Preobrazbe življenja

Dušan Rutar

Nobene nujnosti ni, da se ne lotimo samorefleksije v mladosti; samorefleksija ni privilegij zrelih let. Časi se pravzaprav zelo spreminjajo, zato se danes veliko mladih intenzivno ukvarja s seboj. Njihova pozornost je pogosto usmerjena v zunanji videz, telesno težo in vedenje, ki ga želijo prilagoditi zahtevam družbenih omrežij in tržnim zakonitostim. Vendar takšno ukvarjanje s seboj, ki lahko preraste v obsesijo s popolnostjo in nenehno optimizacijo, še ni prava samorefleksija.

Ta namreč ne pomeni, da se človek zgolj pogleda v zrcalo. Kdor se pogleda v zrcalo, vidi v njem le svoj odsev, kar še zdaleč ni začetek resničnega samoraziskovanja. Duše namreč ni mogoče videti, lahko pa jo čutimo. O njej lahko razmišljamo, premišljujemo o svojih občutkih, doživljanjih in izkušnjah, lahko meditiramo in kontempliramo svoja čustva. Zakaj je avtorefleksija tako pomembna?

Najprej je pomembna, ker človeku pomaga, da se posveti samemu sebi. Ne na način, da kritizira sebe, je jezen nase ali se celo sovraži, ker ni tak, kot terjajo zunanja pričakovanja ali standardi. Posvetiti se sebi pomeni resno se lotiti vprašanj, kaj človek želi, kaj misli, da je dobro zanj, kaj namerava narediti, ne da bi imel pri tem ves čas pred očmi zahteve, ki jih narekujejo industrija sreče, modni trendi in guruji samouresničevanja.

Ukvarjanje s seboj ne pomeni iskanja boljših različic sebe, ne pomeni ustvarjanja novih načinov za doseganje zunanje potrditve. Prav tako ne pomeni odkrivanja načinov, kako zapolniti notranjo praznino, pregnati tragično občutenje življenja ali odkriti svoj »pravi jaz«. Pomeni nekaj drugega.

Človek ne more živeti življenja na kakovosten način, če nenehno sledi zunanjim zahtevam in išče zunanje potrditve. Ne more ga živeti, če kasneje v življenju zgolj ponavlja, česar se je naučil v mladosti. Še slabše pa je, če verjame, da lahko živi po priročniku, ki ga je napisal kak slaven vplivnež ali slavna vplivnica.

Izkušnja nas je že zdavnaj naučila, da je najboljša pot skozi življenje tlakovana s poštenim, odkritim in brezkompromisnim razumevanjem sebe, z iskrenimi odgovori na vprašanje, kdo smo in kakšna je naša želja. In morda je prav, če dodam svojo dolgoletno izkušnjo, ki me je vodila zelo globoko in zelo daleč. To je izkušnja lastne hendikepiranosti, ne-vsega, odprtosti in globoke ranljivosti. Ne le mene, temveč vsakega človeškega bitja.

V taki perspektivi me niti malo ne zanima, kaj zagovarjajo »drugi ljudje«, kajti če bi ti mislili iskreno in pošteno, če bi dovolj globoko raziskali sebe, bi prišli do podobnih ali celo enakih spoznanj o naravi življenja in zavesti o lastni eksistenci kot jaz. Torej mi ne bi povedali ničesar novega. Če pa niso prišli do globokih uvidov v naravo življenja in eksistence, je še slabše, saj lahko ponudijo zgolj površinske klišeje, puhlice in stereotipna mnenja, ki jih ponavljajo za drugimi.

Vse prevečkrat živijo ljudje na načine, ki jim že dolgo niso več v korist – če so jim sploh kdaj bili. Oklepajo se načinov, ki sploh niso njihovi, ker so jih pobrali spotoma, prevzeli in ponotranjili, ne da bi jih kritično premislili.

Resnično, kritično razmišljanje ni le miselna telovadba, dobra za možgane, je predvsem in zlasti razmišljanje o samem življenju, o njegovem pomenu in smislu, o lastni želji, o temeljnem vprašanju, s katerim se sooča čisto vsak človek, ko spoznava, da čas hitro teče in da je življenje preveč dragoceno, da bi ga zapravili, sledeč navodilom in predlogom drugih.

Kar je bilo nekoč za silo resnično, je že zdavnaj zgolj bleda senca resnice. In če smo nekoč še verjeli v kompas, ki so nam ga potiskali v roke, češ da ga moramo uporabljati, ker kaže proti severu, sedaj vemo, da je v resnici pokvarjen. Je lep na zunaj, toda kaže v povsem napačno smer.