Minea Rutar
Dragi oči,
te dni ponovno prebiram izvrstno knjigo Dijane Matković (2021) »Zakaj ne pišem«. Njeno pisanje mi na nepričakovane načine pomaga priti v stik s svojo človeškostjo, ko tega sama nisem zmožna. Spomni me, da nisem sama v svojih zmedenih, nespretnih poskusih osmisliti svet in najti pot skozi lastno nepopolnost. Da nisem edina, ki vsakodnevno bije notranje in zunanje bitke, ki se drugim morda zdijo nepomembne, meni pa oblikujejo ves svet. Da nisem edina, ki se zatika v lastne miselne zanke in popačene predstave o sebi in svetu, zaradi katerih je življenje včasih toliko težje, kot bi moralo biti. Opominja me, da nisem edina, ki se še vedno uči živeti. Kadar se vse skupaj zdi preveč kaotično, kadar ne vem, kje sploh začeti, se vrnem k njenim besedam.
Vseeno poskušam.
Polagoma.
Začeti je mogoče kjerkoli. Tudi tukaj.
Presenečena sem, kako zelo pomirjujoče je lahko te besede, ko ne znam storiti ničesar drugega, da bi se umirila. Kljub njihovi preprostosti – ali morda prav zaradi nje – je v njih nekaj tako osvobajajočega in radikalnega, da se zdrznem, ko jih preberem. Res preberem, ne le mimobežno preletim. Ko pustim, da besede delujejo name. Prebiram jih in si jih začnem ponavljati skoraj kot osebno mantro. Čakam, da bo njihov učinek popustil in me bo spet pograbila panika. Sčasoma se res vrne, a za nekaj trenutkov mi njene besede podarijo mir, do katerega se nisem zmogla dokopati sama. Prav ima, pomislim. Res je možno začeti kjerkoli. Tudi (in predvsem) ko se zdi, da je naš notranji svet v razsulu in da se ne da začeti nikjer, ker smo svoje življenje že tako preveč zavozili.
Pogosto se sprašujem, kako se odzvati na človeka, ki k tebi pride v stiski. Ko se mu zdi, da je njegovo življenje zavoženo in ko se vsak izhod iz situacije zdi manj realističen od prejšnjega. Morda smo poskusili že vse, pa ne dosežemo želene spremembe. Morda nismo poskusili še ničesar, ker nas je preveč strah začeti kjerkoli. Prepričujemo sebe in druge, da je situacija brezizhodna in da četudi obstajajo smiselni izhodi za druge, smo mi nepopravljivo pokvarjeni in vsesplošno zanič. Vem, da je k tebi prišlo v vseh teh letih mnogo ljudi s tovrstnimi občutki. Verjetno so prihajali z zelo različnimi razlogi, povsem drugačnimi osebnostnimi strukturami, neprimerljivimi okoliščinami in osebnimi zgodovinami. A očitno si se znal odzvati tako, da so ostali, se ti naučili zaupati in sčasoma zmogli začeti spreminjati tisto, kar jih je mučilo. Kako se sploh začneš odzivati na človeka, ki ti pripoveduje strašne osebne zgodbe? Kako ne obupaš še sam? Si nad kom kdaj obupal? Že sami nad seboj pogosto obupamo – od kod potem črpati prepričanje, da je sprememba sploh možna za kogarkoli?
Ob vsem tem in marsičem drugim razmišljam, ko prebiram Dijanine besede. V procesu zdravljenja mora slediti še mnogo korakov, da se sprememba sploh lahko začne dogajati, a kot izhodišče se mi zdi njeno sporočilo nenadomestljivo. Drugi osebi (ali sebi) sporočamo, da verjamemo, da se njej zdi njena stiska vse prežemajoča in svet neobvladljiv, a da sami verjamemo, da je možno kljub vsemu se, s to bolečino nekaj narediti. Z dovolj znanja, izkušnjami, skupaj.
Samo začeti polagoma. Začeti kjerkoli.
Dušan Rutar
Draga Minea,
besede prej ali slej vselej razkrijejo. Ni pomembno, kje človek začne; če vztraja, ga besede pripeljejo tja, kamor mora priti. In morda je najlepše pri tem, da tja, kamor mora priti, tudi želi priti. V tem je nekaj skrivnostnega.
Mislim, da čisto vsak človek bije zunanje in notranje duhovne, eksistencialne bitke. Taki smo, ker se zavedamo sebe in življenja, zavest pa je nujno zaposlena z neštetimi vprašanji o smislu in pomenu življenja. Morda navzven ni videti, da bijemo take bitke, ker tega ne pokažemo, toda globoko v sebi vemo, da jih bijemo. In takih bitk ni dobro biti sam. Bolje je, če ima človek ob sebi sotrpina, s katerim se lahko pogovarja o njih. Biti skupaj je tolažeče in pomirjajoče. Daje občutek, da človek ni sam. In to je že dobro – čeprav še ne rešuje vprašanj, zmanjšuje stisko in občutek samotnosti.
V pismu zapišeš, da pustiš, da besede delujejo nate. Svoje razmišljanje ob tvojem pismu bi tudi sam začel na podobno. Izpostavil bi isto spoznanje: besede lahko delujejo na nas. To seveda pomeni, da nas lahko poškodujejo, pomeni pa tudi, da nas lahko (po)zdravijo. Mislim predvsem na besede, ki zdravijo našo dušo, saj je onih, ki poškodujejo, tako ali tako preveč. Naj zato že na začetku poudarim, da verjamem v zdravilne učinke besed na dušo, v zdravilne učinke pogovarjanja z drugim človekom.
Kako se odzivam na ljudi in njihove strašne osebne zgodbe? Najprej tako, da jih povabim k pogovarjanju. Čeprav se v resnici vse začne nekoliko prej in malo drugače.
Ko me nekdo vpraša, če bi si vzel čas in se pogovarjal z njim, sem nagovorjen z besedami, za katere pustim, da delujejo name. To je namreč poseben trenutek, ki mi zelo veliko pomeni, verjamem pa, da pomeni veliko tudi osebi, ki mi jih namenja.
Na začetku je torej povabilo drugega človeka. On me vabi k pogovarjanju, ki ne more biti kakršnokoli, saj bi se potem obrnil na prvega soseda, znanca ali kogarkoli drugega.
Človek, ki ga ne poznam, se torej želi pogovarjati z menoj na drugačen način, kot je v navadi. Povabi me k pogovoru, ki zdravi. V nekaj mora verjeti. Verjamem, da verjame vame, verjamem, da si nekako predstavlja, da bi bil pogovor z menoj dobrodošel in v njegovo dobro. Želi se pogovarjati, zaupa v drugačen pogovor z menoj in zaupa v idejo dobrega. Vse to se zgodi v enem samem trenutku, ko je izgovorjena prva beseda.
Ali ni že v takem začetnem pogovarjanju nekaj nevsakdanjega, posebnega in vrednega? V njem je že skrita moč pogovarjanja, zaupanje v drugega, vera vanj – sicer se človek ne bi niti oglasil –, vera v dobro, je vera v smisel pogovarjanja.
Res je, da se tak pogovor začne zaradi stiske, ki ni dobra. Narava mojega poklica je namreč taka, da se k meni obračajo ljudje v stiski – ljudje, ki se soočajo z velikimi izzivi in sami ne znajo naprej. Nekje globoko v sebi vedo ali čutijo, da jim vsakdanji priročniki, nasveti in predlogi, kaj naj storijo, da bodo odšli »naprej«, ne pomagajo. Menim, da bolj kot industrijo sreče, guruje, vplivneže in priročnike potrebujemo drug drugega, predvsem človeškost.
Ljudje, ki se obračajo name, zaupajo v poglobljene pogovore o življenju – predvsem o sebi, o odnosih z drugimi. Sprejemam njihovo bolečino, stisko in trpljenje, sprejemam druge kot osebe, brez presojanja, vrednotenja in kritiziranja. To ni dajanje nasvetov ali deljenje ekspertnega znanja.
Zame je torej začetno srečanje eksistencialno v najglobljem in najpristnejšem pomenu besede. Je srečanje s tujcem, ki mi zaupa in verjame, da bo skozi pogovor z mano sam našel način, kako ne obupati – niti nad seboj niti nad življenjem.
A od kod črpati prepričanje, da je sprememba v življenju mogoča? Kako lahko sprememba nastopi v danes nenehno spreminjajočem se svetu, ko spremembe nastajajo ves čas, le da želimo tisto, ki je drugačna? Kakšna sprememba naj bo to? V kaj torej verjamem? Kako sem lahko prepričan, da je sprememba drugega človeka mogoča, da je lahko naredimo vsaj nekaj malega, s čimer bo bolečina manjša in bo trpljenje omiljeno? Ali ne bi bilo bolje, da bi človek preprosto vzel ustrezno tableto?
Tudi v tem primeru pa bi še vedno obstajala potreba po pogovarjanju in odpiranju, saj smo ljudje bistveno simbolna bitja.
Neomajno verjamem v možnost nečesa novega. Verjamem, da smo ljudje zmožni novega – da smo, kot simbolna in duhovna bitja, sposobni odpreti nov prostor. To lahko dosežemo z besedami, s pogovarjanjem. Z pazljivim izbiranjem besed se lahko lotimo bolečine, trpljenja in stiske. Ustavimo se, nikamor ne hitimo ter odkrijemo izvor bolečine, lahko jo celo mislimo. Včasih se zdi, da ima tak pogovor v sebi nekaj magičnega.
A ni pomembno le pogovarjanje. Ko se pogovarjam z drugim človekom, ta vse manj postaja tuj – postaja človek, ki se sooča z enakimi vprašanji o življenju, eksistenci, sebi, odnosih, smislu življenja, ciljih, ki naj bi jih dosegli, kot jaz sam. Skupaj spoznavava, da so vprašanja o življenju enaka za vsa živa bitja, da se nekateri odgovori nenehno izmikajo, drugi pa morda sploh ne obstajajo. Nastaja in se krepi posebno vzdušje, ki daje smisel pogovarjanju in skupnemu življenju.
Da, obstaja tragično občutenje življenja, a v tisti majhni sobici se med dvema oseba rodi nekaj drugega – nekaj česar ne more zagotoviti nobena tableta ali možganska operacija. Krepi se poseben eksistencialni občutek, da je mogoče kaj narediti, ustvariti smisel in pomen, odpreti z besedami nove duhovne prostore in odkriti nove možnosti za življenje v miru in spokojnosti. Tako se stiska lahko zmanjša, bolečina pa omili – morda celo za kratek čas izgine – in v življenje se lahko naseli radost, človeka pa napolni veselost.
V naših končnih življenjih, ko s pogovorom ustvarjamo nekaj neskončnega in brezmejnega, se pojavlja nekaj paradoksnega. Ko smo vse bolj v stiku z neskončnim, smo hkrati v stiku s svojo človeškostjo. Prav v takih srečevanjih z lastno človeškostjo se skriva bistvo. V pogovorih z drugimi me zato ne zanimajo vsakdanji žargon, puhlice, klišeji, novorek ali kakršnokoli pretiravanje. Zanima me popolna odprtost do drugega, do njegove človeškosti. Verjamem, da se moja človeškost srečuje s človeškostjo drugega, da pride do ujemanja, ki je enako pri vsakem človeku. V najinih pogovorih zato ni hierarhije, je le odprtost do drugega in je odpiranje.
Za mene je to nenadomestljiva izkušnja, ki je ne bi zamenjal za nič na svetu. Ni denarja, ki bi lahko odtehtal te trenutke, ki me napolnjujejo z upanjem, s hvaležnostjo in z globokim občutkom, da ima življenje smisel – četudi obstaja v vesolju, ki je morda povsem brezbrižno in mu je vseeno, ali ljudje obstajamo in se pogovarjamo.
Moje izkušnje s pogovori z drugimi so na drugem koncu tega kontinuuma. Globoko mi je mar za drugega človeka – popolnega tujca, s katerim se ne srečujem, da bi mu »pomagal« ali dal kak pameten nasvet, kako dobro živeti ali kaj narediti, da se bo samouresničil ali morda celo optimiziral. Z njim se srečujem, da bi se dotaknil njegove človeškosti in s tem tudi svoje.
In kje začeti? Tukaj. In zdaj.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar