Dušan Rutar
Z mladimi ljudmi, ki so si poskušali vzeti življenje, se pogovarjam že veliko let. Vedno znova se dotaknemo vprašanja, zakaj so poskušali umreti in zakaj se niso ubili. Naše skupno spoznanje je vselej enako: saj nismo hoteli umreti, želeli smo pobegniti bolečini in nesmislu, kar je čisto nekaj drugega.
Volja do smisla, če o njej natančno in dolgo razmišljamo, nam pomaga razumeti zapletena razmerja med smrtjo, bolečino, trpljenjem in ugodjem. Če lahko človek voljo do moči, o kateri je razmišljal Nietzsche, približa volji do oblasti, ki priganja marsikaterega politika, potem je lahko celo eksistencialni vakuum nenavadno zanimiv in privlačen.
Poti do občutenja smisla so res ustvarjalno delo in ustvarjalna dejanja, o katerih razmišlja Viktor Frankl, vsekakor pa je res tudi to, da doživljanje vrednot in ljubezni ne more povsem izriniti odnosa do neizogibnega trpljenja. Človek sicer ni svoboden, da izbere okoliščine, v katere se rodi, kot je večkrat poudaril Karl Marx, je pa morda dovolj svoboden, da izbere svoj odnos do okoliščin – celo v koncentracijskem taborišču, kot je pokazal Viktor Frankl. Ta svoboda prinaša odgovornost za lastne odločitve, ki jo je Emmanuel Lévinas, še en začasni prebivalec taborišča, tako spretno vtkal v neskončno odgovornost pred drugim in do njega. Vse skupaj pa je morda že dovolj, da tudi v najhujših okoliščinah ohranimo »zadnjo človeško svobodo« – svobodo izbire odnosa, kot pravi Frankl. In ta odnos je vselej odnos do nečesa zunaj nas, ne do lastnega ega.
Te zadnje svobode se zavedamo ali pa smo do nje brezbrižni, ker preprosto ne vemo zanjo in je ne poznamo. Pa vendar človek ustvarja smisel, ko presega samega sebe, kar je drugo ime za izbiro odnosa do okoliščin, v katerih se znajde.
Vendar ne sme priti do nesporazuma. Današnje komercialno nagovarjanje ljudi, naj nenehno presegajo sebe, stopajo iz cone udobja, kritično razmišljajo, se samouresničujejo in skušajo »uspeti«, je svetlobna leta oddaljeno od ustvarjanja smisla skozi preseganje sebe, o katerem govori Frankl.
Ključna razlika je v tem, da je Franklovo samopreseganje usmerjeno navzven – k drugim ljudem, vrednotam in smislu, ki nas presega –, medtem ko je današnje »samopreseganje« narcistično usmerjeno navznoter – k izboljševanju samega sebe kot izdelka.
Franklovo samopreseganje pomeni, da človek ustvarja smisel, ko ravno »pozabi nase« in se posveti nečemu, kar ga presega (drugim ljudem, ustvarjanju, vrednotam). Osredotoča se torej na služenje nečemu večjemu od sebe, ne na »najboljšo različico sebe«. Tak odnos temelji na odgovornosti do drugih in do smisla, ne na zahtevi po »delu na sebi«. Vodi v pristno izpolnitev, ker človek izstopi iz zamejenosti v lastni ego, ki naj bi ga z delom izboljševal in optimiziral. Natanko zato potrebujemo poleg koncepta ega še koncept subjekta.
Današnje »samopreseganje« individualiziranega ega je samodejno mišljeno kot neoliberalno nenehno izboljševanje samega sebe kot proizvoda, izdelka, podobnega izdelkom iz tovarn. Ljudje se zato usmerjajo na ego, na sebe in lastno uspešnost, sreča in samouresničitev sta postavljeni kot glavni cilj posameznika, ki je kakor atom med drugimi atomi. Vse to spremlja narcistična obsedenost s seboj, skoraj vselej naravnanost k »avtentičnemu egu«, vodi pa v praznino, ker človek ostaja ujet v lastni ego in nikoli ni »dovolj dober«, pa če je še tako »avtentičen«.
Frankl bi današnjo obsesijo s samouresničevanjem verjetno prepoznal kot simptom eksistencialnega vakuuma – ko ljudje izgubijo stik s pravim smislom, ga začnejo iskati v nenehnem izboljševanju sebe, kar pa vodi le v še večjo praznino in medsebojno odtujenost.
Ključno je torej razumeti, da pravo samopreseganje pomeni »pozabiti nase« in svoj ego ter se posvetiti nečemu, kar ga presega – medtem ko današnji pozivi k samopreseganju pravzaprav krepijo ujetost v lastni ego in s tem onemogočajo pristno preseganje sebe.
Še enkrat zato velja poudariti, da sreča ni cilj produktivnega optimalnega življenja ega, ki nenehno »dela na sebi«, da bi se izboljšal, temveč je stranski učinek smiselnega življenja. V tej perspektivi znova pride do polnega izraza vse večja nesmiselnost sodobnega imperativa, da se mora človek samouresničevati. Podrejanje takemu imperativu pogosto vodi v frustracijo, ki povečuje duhovno (eksistencialno) krizo zaradi pomanjkanja smisla. To je tako, kot bi se človek premikal po Moebiusovem traku, pridno ubogal imperativ, potem pa nenadoma začutil, da vse skupaj nima nobenega smisla (več).
Sodobna družba obilja tako ne izpolnjuje magično želje po smislu, zato duhovno trpljenje ni zgodovinski artefakt, na katerega bi lahko preprosto pozabili, temveč je naš vsakdanji spremljevalec, nad katerim se čudimo, saj nam je bilo obljubljeno, da družba znanja in obilja prinaša tudi samouresničitev, srečo in »uspeh«.
Človek se lahko duhovno in celo telesno zdravi z iskanjem konkretnega smisla v življenju, a to ni združljivo z ubogljivim sledenjem zahtevam po produktivnosti, učinkovitosti in cilju, ki je »stati na zmagovalnih stopničkah«.
Paradoksna intenca, tudi o njej govori Frankl, nam pomaga razumeti nenavadno spoznanje, da lahko počnemo tudi to, česar se najbolj bojimo – prav z namenom, da se odmaknemo od pretirane osredotočenosti nase, ki jo terjajo omenjeni imperativi.
Trpljenje samo po sebi seveda nima nobenega smisla in je iz reda zla, smiselno pa je, da se odzovemo na trpljenje – natančneje: da prepoznamo možnost osebnostne rasti skozi sprejemanje neizogibnega trpljenja. Ko to sprejmemo, se poveča naša zmožnost za ljubezen. Ta tlakuje pot do smisla in nam omogoča prepoznati potencial v drugem oziroma v odgovornosti do njega. Ta je neskončna, a to nas ne vznemirja, kajti preko ljubezni doživljamo vrednote in najdemo smisel celo tam in tedaj, ko se zdi vse izgubljeno.
Nikakor ne bi smeli pozabiti, da ljubezen daleč presega telesno in psihološko dimenzijo človeškega obstoja, kar pomeni, da ni zgolj čustvo. Sega v duhovne dimenzije, ki se jih v hrupu vsakdana niti zavedamo ne.
Danes velja še bolj kot v času, v katerem je živel Frankl, poudariti pomen masovnega izgubljanja občutka smisla, ki ne povzroča zgolj odvisnosti, saj povzroča tudi zasvojenosti, agresijo, tesnobo in depresivna stanja. Resnično, obstaja potreba po »zdravljenju« na družbeni ravni, ne zgolj na ravni posameznikov, ki naj se trudijo v kulturi zmagovalcev postati »zmagovalci«.
A kako »zdraviti« družbo, če pa ta ne obstaja, kot je bilo rečeno že pred časom?
Ni komentarjev:
Objavite komentar