Minea Rutar
Dragi oči,
v meni odzvanjajo tvoje besede iz prejšnjega pisma, v katerem govoriš o »avtonomiji pri oblikovanju svojega doživljanja«. Prav to sem imela v mislih, ko sem pisala o tem, kako večino svojega življenja lahko preživimo, ne da bi se zavedali, da se s seboj ves čas pogovarjamo in da to ključno vpliva na naša življenja.
Svoje doživljanje torej lahko oblikujemo. Kot izpostavljaš, je to nekaj povsem drugega kot brezplodni pozivi k »pozitivnemu razmišljanju« ali k temu, da bi na neko težko situacijo le »pogledali drugače«. Oblikovanja svojega doživljanja se moramo naučiti in ga trenirati prav tako, kot moramo trenirati mišice, in da se moramo aktivno učiti, če želimo govoriti nov jezik – vse to zelo dobro razumemo in nam je jasno. Spreminjanje svojega doživljanja lahko čutimo prav tako ali celo bolj naporno in boleče, kot čutimo napornost fizičnega treninga ali učenja tujega jezika.
Kljub temu da to zavedanje za strokovnjake s področja duševnega zdravja ne bi smelo biti nič novega, pa med njimi vseeno redno naletim na zapise, kot je tale.
Če se ozremo po svetu okoli sebe, bomo zelo težko pobegnili ugotovitvi, da je precej zlagan in prepreden s trpljenjem. Zelo redki se izognejo vsaj solidni pošiljki bolečin in težav. Če sem povsem iskrena, bi zato ocenila, da imajo pesimisti objektivno morda celo bolj prav kot optimisti. A to še ne pomeni, da se ne bi že pred časom trdno odločila, da bom čim bolj optimistična.
Sama razumem, kaj je imela avtorica zapisa v mislih, v resnici nekaj zelo podobnega temu, o čemer piševa midva: svoje možgane je mogoče trenirati, da bodo razmišljali drugače. Če jih ne, bodo ostali, kakršni so; če so nagnjeni k pretirano negativnemu interpretiranju sveta, bodo taki še naprej. Lahko pa glede tega tudi kaj naredimo, tj. naše možgane aktivno naučimo, da razmišljajo drugače. Čeprav je razlika morda videti subtilna, se mi zdi ključna: ne moremo se odločiti, da bomo bolj optimistični. Možgani so organ, ki je del fizičnega telesa, prav tako kot vsi drugi organi. Na njegovo delovanje lahko vsekakor vplivamo, a to vplivanje ni stvar, kot izpostavljaš tudi sam, svobodnega, zavestnega odločanja, ni stvar šibkosti ali moči naše volje, in ni odraz tega, koliko smo se »potrudili pogledati drugače«. Povsem jasno je, da nekdo, ki ni nikoli treniral, preprosto fizično ni zmožen dvigniti uteži, ki pač presega njegovo trenutno fizično moč. Zakaj tako težko sprejmemo, da so možgani povsem enaki? Tako, kot bomo utež lahko dvignili, ko bomo dovolj dolgo in na pravilne načine trenirali, bomo lahko razmišljali drugače, ko bomo dovolj dolgo in na prave načine vplivali na svoje možgane. Kot nikomur ne pride na misel, da bi lahko dvignili stokilogramsko utež iz prve, tj. brez sistematičnega predhodnega izpostavljanja vse težjim utežem, če bi se torej le malo bolj potrudili; podobno ne bi smeli verjeti, da se lahko kar svobodno odločimo, da bomo bolj optimistični. Hrbtna stran tega je namreč skrajno problematična, zavajajoča in potencialno škodljiva: nekdo, ki je še naprej depresiven, se očitno preprosto ni dovolj močno odločil, da bo na svet gledal manj obupano.
Zakaj se celo med sicer povsem kompetentnimi strokovnjaki tako pogosto začuti implicitno razlikovanje med fizičnim (kjer je govor o »odločanju« glede svojih kapacitet povsem nesmiselno) in mentalnim (kjer tako radi opletamo s pojmom »volje« in »odločanja«)?
Zato, ker med delovanjem možganov in nekaterih drugih delov telesa dejansko obstajajo pomembne razlike. Pri vplivanju na to, kako doživljamo svet, je več manevrskega prostora kot pri tem, kako zdravimo pljučnico. Včasih lahko na naše doživljanje sveta in sebe vplivajo že zelo neznatni dogodki zunaj nas, ki se jih sploh ne zavedamo, vpliva naša presnova, kakovost spanca in nešteto drugih drobnih dogodkov, ki jih vsak trenutek zaznavajo naši možgani. Zato se lahko zdi, da je vplivanje na možgane trivialno – dejansko se lahko počutimo manj obupano že samo zato, ker je posijalo sonce in nas je nekdo prijazno pozdravil –, a v resnici je vse prej kot to. Ko govorimo o dolgotrajnih spremembah v doživljanju sebe, drugih ljudi in sveta, ne pomagajo niti volja, lepo vreme ali jutranje afirmacije niti naši najboljši nameni. Če imamo kronični problem z razpoloženjem (smo depresivni, tesnobni, samomorilni) ali vedenjem (se prenajedamo, ne moremo prenehati kaditi, smo deloholiki), ga bomo imeli še naprej, če se ga ne lotimo sistematično in z vso resnostjo, ki bi jo sicer posvetili poškodovanemu kolenu. Ko smo poškodovani psihično ali duševno, pa vseeno najpogosteje naredimo prav to: še naprej se zaganjamo v problem, kot da bo šel stran, če se dovolj močno potrudimo in tokrat res bolj trdno odločimo. Čeprav smo se zares trdno odločili, da se bomo spremenili, smo zdaj čisto zares prepričani, da je tokrat drugače in nam bo uspelo.
Od kod ta ideja šibke oziroma močne volje kot glavnega načina poseganja v svoje doživljanje? Zakaj, čeprav že dolgo vemo, da volja nima kaj dosti z duševnim ali s fizičnim zdravjem, tako radi kot nekakšno berglo vseeno uporabimo to besedo, celo ko o blagostanju govorijo strokovnjaki? Zakaj sami pri sebi – tudi če razumsko povsem verjamemo, da so za našim počutjem in vedenjem razlogi in da je ideja »volje« bolj ali manj mit – preprosto čutimo, da bi se pa res lahko malo bolj potrudili? Ta ideja je res zelo trdovratna in zdi se, da kar ne izgine, ne glede na to, koliko se naučimo o delovanju možganov.
Pri razbijanju mita o železni volji kot poti do zdravja gotovo ne pomagajo takšne izjave izkušenih strokovnjakov, ki imajo sicer dovolj znanja, da bi lahko vedeli bolje: Izjemno učinkovito pa je lahko tudi nadomeščanje negativnih misli z mislimi, kot sta na primer »Vse ima smisel« in »Zdržala sem še mnogo hujše stvari«.
Kaj naj si misli globoko depresivna oseba, ki prebere kaj takega, in čuti, da njene samomorilnosti niti za milimeter ne premakne misel, da ima vse smisel in da je zdržala tudi že kaj hujšega? Naj krivi sebe, da se ni dovolj potrudila razmišljati pozitivno?
Zapis se zaključi s tole mislijo, ki je morda za koga pomirjujoča, a se meni zdi prav strašljiva in je samo še en primer ohranjanja kulturnega mita, da je vse, kar se dogaja v naših možganih, »v naših rokah«, če se le dovolj potrudimo.
V življenju lahko velikokrat pademo. A zguba smo samo, če se nehamo truditi, da bi se spet postavili na noge.
In če se ne zmoremo truditi več? Če smo tako nemotivirani, da ne moremo narediti tega, kar nam družba pravi, da bi morali, zato da dokažemo, da smo res dali vse od sebe? Ironično je, da je prav takšno mišljenje (če ne naredim x, sem zguba) tisto, kar skušamo pri ljudeh spremeniti, da bi živeli manj samokaznujoča življenja.
Dušan Rutar
Draga Minea,
najprej se strinjam s teboj glede preoblikovanja svojega doživljanja. Eno je učenje, drugo je odločitev. In oba veva, da je učenje zahtevno, naporno in sproža učinke šele na dolge proge. Verjetno nihče ne misli, da lahko trenira svoje atrofirane mišice enkrat samkrat, potem pa nikoli več. Ko pride prvič v telovadnico, si verjetno ne reče, da bo malo pogledal naokoli, prebral kakšno brošuro o pomenu telovadbe in enkrat samkrat stopil na tekalno stezo, potem bo pa vse v redu. Najbrž tudi ne misli, da bo prišel v telovadnico dvakrat letno, temveč si misli, da bo hodil tja vsak teden skozi vse leto in telovadil, da mu bo vsakič znoj tekel s čela. Podobno si verjetno nihče ne domišlja, da se lahko nauči tujega jezika v mesecu dni, in da se odloči zanj, potem pa ga kar čez noč čudežno zna; morda obstaja kak genij, ki mu to uspe, a mi, navadni smrtniki, pač nismo geniji.
Ko nanese beseda na duhovno in simbolno življenje, se nenadoma zdi vse tako preprosto in lahko. Spet imaš prav: ne moremo se kar odločiti, da bomo bolj optimistični ali da bomo našli svoj »pravi jaz«, se samouresničili in spotoma še okrepili »otroka v sebi«, da bomo bolj veseli in radostni, polni energije in ustvarjalni.
Koncept šibke volje (grš. akrasia) je prvi razvijal Aristotel. Zanimalo ga je, zakaj ljudje pogosto ravnajo v nasprotju s tem, kar vedo, da je dobro zanje. A zadeva je zapletena, kajti kako vedeti, kaj je zares dobro za človeka onkraj mitov, ki nenehno nastajajo, in ideoloških sporočil, ki nam jih pošiljajo guruji in samooklicani strokovnjaki za osebnostno rast? Naj jim verjamemo ali naj se raje prepričamo, da nam ne prodajajo mačka v žaklju? In sva zopet pri napornem učenju in zahtevnem kritičnem razmišljanju.
Ljudje tako lahko razumsko vemo, kaj je dobro za nas, ker verjamemo strokovnjakom, naša dejanja pa kljub temu sledijo trenutnim željam, ki jih pogosto prevzemamo od drugih ljudi in »družbe«, kar pomeni, da morda sploh niso zares naše in zgolj verjamemo, da so, obenem pa nas niti malo ne zanima kritično razmišljanje o mitih, v katere verjamemo.
Gotovo je najprej dobro natančno spoznati, kaj je za nas zares dobro in kaj vse je treba narediti, da bi idejo dobrega tudi uresničili, da bi torej postala meso.
Naj poudarim še to. Popularnost »krepitve volje« v zadnjih stoletjih narašča z razvijanjem ideje o samodisciplini kot moralni vrednoti, ki se je zelo organsko prepletla s kapitalistično etiko uspeha in dobičkonosnosti. V sodobni družbi ljudje tako pogosto povsem spontano pripisujejo uspeh ali neuspeh v življenju, karkoli bi že to lahko bilo, kar posameznikovi volji, ker je to najbolj enostavno in je najprej pri roki, ima pa tudi vsaj tri funkcije: zmanjšuje odgovornost družbe za sistemske probleme, krepi mit o »self-made« posamezniku in preusmerja pozornost od strukturnih neenakosti k neenakostim med ljudmi. Mislim tudi, da je potreba po disciplinirani delovni sili dodaten dejavnik, ki ga ljudje molče sprejemajo pri poudarjanju samonadzora kot vrline, ker verjamejo, da morajo biti disciplinirani in produktivni delavci.
Seveda je težko spodbijati pomen dela, produktivnosti in učinkovitosti, toda prav tako je res, da je poudarjanje pomena mitov, kot je mit v železni volji, in pomenu dela na sebi, skrajno problematično, ker je človekova duševnost bistveno drugačna in možgani ne delujejo tako, kot si predstavljajo zastopniki mitov.
V tej perspektivi je prav žalostno, da ljudje, med njimi so tudi vrhunski psihologi in drugi strokovnjaki, ne vedo, da sodobne nevroznanstvene raziskave dokazujejo, da »volja« sploh ni nekakšna ločena sposobnost, ki jo lahko preprosto treniramo ali krepimo, temveč je rezultat kompleksnih možganskih procesov, čustvenih stanj in družbenih okoliščin; v resnici je zgolj metafora zanje.
Paradoksno je tudi, da bolj kot »družba« poudarja individualno voljo, manj verjetno je, da bomo razumeli in naslavljali sistemske vzroke za težave, s katerimi se sicer soočamo vsak dan. Sodobna industrija samopomoči in sreče, ki temelji na ideji krepitve volje, je dejansko del problema, ne rešitve, saj je organski del kapitalistične oziroma neoliberalne etike uspeha, kot sem že zapisal.
Ideologija samouresničevanja preko »močne volje«, ki je prav tako nujni sestavni del sodobne industrije samopomoči, predstavlja družbene probleme kot osebne psihološke težave, spodbuja prilagajanje sistemu namesto njegovega spreminjanja in ustvarja iluzijo svobodne izbire v sicer nesvobodnih razmerah. Mislim, da je še pomembnejše spoznanje, da »pozitivno mišljenje« in kult osebnega razvoja bistveno prispevata k demoralizaciji ljudi, ki ne »uspejo«, in povzročata oziroma prispevata k množičnim duševnim stiskam.
Vse humanistične kritike sodobnih mitov o uspehu, sreči, močni volji in samouresničevanju, ki jih poznam, kažejo, da je ideja »krepitve volje« pravzaprav oblika družbenega nadzora, ki odgovornost za strukturne probleme življenja v družbi prelaga na posameznike, ti pa se pogosto zlomijo pod občutki krivde, nevrednosti in nemoči, ker ne morejo do pričakovanega »uspeha« in spontano verjamejo, da so za to »krivi« sami.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar