Svobodna volja in druga scena

Minea Rutar

Dragi oči,

zapisal si, da človek sicer ni svoboden, da izbere okoliščine, v katere se rodi, je pa dovolj svoboden, da izbere svoj odnos do okoliščin. Vem seveda, kaj misliš s tem, a tudi ti veš, da se sama velikokrat ukvarjam s prav to temo, ker mi ne da miru. Včasih sem nad Franklom navdušena, drugič se jezim, ko slišim, da njegovo sporočilo ljudje interpretirajo zunaj konteksta. Ne glede na to, kaj bi si o tem mislil Frankl, se mi zdi pomembno, da to njegovo poanto podrobneje razdelava in se k njej še večkrat vrneva. Ponuja namreč ogromno potenciala za napačno razumevanje in preveč poenostavljene sklepe, hkrati pa omogoča tudi možnost za ustreznejše razumevanje delovanja uma, kot ga tako pogosto narekujejo intuicija, spontana zavest, popularna kultura, vplivneži, duhovni guruji in skoraj kdorkoli, ki ima pet minut časa za svojo teorijo o spreminjanju človeškega uma.

V resnici se z zgornjim stavkom, ko ga natančno preberem in pomislim na vse, kar vem o delovanju človeškega uma, ne strinjam. Vsaj ne v takšni obliki in s takšnimi konotacijami, kot vem, da jih stavek za marsikoga ima. Pravzaprav sem se nedavno hudo jezila nad znano slovensko knjigo, v kateri je avtor bralcu polagal na dušo prav idejo, da sicer ne more vplivati na to, kaj se mu zgodi, v celoti pa mora prevzeti odgovornost za to, kako se na okoliščine odzove.

 

Naj začnem s tem, da nikakor ne bi želela, da bi kdo dobil vtis, da smo pasivni opazovalci svojega življenja, ki nanj nikoli ne morejo zavestno vplivati. Vendar pa se še bolj zdrznem ob misli, da bi ljudje ob branju zapisov o svobodnem odločanju dobili občutek, da bi se morali biti zmožni vzeti v svoje roke in se na to, kar se jim zgodi, preprosto odzivati drugače, kot so se odzivali vse življenje.  Mar ni ravno to sporočilo številnih knjig za samopomoč, do katerih smo psihologi tako pogosto kritični in skeptični, ker bralcu ponujajo več pomirjujoče zvenečih aforizmov kot pa znanstveno utemeljenih zaključkov? Je res spreminjanje svojega vedenja, mišljenja in čustvovanja tako preprosto, da se lahko svobodno odločimo v vsakem trenutku, kako bi se radi odzvali na neko situacijo? Seveda ne.

 

Kot pričaj brezkončno število vedno novih knjig za samopomoč, obupno dolge čakalne vrste za psihološke obravnave, visoka pojavnost debelosti, zasvojenosti z  drogami ter številni drugi zaskrbljujoči pojavi, je dolgotrajno spreminjanje delovanja svojega uma pravzaprav ena najtežjih reči na svetu. Gotovo je najtežja stvar v življenju mnogih, upala bi si reči celo večine posameznikov.  Kdorkoli je kdaj izkusil težavo v zvezi s tem, kako je nekaj doživljal, se boleče zaveda, da je spreminjanje doživljanja izjemno zahtevna veščina, ki se ne čuti prav nič svobodno.

 

Vse, o čemer piševa, sporoča prav nasprotno: izrazito težko je vplivati na svoje doživljanje. Kje je torej svoboda?

 

Mislim, da je ključna razlika med dvojim: med ugotovitvijo, da je na doživljanje možno vselej (vsaj poskušati) vplivati in ga spreminjati –  tudi takrat, ko absolutno ni možno vplivati na zunanje okoliščine (na primer v koncentracijskem taborišču) –, in manj ustreznim zaključkom, da lahko torej vselej zavestno izbiramo svoj odnos do okoliščin ali celo, da je to naša polna odgovornost.

 

V luči tega mi je zanimivo, kako se spreminja naša intuicija v zvezi s tem, v kakšni meri je naš odziv na okoliščine naša odgovornost glede na primer, ki ga izberemo. Večina ljudi bi se strinjala, da je oseba z možganskim tumorjem bistveno manj svobodna – morda celo povsem nesvobodna –  v svojem odzivanju na dražljaje kot nekdo brez tumorja. Nekaj manj ljudi, a še vedno verjetno večina, bi se strinjalo, da nekdo, ki je odvisen od heroina, ne more prav dosti svobodno vplivati na to, da si ne bi priskrbel naslednjega odmerka, v procesu morda celo koga poškodoval ali okradel. Marsikdo bi sicer tako osebo krivil, da je sama odgovorna, da si je »dopustila« postati zasvojena, a bi verjetno priznali, da sedaj, ko enkrat že ima težavo z drogo, ni več veliko svobode v njenem vedenju. Če psihologi rečemo, da je nekdo tipično osebnostno strukturiran in s tem skušamo pojasniti njegovo vedenje, se bo že bistveno več ljudi oglasilo, da ima taka oseba vseeno možnost, da vpliva na svoje čustvene odzive, četudi morda razumsko vedo, da nevroticizem ni lastnost, ki bi jo kdo svobodno izbral. Že če je nekdo lačen, mu lažje odpustimo, da se vede nekoliko nenavadno, saj vendar vemo, da »lačen si čist drugačen«. Če pa bi rekli, da je nekdo dobil slabo oceno, bi naenkrat vso odgovornost zvalili nanj, češ da je sam kriv, ker se ni dovolj učil. Podobno je z odnosom do hrane; nekdo, ki uživa v tretjem kosu torte, pač od družbe ne bo dobil veliko razumevanja, če se pri svojem vedenju sklicuje na svojo genetsko nezmožnost, da bi se upiral torticam. Če povemo, da ima motnjo hranjenja, bo od okolice morda dobil nekaj več sočutja v smislu, aha, potem pa mogoče malo bolj razumemo; ne v celoti, ampak razumemo, da njegovo vedenje ni povsem pod njegovim svobodnim nadzorom. Če pojasnimo, da ima nevrološko motnjo, ki ima jasen strukturni vtis v možganih, bomo spet neprimerno bolj prizanesljivi do njegove izgube nadzora.

 

Kaj je skupnega vsem tem primerom? Različni primeri v nas vzbujajo različne odzive v zvezi s tem, kako hitro sklenemo, da si nekdo pri svojem vedenju preprosto ne more pomagati. Torej spontano razumemo, da niso vsi odzivi na okoliščine v naši moči, pod našim vplivom, zgolj pod našim nadzorom.

Če si dovolimo iti pri tem razmišljanju do konca, pridemo do sklepa, da so v resnici vsi naši odzivi na okolje prav toliko zunaj našega svobodnega odločanja kot to, kar se nam zgodi. Nismo si izbrali svoje osebnosti, prav tako ne potencialnega tumorja, niti ne smisla za humor, niti svoje razdražljivosti, nagnjenosti k impulzivnosti, spolne usmerjenosti, zmožnosti čustvene regulacije, inhibicije in drugih lastnosti; tako kot ne preferenc za vrsto glasbe ali hrane. V tem smislu veš, da sama sprejemam sklep, da svobodna volja ne obstaja.

 

Vrniva se k izhodiščnemu primeru. Na dejstvo, da sem ujetnik koncentracijskega taborišča, očitno ne morem vplivati niti malo. Na način, kako se odzovem, ko pridem v taborišče, v luči zgoraj zapisanega prav tako ne morem kar svobodno vplivati, preprosto zato, ker sem se tako odločil. Med osebo, ki si je prvi dan v taborišču vzela lastno življenje, ker ji je bilo trpljenje neznosno, osebo, ki se je vsak dan želela ubiti, pa se ni, in osebo, ki ji sploh ni prišlo na misel, da bi se, v tem pomembnem smislu ni nobene razlike. Nobena od njih se ni odločila za svoj odziv. Nobena svojega spontanega doživljanja ne bi mogla spremeniti, če bi se malo bolj potrudila ali pogledala na situacijo drugače. Upam, da je vsem jasno, da gotovo ne bi mogla pomisliti bolj pozitivno.

 

Med tem, da ne moremo vplivati na dejstvo, ali smo v taborišču ali ne, in tem, da ne moremo vplivati na svoje spontano doživljanje tega, da smo v taborišču, pa vendarle obstaja ena pomembna razlika. In to ni razlika v količini svobodne volje, ki nam je bila na voljo. Na svoje doživljanje ne moremo vplivati svobodno, brez omejitev in s spontano voljo. Kar lahko vsaj v teoriji naredimo, je, da sistematično in z usmerjeno pozornostjo poskušamo svoje možgane naučiti, da bi skozi čas doživljali resničnost drugače. To pa je nekaj popolnoma drugega kot svobodno odločanje, da bomo pogledali na zadevo malo bolj pozitivno.

 

Seveda pa nam pri tem običajne strategije za spreminjanje doživljanja (terapija, čuječnost, meditacija, zdravila, pogovori itd.) v taborišču pač niso na voljo. Zato ne bi smelo biti presenetljivo, če večini ni uspelo spremeniti svojega doživljanja. Ne bi smelo biti nenavadno, da poznamo enega Frankla in le še peščico njemu podobnih. Med drugim zato, ker tisti, ki jim je bilo življenje v taborišču najbolj neznosno, niso preživeli, da bi o tem pisali knjige in navduševali z navdihujočimi govori.

 

Kar želim povedati, je, da na doživljanje seveda res je možno vplivati. To je osnovna predpostavka vsakršnega poskušanja spreminjanja, vsakega klica k psihoterapevtu ali psihiatru. Ampak to spreminjanje je izjemno zahtevno; poteka skladno s številnimi psihološkimi mehanizmi, ne kar arbitrarno; je kljub temu največkrat v veliki meri nepredvidljivo; uspeh je odvisen od številnih individualnih lastnosti posameznika, ki si jih ni svobodno izbral, in okoliščin, ki si jih prav tako ni izbral; na noben način pa ni doživljanje posameznika odvisno od njegove svobodne odločitve ali poljubnega stanja njegove volje. Če bi bilo, ne bi bilo potrebe po psihoterapiji, nihče ne bi bil predebel, nihče ne bi imel težav s prenehanjem kajenja, in prav gotovo bi si vsi svobodno izbrali, da bi preživljanje koncentracijskega taborišča bilo bolj znosno, morda celo smiselno.

 

In čeprav vse to vemo, se večini ljudi še vedno intuitivno poraja ideja, da lahko na svoje doživljanje vplivajo, če se le svobodno in dovolj potrudijo. Paradoksno lahko tako razumemo celo Frankla in njegove ugotovitve interpretiramo v ravno obratnem smislu od tega, ki je bil mišljen. Ali kot boljše, kot znam sama, isto povzema Harris:

Kako lahko ohranimo svobodo kot zavestna bitja, če vsi naši zavestni nameni izvirajo iz možganskih procesov, ki jih niti ne načrtujemo niti se jih ne zavedamo? Če se za trenutek poglobite vase, boste morda ugotovili, da ne izbirate svoje naslednje misli nič bolj, kot izbirate naslednje besede, ki jih boste prebrali. Šele ko se namera pojavi, sploh vemo, kaj nameravamo storiti. Čeprav so moje izbire pomembne – in seveda obstajajo poti do modrejših odločitev – ne morem izbrati tega, kar izberem. Prav tako ne morem izbrati, da bom izbral to, kar izberem. Ta miselna veriga se vedno konča v temi.

Pozorno opazovanje našega notranjega življenja tako razkrije, da je vznikanje izbir, želja in namenov v svojem bistvu skrivnosten proces. Šele ko to spoznamo, razumemo, da nismo avtorji svojih misli in dejanj na način, kot to običajno predpostavljamo.

 

Dušan Rutar

Draga Minea,

res sem vesel tvojega odziva na moj zapis. Čisto na začetku moram reči, da se absolutno postavljam na tvojo stran, ko zapišeš, da se ne strinjaš s preprostim razumevanjem Frankla in trditve, da se človek lahko odloči za drugačen odnos do okoliščin, v katerih se znajde; saj se tudi sam ne. Seveda ne gre tako preprosto. Njegovo spoznanje moramo razumeti v kontekstu, kot praviš. V katerem?

Naj začnem s primerom. Mlada dama stoji na mostu in zre v temne globine hrumeče vode spodaj. Naj se vrže dol ali ne? Čuti bolečino, ki prežema njeno telo, obup, trpi. V nekem trenutku seže v žep, izvleče telefon in pokliče prijatelja, naj pride ponjo. Še vedno stoji tam na mostu, kot bi bila paralizirana, njeno telo stresajo krči, toda čaka na prijatelja. Ta zares pride.

Kaj se je zgodilo v tistih dramatičnih trenutkih? Zakaj se ni ubila, če je stala na mostu in je bilo očitno, da namerava skočiti, ker zanjo življenje ni imelo nobenega smisla več?

V pogovoru pove, da jo je nekaj prešinilo. Nekaj ji je šlo skozi možgane, kot se reče. To ni bila njena odločitev, ni bila njena volja, ni sama sprožila tega, kar jo je prešinilo. Sprožili so možgani, ne njen ego ali njena zavest, ne njeno sebstvo, kar zgodilo se je. Kaj, zakaj, čemu? Kdo ve, tam je milijarde in milijarde nevronov in na bilijone sinaps. Nihče ne ve natančno.

Na voljo imamo metafore, s katerimi skušamo dojeti biokemične in druge procese v možganih. Kar jo je prešinilo, je bil občutek, ki je trajal nekaj milisekund. A bil je dovolj močan, da ga je zavest zaznala in razložila kot podlago za željo, da pokliče prijatelja. Se ji je v tistem trenutku to zazdelo smiselno?

In morda je to ključno. Poklicala je drugega človeka; včasih se tako odločimo za terapijo, ker vemo, da sami ne zmoremo iz težav, v katerim se nismo znašli po svoji volji ali zato, ker smo se tako odločili. Sama je zmogla ravno toliko, da je obstala na mostu, da se ni vrgla dol, da je izvlekla telefon. Kaj pa, če ga ne bi imela pri sebi? Bi splezala z mostu? Bi poklicala mimoidočega, naj jo zgrabi in drži, da ne omahne v globino? Ne vemo. Nihče ne ve.

Vse to samo potrjuje tvoje razmišljanje. Zadeva je zahtevna, včasih se izide nam v prid, če lahko tako rečem, drugič ne; včasih smo zgolj nemočni. Nepredvidljivo je, praviš. In zopet se strinjam.

A ljudje ne marajo nepredvidljivosti in nemoči. Neposredno doživljajo občutek, da se sami odločajo, imajo subjektivno izkušnjo premisleka pred odločitvami, čutijo, da bi se lahko odločili drugače; ta neposredna izkušnja je zelo prepričljiva in težko ovrgljiva. Vera v svobodno voljo daje občutek nadzora nad življenjem, krepi občutek osebne vrednosti in dostojanstva, omogoča pripisovanje zaslug in odgovornosti, deluje kot psihološka obramba pred občutkom nemoči. Vse to zelo dobro razumem.

Razumem tudi, da moderna družba temelji na konceptu odgovornega posameznika, da pravni sistem predpostavlja svobodno voljo, izobraževalni sistem spodbuja idejo samostojnega odločanja, tržna ekonomija gradi na ideji svobodne izbire.

Prav tako mi je jasno, da je težko znanstveno dokazati odsotnost svobodne volje in da kompleksnost človeške zavesti otežuje deterministične razlage. Ne želim se spuščati v svet, ki ga opisuje kvantna fizika, in ne trdim, da odpira možnost nedeterminiranosti, ker o tem premalo vem.

Vem pa, da lahko vera v svobodno voljo spodbuja prosocialno vedenje, krepi občutek moralne odgovornosti, motivira ljudi k prizadevanju za spremembe.

To vztrajno verjetje je večplastno in ima pomembne funkcije, čeprav morda ne odraža popolne resnice o človekovem delovanju. Naj navedem še primer.

V roki sem držal telefon in poslušal človeka na drugem koncu mesta, ki mi je po telefonu sporočal, da se spreminja v kamen in da se boji, da bo umrl. Bilo je pol ure po polnoči, bil sem vsaj deset kilometrov proč, človek je bil popolnoma, absolutno nemočen. Kaj narediti?

Pa vendar me je poklical. Bil je nemočen, samo opazoval je, kaj se mu dogaja, toda poklical me je.

Iz vsega tega sklepam, da v principu ne izbiramo, kar se nam ponudi na izbiro. Ne izbiramo izbir, čeprav se nam včasih zdi, da izbiramo med njimi, ko so na dlani, ker so že nastale nekje drugje, na drugem kraju, na drugi sceni (ein anderer Schauplatz), kot jo je imenoval Freud.

V nezavednem potekajo procesi, ki jih celo nekateri psihologi na žalost tako rekoč povsem zanemarjajo, a ključno vplivajo na naše mišljenje, čustvovanje in vedenje, čeprav se jih ne zavedamo. Naj poudarim, da tu deluje »avtomatizem ponavljanja«, prisila k ponavljanju, kot pravi Freud, nezavedno ponavljanje vzorcev, ki jih subjekt ne more kontrolirati in se jih pogosto še zaveda ne. Na tej »sceni« se formirajo želje in fantazme, tu poteka proces identifikacije in oblikovanja subjekta.

To, kar ljudje pripisujemo zavestni odločitvi, je pogosto določeno z nezavednimi procesi na tej »drugi sceni«. Naša domnevno svobodna volja in zavestne odločitve so tako pod močnim vplivom nezavednega, ki ga ne moremo neposredno nadzirati ali se ga popolnoma zavedati, saj zato se pa imenuje ne-zavedno.

»Druga scena« je torej ključno mesto psihičnega dogajanja, ki determinira subjekt, ta pa se tega ne zaveda in svoja dejanja pripisuje zavestni, racionalni odločitvi, ker to prepričanje očitno potrebuje.

Ali ni torej prav Freud kot nevroznanstvenik vse življenje ponavljal natanko tega: najprej se zgodijo zadeve nezavedno, naša zavest nima pojma o tem, kar se dogaja v možganih, v vseh tistih neskončnih vijugah in mrežah? Potem se zgodijo transkripcije v predzavedno, dokler nekaj malega ne prodre do zavesti, ki se trudi s tem nekaj storiti, a ji pogosto ne uspe, čeprav verjame, da je vse v njenih rokah. Freud je bil zato pesimist in je vztrajal, da ego ni gospodar niti v svoji hiši, a so ga zmerjali, medtem ko midva ugotavljava, pa Sam Harris tudi, da je v tem primeru pesimizem edina resna oblika realizma.

Še vedno pa je res, da imamo drug drugega in da se lahko pokličemo, se spodbujamo in smo si v oporo. Morda vse premalo skrbimo za to in vse preveč verjamemo v lastno voljo in moč, da se izvlečemo kot oni baron iz zgodbe, ki se je prijel kar za lase in izvlekel iz močvirja sebe pa še konja, ki ga je jezdil.  

 

Tvoj,

oče