O bolečini (neizpolnjene) želje

Minea Rutar

Približuje se svetovni teden ozaveščanja o motnjah hranjenja. O tej temi redko in težko govorim javno, a nekaj v meni si to že dolgo želi. Vsako leto skušam zbrati pogum, da bi na teden ozaveščanja o tem upala kaj povedati ali napisati, češ, da je to morda lahko moj izgovor, zakaj govorim o tem. Ker je teden ozaveščanja. Vsi, ki smo se kdaj borili s to težavo, pa se ukvarjamo z njo vsak teden, ves teden.

Zakaj je o tem spregovoriti težje kot o čem drugem? Vidim več možnih razlogov. Skupni imenovalec je ta, da je na tej temi nekaj bolj intimnega, bolj globoko razkrivajočega kot na marsikateri drugi. Prvič že zato, ker so motnje hranjenja ena najbolj utelešenih psiholoških motenj. Ljudje vsaj predvidevajo, da bodo človeka z njo prepoznali že samo, če ga pogledajo. Desetletja raziskovanja te teme in opozarjanja javnosti, da motnje hranjenja nimajo poenotenega fizičnega izgleda, niso zadoščala, da spontana zavest ne bi še vedno narekovala tipične podobe osebe z motnjo, četudi vemo, da je klinično podhranjena le manjšina populacije s katero od motenj hranjenja. Ta utelešenost pomeni, da se oseba z motnjo lahko takoj, ko jo razkrije, počuti, da so vanjo uperjene vse oči. Da je zdaj pa res pod drobnogledom; ima dovolj resno motnjo? Si bodo drugi vzeli pravico, da se sami odločijo, koliko oseba trpi? Bodo zanikali, da oseba sploh ima težavo, ker ne zgleda, kot da jo ima? Prav to sta dva izmed največjih strahov oseb z motnjami hranjenja: da bodo deležne kritičnih, presojajočih pogledov, usmerjenih v to, kar želijo skriti – svoje telo –, in da bodo drugi na podlagi tega sami odločili, kako se oseba počuti. Smrtni strah pred vid(e)nostjo in hkrati strah pred nevid(e)nostjo. Je torej ena redkih motenj, za katero vsi vemo, da vsi drugi vedo, da imamo vsi jasno oblikovane predstave o vedenjih in izgledu, ki pritiče motnji. Je motnja, za katero ljudje pričakujejo, da se bo jasno razkrivala navzven. 

Ko razmišljam o vsem, kar bi želela o tem povedati, mi misli drvijo od ene do druge teme. Toliko psiholoških procesov je povezanih s to še vedno nekoliko skrivnostno, v nerazumevanje zavito težavo, da se je težko osredotočiti na eno. Kaj bi povedala o tej temi, če bi imela na voljo samo ta zapis? Poskušam se prepustiti asociacijam, ki se mi pojavijo ob tem, in v misli mi takoj privreta dve. Bolečina. In želja. Ki sta povezani bolj, kot si lahko kadarkoli zamislijo ljudje, ki bolečine niso izkusili na lastni (dobesedni in metaforični) koži.

Ne glede na to, v katero klinično kategorijo motnje spadamo, je neogibno to, da osebo boli. Mar ni to skupno vsem duševnim težavam? Vsekakor. A bolj izrazito kot pri kakšni drugi je življenje osebe z motnjo hranjenja prežeto tudi s fizično bolečino. Ta v nasprotju s pogostim prepričanjem večinoma ni vidna navzven. Osebe naredijo zelo veliko – vse, kar premorejo –, da čim bolj skrbno skrijejo, kar se dogaja za štirimi stenami. Rituali, prepovedi, zapovedi, odrekanje, kaznovanje, kompenziranje, ki jih opazi okolica, pa so na koncu dneva samo različni utelešeni poskusi upravljati z zelo drugačno vrsto psihološke bolečine. 

Vrst te bolečine, vzrokov zanjo in načinov upravljanja z njo je mnogo; niso mi ljubi poskusi zreducirati te mnogotere izkušnje na en sam skupni imenovalec. Nekaj kjučnih, za katere vem, da opisujejo ene najpogostejših izkušenj, so na primer. Občutek manjvrednosti. Občutek superiornosti ob zmožnosti upiranja impulzom, ki jih drugi ne zmorejo nadzorovati. Iskanje utehe v zmožnosti odrekanja. Občutek varnosti v zanikanju želja. Potreba po iskanju olajšanja v zmožnosti nadzorovanja nečesa oprijemljivega. Strah pred izgubo nadzora. Groza v zvezi s tem, da bi bili videni. Bolesten strah, da ne bi bili videni dovolj. Zadušljiva varnost prepovedi in zapovedi. Gnus. Nezmožnost bivati s seboj. Potreba po izboljševanju, optimiziranju, popravljanju. Obsesivna nuja po potrditvi okolice. Želja, ki nikoli ne sme biti izpolnjena.

V luči vsega tega so mi spomini na otroštvo tako ganljivi. Spomnijo me na verzijo sebe, ki se (še) ni bala svojih želja. Ki se še ni naučila, da si lahko želi preveč, napačne reči, ob napačnem času. Brezciljno gledanje risank ob najljubši hrani se je čutilo kot danost življenja, ne pravica, ki si jo je potrebno prislužiti. Zelo počasi, potem pa nenadoma in silovito, pa se nekateri otroci (zmotno) naučijo, da je prostor za izražanje želja v resničnem svetu, tj. v svetu odraslih, skrajno omejen. Želje so odveč, so moteči dejavnik, ki niža produktivnost in interferira z resnim delom. Sporočila iz najširše okolice si lahko začnemo razlagati tako, da sami pri sebi zaključimo, da so želje navlaka, sploh želje, vezane na užitek. Da je možno želeti in biti preveč. V brezmejnem strahu, da bi želeli preveč, se lahko naučimo željo zmanjšati, dokler ne ugasne. Željo, ki je ugasnila, je namreč mnogo lažje tolerirati kot željo, ki je prisotna, a nenehno neizpolnjena.

Bogata zgodovina raziskovanja motenj hranjenja nam ponuja številna teoretična in klinična orodja za razumevanje tega in številnih drugih notranjih konfliktov in procesov, ki se sprožijo in ohranjajo v osebi, ki ima težaven odnos s hrano in z lastnim telesom. Hvaležna sem vsem, ki vlagajo trud v to, da razumemo to izmuzljivo, a uničujočo motnjo, ki za mnoge postane način obstoja v svetu, soočanja z njegovimi razočaranji, predvsem pa način upravljanja s seboj in svojo bolečino. Vse to raziskovanje, klinično terapevtsko delo in izpovedi ljudi z izkušnjo, nam omogočajo, da te težave po desetletjih nerazumevanja in stigme vse več ljudi razume za to, kar so: »zadovoljujoč, izčrpavajoč, zasvajajoč in tolažeč vlakec smrti« (Lynch, 2021), katerega zunanja podoba zakriva več, kot razkriva. Je kaznujoč način (ne) življenja, ki pa nam v določenih obdobjih življenja pomaga, da blažimo stisko, ki je ne pogasi nič drugega. Ali kot takšno življenje čudovito nazorno opisuje oseba z izkušnjo: Vse, kar sem želela, je bilo tiho umakniti se iz življenja – življenja, ki je bilo zame pretežko, preboleče, preveč neobvladljivo –, in edino, kar sem prosila, je bilo, da me pustijo pri miru. Da me ne odvračajo od varne, udobne, omrtvičujoče rutine, ki sem si jo ustvarila in ki se je zdela toliko lažja od polnega bivanja. Je res tako sebično, če človek skuša preživeti na edini način, ki se mu zdi dosegljiv?

Včasih se mi zdi, da smo o motnjah hranjenja povedali že vse, kar je sploh možno. Drugič se mi zdi, da zares ne razumemo skoraj ničesar in da bo vselej ostajalo nekaj nepojasnjenega na tej kompleksni utelešenosti notranjih konfliktov. Imamo intuitivne ideje, psihodinamske hipoteze, nevroznanstvene teorije, bio-psiho-socialne, etnološke in kulturološke razlage, zakaj za nekatere ljudi prav hrana in odnos do telesa postaneta kanvas raziskovanja lastne bolečine. A za osebo, ki to izkuša, so takšne razlage pogosto nezadostne, le začetek, ki odpira dolgo potovanje raziskovanja sebe, svoje bolečine in svojih (neizpolnjenih) želja.

 

Dušan Rutar

 

Draga Minea,

čisto po naključju sem te dni dobil pesem, ki mi jo je poslala mlada oseba. Sama zase pravi, da ima motnje hranjenja, a v isti sapi dodaja, da ji drugi ne verjamejo, da jih ima, zato je v veliki stiski. Dovolila mi je, da objavim kratek odlomek pesmi:

I don’t know,

What’s right, what’s wrong,

Cause I grew up being fat,

Surrounded with people who have unhealthy relationship with food and body

And eating was always something bad

 

Odlomek je v angleščini, ker me je prosila za to: izvirnik je napisan v angleščini.

Očitno je zmedena; sprašuje se, kaj je prav in kaj je narobe, a se ne dokoplje do odgovora. Odraščala je s preveliko telesno težo, obkrožena z ljudmi, ki so imeli nezdrav odnos tako do telesa kot do hrane. Upal bi si reči, da tudi do nje, njenega telesa in njenega uživanja hrane. In prav uživanje hrane je bilo vedno nekaj slabega, pravi; vedno je bilo nekaj narobe.

S to ugotovitvijo se navezujem na tvoje razmišljanje, v katerem izpostaviš besedo bolečina in besedo želja.

Avtorica pesmi ima danes željo, da bi shujšala toliko, da bi bila videti kot okostnjak. Take so njene besede, ki mi jih je namenila v pogovoru. Šele tedaj bodo namreč ljudje okoli nje videli, tako je prepričana, da ima problem s hrano. To bi dobesedno videli, saj bi bila videti kot okostnjak. Nihče ne bi mogel gledati vanjo in ji reči, da nima problema s hrano. Torej bi dosegla svoje, prepričala bi druge.

Hoče torej postati kakor okostnjak, a še pomembnejše je, da želi, da bi drugi videli in razumeli, da ima problem s hrano, da si ga ni izmislila. Toda česa si v resnici želi, kakšna je resnica njenega hujšanja? Ali jo sploh pozna? Zakaj hujša? Ali bolje: za koga?

Pravi, da si želi, da bi jo bližnji imeli radi. To je vse. Da bi jo potrdili v njeni bolečini. Da si bolečine ne domišlja, da jo res boli, ker globoko v sebi čuti pomanjkanje njihove ljubezni. Ko torej hujša, da bi bila videti kakor okostnjak, jim sporoča, da jo boli, ker ji ne verjamejo, da ima problem s hrano, in da jo še bolj in dlje časa boli njihovo pomanjkanje ljubezni. 

Nekje še globlje v sebi pa čuti, da ji drugi ne bodo izražali ljubezni, če bodo videli, da je kakor okostnjak. Boji se, da bodo kvečjemu pritiskali nanjo, naj začne jesti, da ne bo umrla. 

 

I'm scared people will

Judge me because of

My weight again,

Because I’m surrounded by people loving commenting, meanwhile they ain’t even better than me.

 

Strah jo je torej, da bodo ljudje zopet komentirali in presojali njeno težo, kot to počnejo že dolgo. Ve, da niso nič boljši od nje in da radi komentirajo, medtem ko si sama želi nekaj čisto drugega.

Želi si njihove naklonjenosti in ljubezni, sprejemanja in občutek varnosti. Želi si, kar želi čisto vsak človek.

Vsak človek želi vztrajati v življenju, želi biti in biti potrjen. Ne želi umreti, hrepeni po življenju in vztrajanju v njem. Vsak trenutek našega življenja je opredeljen z nameni, ki naj bi okrepili hrepenenje po življenju.  Živimo v spominu, sočasno pa tudi v želji, da bi še naprej bili, da bi vztrajali, ker ne želimo nebivanja. Obstaja nenasitna lakota po biti, sla po božanskosti, kot je nekoč zapisal Unamuno. Za človeka je torej ključno, da je on sam, da ni siljen k temu, da postane nekdo drug. Hoče ohranjati enotnost in kontinuiteto svojega življenja, tistega, kar globoko v sebi prepoznava kot svoje.

Prehranjevalne navade zato niso povezane samo s hrano. Pogosto celo nimajo nobene resne zveze z njo. Povezane so z užitkom, z vrednotenjem samega sebe, s sočutjem do sebe, z ljubeznijo do sebe in svojega telesa, z bolečino in (neizpolnjeno) željo, kot praviš sama, s hrepenenjem po biti.

Mislim, da po vseh teh letih praktičnega dela lahko rečem nekaj o pomenu želje in bolečine, ki ju izpostavljaš.

Pri anoreksiji in bulimiji tako ne gre preprosto za zavračanje ali prekomerno uživanje hrane, temveč za to, kar imenujemo v psihoanalizi užitek, ki ni isto kot zadovoljstvo. Dolga leta sem razmišljal, kako je mogoče, da nekdo doživlja intenziven užitek ravno v odrekanju (anoreksija) ali v ciklu prenajedanja in čiščenja (bulimija). Kakšne nenavaden užitek je to, kako ga dojeti?

Če sprejmeva, da telo ni zgolj čista biološka danost, temveč je, zaradi jezika, ki ga uporabljamo ljudje, vpeto v simbolni red, potem se nama morda že svita, da anoreksična oseba lahko z zavračanjem hrane zavrača ne le hrano, temveč zlasti sebe na simbolnem mesti, ki ji ga dodeljuje Drugi (družba, starši). Gre za kljubovanje, upiranje nečemu ali nekomu. Bulimična oseba, nekoliko drugače, niha med podrejanjem želji Drugega in uporom.

Dojel sem, da pri tem res ne gre za (ne)zadovoljevanje biološke potrebe, saj postane hrana nosilec kompleksne želje in njen nenavadni objekt. Pri bulimiji se to kaže v tem, da nobena količina hrane ne more zapolniti temeljnega manka, ki ga čuti oseba, pri anoreksiji pa v tem, da zavračanje hrane postane način vzdrževanja želje same.

Motnje hranjenja skušam razumeti skozi posebna razmerja med realnim telesa in njegovim simbolnim vpisom. Oseba z motnjo hranjenja tako pogosto ne more integrirati realnega svojega telesa s simbolno podobo, ki jo ima o njem. Biološko telo vidi na poseben način. Ko se pogleda v zrcalo, ne vidi telesa, temveč popačeno predstavo o njem, njegovo izkrivljeno reprezentacijo.

Pomembno je tudi to spoznanje. Motnje hranjenja so lahko oblika identifikacije – način, kako subjekt gradi svojo identiteto skozi specifičen odnos do hrane, lastnega telesa in drugih. Simptom motnje hranjenja tako ni zgolj »problem«, ki ga je treba odpraviti, temveč je način subjektovega bivanja, hrepenenja, da bi obstajal na določen način z drugimi ljudmi, in organiziranja užitka.

To sem moral zapisati, ker sem skozi vsa ta leta srečal desetine mladih oseb, predvsem žensk, ki so imele motnje hranjenja.

Psihoanaliza mi pomaga razumeti, da motnje hranjenja razumem kot kompleksne psihične strukture, ki presegajo zgolj vedenjsko ali medicinsko razumevanje telesa. Gre za specifične načine organizacije subjektivnosti, kjer se prepletajo vprašanja užitka, želje, telesa in odnosa do Drugega.

Ukvarjanje s simptomi zato ni dovolj, lotiti se moramo temeljnih psihičnih struktur človeške subjektivnosti, njegove želje, da bi vztrajal in da bi ga nekdo potrdil v tej želji.

Ko se lotevamo psihičnih struktur, odkrijemo še nekaj, kar je zelo značilno za človeška bitja. To razumemo, če analiziramo prekomerno telesno težo. Nekateri ljudje, ki imajo preveč kilogramov, jih imajo morda preveč zato, ker prekomerno hranjenje lahko razumemo kot transgresijo družbenih norm in omejitev, kar pomeni, da išče oseba posebno obliko zadovoljitve ravno v preseganju »normalnega« ali »zdravega«. To lahko pojasni, zakaj prekomerno hranjenje pogosto ne prinese zadovoljitve, temveč vodi v začaran krog iskanja vedno več hrane.

Prekomerna teža lahko deluje kot način organizacije užitka in identitete subjekta. Lahko predstavlja upor proti družbenim idealom vitkega telesa in kot oblika samozaščite pred intimnostjo ali seksualnostjo.

Pravijo namreč, da  moram uresničevati ne vem katere cilje, ki jih predme postavljajo starši, drugi, »družba«. A sam čutim, da sem na tem svetu predvsem zato, da uresničujem samega sebe, da postajam, saj sem prišel živet, če lahko dodam komentar k temu, kar je zapisal meni tako dragi  filozof Unamuno.

Sam bi izpostavil še tole. V sodobni družbi se prepletata dva paradoksna imperativa, ki se ves čas naslavljata na vsakega izmed nas in nas silita nekam: imperativ užitka (»Uživaj!«) in imperativ idealnega telesa (»Bodi fit!«). Na oba naletimo na vsakem koraku.

Je to naša usoda? Da poslušamo zunanje imperative in jih skušamo narediti svoje, da bi bili drugi zadovoljni z nami? A če smo na tem svetu zato, da svojo usodo predvsem čutimo, ne le mislimo, ne morem sprejeti ne enega ne drugega imperativa, saj ju imam za problematična, ker čutim, da sta zgrešena. Zgrešita namreč bistvo življenja, ne le mojega, ki ga do neke mere opredeli staro spoznanje, da sreča ni nagrada za vrlino, temveč je vrlina sama. To spoznanje nadgradi vpogled v samo bistvo življenja, ki je želja po večnosti. In če je to ljubezen do drugega, mora biti tudi ljubezen do sebe in svojega telesa.  

Motnje hranjenja tako razumem kot posebno govorico, kjer telo »govori« namesto subjekta. Lahko izraža neizrečene konflikte, potlačene travme, neme proteste, nerazrešene odnose s pomembnimi drugimi ljudmi, gotovo pa izraža tudi nenavadno dejstvo, da je človek kdaj suženj lastne svobode, za katero preprosto ne ve, kaj naj naredi z njo.

 

Tvoj,

oče