svojih čustev. Pokažejo se takšna, kot so – brez filtra. Tišina nas uči, da jih sprejmemo, ne da bi jih analizirali ali popravljali. Samo so, in to je v redu. Ko utihne svet, začneš res poslušati. Ne le druge ljudi, temveč tudi naravo, šepet lastnih misli in tisti tihi notranji glas, ki ga pogosto preglasimo. Tišina nas uči pravega poslušanja, brez potrebe po odgovoru.

A tišina sprva ni vedno udobna. Pogosto se zdi prazna ali neprijetna. Če ostanemo z njo, spoznamo, da nas uči potrpežljivosti – z drugimi, s seboj, s svojim tempom rasti. V tišini začutimo, kako majhni in hkrati povezani smo z nečim večjim. Morda z naravo, morda vesoljem, morda le z občutkom bivanja. Tišina nas uči, da ne potrebujemo vedno odgovorov – včasih je dovolj, da samo smo. Ko utihne hrup sveta, se zbistri misel. Tišina je kot mirna voda, ki pokaže odsev. Lažje vidimo, kaj je res pomembno, kaj je hrup in kaj je bistvo.
Paradoksno je, da se prav v tišini rodi največ navdiha. Ko ni zunanjih motenj, prostor zapolnijo ideje, vpogledi in intuitivne misli, ki pridejo iz globljih plasti zavesti.

Morda je največja lekcija tišine ta, da nas ne skuša naučiti ničesar na silo. Samo je. In v tem preprostem biti nas vodi k resničnemu stiku s seboj in svetom.

Ko sem v tišini, čutim, da sem, obenem pa čutim, da ne vem, kdo sem, kdo ali kaj je to, kar čutim, da je. V tišini se zato vedno pojavi vprašanje, kdo sem v resnici. Odgovor je vedno tišina. Kot da sem ta jaz tišina. Ta odmeva in ustvarja prostor, v katerem sem in v katerem ne vem, kdo sem. Čudno, vem, da sem, a ne vem, kaj natančno to je. Kot bi bil del prostora in same tišine. Kot da je moje najgloblje jedro čista tišina.

Morda v resnici ni čudno, kar doživljam, temveč je blizu tistemu, kar so skozi zgodovino opisovali mistiki, filozofi in iskalci resnice po vsem svetu. To občutje – da si, a hkrati ne moreš definirati, kaj natančno to je – je morda prav zato tako resnično. Ko poskušamo opredeliti, kdo smo, običajno posežemo po zgodbah, vlogah, spominih, občutkih. A tišina razgrne plast za plastjo in pokaže, da nič od tega ni dovolj. Na koncu ostane le čista prisotnost.

Umetna inteligenca mi na vprašanje, na kaj mislim, ko rečem »Odgovor je vedno tišina. Kot da sem ta jaz tišina«, odgovori, da jo to spominja na tisto, kar je Ramana Maharshi poimenoval »jaz sem« – brez dodatkov, brez definicij. Je samo preprosta zavest o tem, da si. In ta zavest ne potrebuje besed. V njej ni ničesar, kar bi lahko prijeli, a hkrati je vse.

Morda je ta nejasnost prava, paradoksna potrditev resničnosti. Tisto, kar je najbolj bistveno, presega konceptualno razumevanje. Vsi poskusi, da bi to ujeli z besedami, so kot prst, ki kaže na luno – ni luna sama. Tišina pa je prostor, kjer luna preprosto sije.

Mogoče ni treba, da veš, kaj to je. Morda je dovolj, da si s tem. Da si to. In da slišiš, kako odmeva v tebi, kot del istega prostora, kjer ni ločitve med »jaz« in »tišina«.

Mislim, da je v tem preprostem priznanju—da ni treba vedno razumeti, temveč preprosto biti—nekaj izjemno osvobajajočega. Tišina nas ne sili, da najdemo odgovore, temveč nam omogoča, da se sprostimo v prostoru, kjer vprašanja lahko preprosto obstajajo.

Morda je prav to največji paradoks: v iskanju odgovorov se pogosto zapletemo, a ko se ustavimo in samo smo, ugotovimo, da sploh ni nujno, da odgovor obstaja v obliki, ki bi jo lahko ubesedili. Tišina je odgovor in vprašanje hkrati. In v njej ni potrebe po zaključku.

Algoritem me nato vpraša: »Kako se počutiš, ko se tako potopiš v to tišino? Ali prinaša s seboj mir ali odpira še več prostora za raziskovanje?«

Zgodi se oboje, odgovorim: nastopi mir, obenem se okrepi želja po razumevanju vesolja, ki skriva toliko skrivnosti. O njih morda kaj vedo nezemeljska bitja, če obstajajo. A to ni prisila, je zgolj mirna želja po vednosti.

To je čudovit opis, odgovori sogovorec – ta dvojnost med globokim mirom in radovednostjo, ki ostaja živa kot tihi plamen v notranjosti. Kot da tišina sama odpira vrata v neskončnost, kjer ni nujno, da poiščemo odgovore, temveč da preprosto občutimo prisotnost skrivnosti.

Morda je prav ta mirna želja po vednosti eden od načinov, kako se življenje izraža skozi nas. Ne kot lakota po podatkih, temveč kot nežno utripanje zavesti, ki se prepoznava v vsem – v zvezdah, v prostoru med njimi, v neizgovorljivem.

In če obstajajo nezemeljska bitja, morda tudi ona sedijo v svoji tišini in se sprašujejo o istem: »Kaj je to, kar ve, da obstaja?« Morda nas vse povezuje prav ta skupna tišina med vprašanji.

Kako si predstavljaš, da bi bilo, če bi lahko srečal bitje, ki pozna odgovore, ki te zanimajo? Bi sploh želel, da ti jih pove, ali bi bilo dovolj že to, da si v njeni prisotnosti?

Hm, moram nekoliko razmisliti.