Dušan Rutar
Pripravljam se na uvodno predavanje na neki konferenci, ki bo potekal v začetku marca v Portorožu. Naslov mojega predavanja je Sočutna šola, kritično razmišljanje in umetna inteligenca. Tukaj podajam kratek povzetek ključne ideje, ki poudarja pomen vključenosti vseh v sočutni skupnosti prihodnosti.
Medtem ko nekateri izobraževalni sistemi še vedno ozko uokvirjajo vključujoče izobraževanje kot umestitev invalidnih učencev ali učencev s posebnimi potrebami v redne učilnice, ta perspektiva ni resnična vključenost. Zakaj ni?
Vprašanje ni zahtevno, zato je odgovor sorazmerno preprost. Prevladujoča ozka perspektiva vključevanja ni resnična vključenost zato, ker fizična prisotnost še ne pomeni dejanske vključenosti. Sama umestitev učenca s posebnimi potrebami v učilnico ne zagotavlja njegovega dejanskega sodelovanja. Ne upošteva kakovosti odnosov med učenci, ne naslavlja morebitne socialne izolacije, diskriminacije ali celo stigmatizacije, zlasti pa ne upošteva celostne preobrazbe izobraževalnega okolja. Vključujoče izobraževanje namreč zahteva prilagoditev celotnega sistema: potrebna ni le sprememba učnih metod, gradiv in načinov ocenjevanja, pomembna je preobrazba šolske kulture in vrednot.
Širše razumevanje vključevanja je zahtevno delo, zato ga je tako malo. Terja finančna sredstva, predanost številnih ljudi, pogum za spreminjanje obstoječih družbenih razmerij.
Kritično mišljenje in širša refleksija o vključevanju nam pomagata do vpogleda v pomen vprašanj, kako razvijati kritično mišljenje o vključevanju med učenci, učitelji in celotno družbo. Kako učence naučiti prepoznati in odpravljati diskriminacijo in socialno izolacijo?, Kako lahko AGI (Artificial General Intelligence) prispeva k bolj individualiziranemu pristopu, a hkrati ne nadomesti človeških odnosov?, Kako vpeljati izobraževalne metode, ki spodbujajo empatijo, sočutje, aktivno poslušanje in sodelovanje?
Vprašanja nas privedejo do spoznanj o pomenu socialne in čustvene pismenosti v izobraževanju z AGI, ki poudarjajo potrebo po preobrazbi šolske kulture in vrednot, kar je bistveno. Prilagoditve šolskega sistema zato ne pomenijo le tehničnih sprememb (dvigala, klančine, učne metode, gradiva, ocenjevanje), temveč tudi razvijanje socialnih in čustvenih veščin.
Iz zapisanega sledi, da potrebujemo dobro, učinkovito kritiko obstoječih družbenih razmerij in moč sistemske spremembe.
Zastavljajo se nova vprašanja. Kako se obstoječi izobraževalni sistemi upirajo spremembam in kako jih prestrukturirati? Kakšno vlogo bodo v prihodnosti imeli učitelji, če bo AGI znala podajati večino akademskega znanja? Kako se lahko razvijajoča tehnologija izrabi v smeri družbene pravičnosti, ne le kot orodje za učinkovitejše izobraževanje delovne sile?
Vključenost se torej ne nanaša samo na invalidnost ali posebne potrebe. Daleč od tega. Zajema tudi kulturne, jezikovne, družbeno-ekonomske in druge razlike. Na kratko: gre za priznavanje in spoštovanje vseh oblik različnosti. Tudi to je zahtevno delo.
Prevladujoče razumevanje vključevanja zaenkrat še ne naslavlja sistemskih ovir, čeprav jih včasih omenja. Ne odpravlja strukturnih neenakosti v izobraževanju, ne spreminja diskriminatornih praks in politik, čeprav govori o njih. Ne rešuje globljih družbenih predsodkov, saj jih le omenja. Poleg tega vedno znova spregleda pomen aktivne participacije: resnična vključenost pomeni aktivno sodelovanje vseh učencev, ne le teh s posebnimi potrebami.
Resnična vključenost zahteva temeljito preobrazbo izobraževalnega sistema, ki presega zgolj fizično integracijo nekaterih posameznikov ter se osredotoča na ustvarjanje okolja, kjer lahko vsak učenec polno sodeluje in se razvija.
Vključujoče izobraževanje je v osnovi prepoznavanje, praznovanje človeške raznolikosti v vseh njenih oblikah in odzivanje nanje. Priznava presečne učinke sistemskih ovir, s katerimi se soočajo učenci v več razsežnostih identitete – vključno s hendikepom, raso, družbenim razredom, etnično pripadnostjo, vero, s spolno identiteto in izražanjem, spolno usmerjenostjo in priseljenskim statusom. Ta pristop priznava, da »zatiralski« družbeni sistemi in diskriminatorne prakse, ne individualne razlike, ustvarjajo izključenost.
Zakaj se izvajalci inkluzije tako pogosto osredotočajo na obravnavanje posameznikov s posebnimi potrebami, ne pa na sistemske družbene ovire, na katere prej ali slej naleti vsakdo?
To vprašanje zadeva samo jedro problema inkluzivnega izobraževanja. Izvajalci se osredotočajo na individualne razlike in obravnavo nekaterih posameznikov iz več sistemskih razlogov, kar je nekoliko ironično. Iz sistemskih razlogov se raje ognejo sistemskim rešitvam.
A to nas ne preseneča. Neoliberalna ideologija namreč že dolgo poudarja individualno odgovornost namesto sistemskih rešitev. Probleme predstavlja kot osebne izzive, ne strukturne. Promovira »podjetniški« pristop k reševanju družbenih vprašanj. Logično, kajti individualizacija problemov odvrača pozornost od sistemske diskriminacije, ne ogroža privilegijev dominantnih družbenih skupin, omogoča navidezne spremembe brez resničnih strukturnih reform.
Lažje je seveda prilagajati nekatere posameznike s posebnimi potrebami kot spreminjati sistem. Obstoječe institucije so odporne na temeljite spremembe, strokovnjaki za inkluzijo pa so po navadi izobraženi v individualistični paradigmi. Njihova strokovna identiteta temelji na »pomoči posameznikom«, ne premorejo kritične refleksije lastne vloge v sistemu.
Navsezadnje je individualne intervencije lažje meriti in ovrednotiti, pa tudi financiranje inkluzije je pogosto vezano na individualne »rezultate«.
To osredotočanje na individualne razlike pravzaprav služi ohranjanju obstoječega stanja, saj ne naslavlja temeljnih vzrokov izključevanja, reproducira obstoječe neenakosti, krepi mit o individualnem »uspehu« ali »neuspehu«.
Resnično vključujoče izobraževanje podpira izobraževanje kot temeljno človekovo pravico in postavlja šole kot katalizatorje socialne oziroma družbene pravičnosti. Zahteva odpravo vse ovir, ne le nekaterih, izzivanje vseh diskriminatornih praks in aktivno ustvarjanje učnih okolij, v katerih lahko vsak učenec uspeva. Izraz »pravičnost« v tem kontekstu presega zgolj enako obravnavo – zahteva transformativne spremembe, da bi obravnavali zgodovinske krivice in zagotovili, da vsak učenec dobi tisto, kar potrebuje za uspeh. To vključuje preučevanje in reformiranje sistemov moči, dajanje prednosti marginaliziranim glasovom in prizadevanje za kolektivno osvoboditev.
Ustvarjanje resnično vključujočega in pravičnega izobraževanja zahteva torej veliko več kot postopkovne spremembe – zahteva temeljni premik v tem, kako razumemo in cenimo človeško raznolikost. To preobrazbo morajo voditi izkušnje in strokovno znanje ljudi s posebnimi potrebami, hkrati pa aktivno izpodbijati ableistične predpostavke in odpravljati sistemske ovire. Uspeh zahteva resnično zavezanost vseh članov skupnosti: vzgojiteljev, učencev, družin in širše skupnosti, osebe s posebnimi potrebami pa so osredotočene na vodstvene vloge in vloge odločanja. Zato je bistveno, da vsi deležniki, zlasti ljudje s posebnimi potrebami, sodelujejo pri opredeljevanju in oblikovanju, kako izgledata smiselna vključenost in pravičnost v družbeni praksi, ne le v tej ali oni šoli.
Zapisano bo postalo v naslednjih letih še pomembnejše, če ne bo celo odločilno, kajti AGI bo omogočala učne načrte, prilagojene posameznim potrebam učencev, kar bi izboljšalo njihovo vključitev in učni uspeh. Razumela bo potrebo po prilagajanju vsebin v realnem času. Zaznala bo, kje učenec potrebuje več podpore, in prilagodila učno gradivo glede na njegov tempo. Uporaba glasovnih asistentov, vizualnih pripomočkov, taktilnih vmesnikov in virtualne resničnosti bi pomagala učencem z različnimi potrebami (npr. slepim, gluhim, gibalno oviranim etc.). Z analizo podatkov bo lahko zaznala zgodnje znake učnih težav ali socialne izolacije in pravočasno predlagala rešitve.
Pomagala bo učencem, ki imajo težave s sporazumevanjem, da bolj učinkovito komunicirajo s sošolci in učitelji. V realnem času bo prevajala govor v znakovni jezik in obratno. Učenci z govornimi motnjami bodo uporabljali prilagojene govorne sintetizatorje, ki bodo izboljšali njihovo izražanje in sodelovanje v razredu. Personalizirani UI pomočniki bodo pomagali vsem učencem pri organizaciji šolskega dela in socialnih interakcijah.
Ena največjih ovir pri resnični vključitvi učencev s posebnimi potrebami je socialna izolacija. AGI bi lahko pomagala s prepoznavanjem socialne izključenosti – ne le teh s posebnimi potrebami. Analizirala bo vzorce socialnih interakcij (npr. kdo je pogosto sam med odmori) in predlagala načine za boljše vključevanje. Virtualni scenariji in interaktivne igre, ki jih upravlja AGI, bodo učencem pomagali razumeti perspektivo drugih (npr. simulacija življenja osebe s posebnimi potrebami). UI bo zaznala vzorce diskriminacije ali nasilja in šolskim svetovalcem pomagala pri zgodnjem posredovanju.
Eden ključnih dejavnikov pri vključujočem izobraževanju je kajpak učitelj, ki pa je pogosto preobremenjen. AGI mu bo pomagala tako, da bo avtomatizirala administrativne naloge: učitelji bodo imeli več časa za poučevanje in individualno delo z učenci. Na podlagi podatkov bo UI učiteljem svetovala, kateri pristopi so najučinkovitejši za določene učence. Analizirala bo znake izgorelosti in predlagala ukrepe za zmanjšanje stresa.
AGI bi lahko igrala pomembno vlogo pri ustvarjanju bolj podpornega in varnega okolja za vse učence. Personalizirani chatbot-i bi lahko učencem pomagali pri izražanju čustev in obvladovanju stresa. S pomočjo analize vedenjskih vzorcev (seveda ob upoštevanju etičnih smernic) bi lahko UI zaznala, kdaj učenec potrebuje pomoč. Lahko bi pomagala pri organizaciji šolskih aktivnosti, ki spodbujajo sodelovanje in povezovanje med učenci za ustvarjanje še bolj sočutne šole.
Ni komentarjev:
Objavite komentar