Dušan Rutar
Dobim še eno pismo. V njem piše: Stara bom komaj 18 let, a življenje me iz dneva v dan utruja bolj. Žal živim v družini, ki tega ne razume, tako kot jaz ne razumem njih in tega počasi postajam sita. Iskreno se počutim kot tujec, kot nekdo, ki se je v družino samo rodil, a v resnici ne spada sem. Ne tukaj in žal ne k tem ljudem. Ne, da me moja družina nima rada, daleč od tega, saj jaz vem, da me ima, ampak smo si tako tuji karakterji oz. jaz sem tako tuj karakter, da žal ne sovpadam s karakterjem mojih najbližjih. In to je zelo utrujajoče, saj gledam na stvari iz čisto drugačnega zornega kota kakor oni, zato se niti ne čudim več, zakaj se ne moremo normalno pogovarjati o resnejših temah, brez da bi se skregali zraven, ker en drugega žal ne razumemo, povrh vsega pa sem jaz tako ali tako otrok, ki še ne ve, kaj so prave težave. Utrujena sem od odnosov, utrujena sem, da sem jaz tista s čisto drugačnim načinom razmišljanja in pogledom na svet. Želim si, da ne bi bila tako dobra oseba kot sem, saj mi to pobira vso energijo in na koncu jaz izpadem tista ta grda in čudna – a sem v resnici samo nevidna. Name letijo očitki z vseh strani in res samo očitki. A bi mi kdaj prisluhnili, zares prisluhnili? Ne, ker vsi strmijo k svojemu in od tega ne odstopajo.
To je pismo, kakršnih sem v teh letih prebral na stotine. Ogromno jih je, pišejo pa jih predvsem mlade osebe.
Kaj naj si mislimo, ko nam nekdo sporoča, da je pri osemnajstih letih utrujen od odnosov v družini, v kateri živijo ljudje, ki pravijo, da ga imajo radi? Kaj to sploh pomeni?
Kaj pomeni utrujenost od odnosov? Kako nas lahko odnosi utrujajo? Kaj nas v resnici utruja?
Vprašanje je precej nenavadno, saj nismo navajeni razmišljati, da nas odnosi, ki jih tako zelo potrebujemo, utrujajo. Ali pa dobro vemo, kateri odnosi nas dejansko utrujajo. A začnimo na začetku.
Mar nam ni bilo rečeno, naj ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe? Res je bilo rečeno velikokrat, toda pozabili so dodati nekaj ključnega.
Pozabili so na domnevo, da človek lahko ljubi drugega kot sebe le, če že ljubi samega sebe. Torej najprej ljubi sebe in nato ljubi še druge.
Kaj pa, če ne ljubi samega sebe – kako naj ljubi druge? Kako naj otrok ljubi sebe, če ga pred tem ne ljubijo njegovi starši? Od koga naj se nauči ljubezni do bližnjega, če ne od bližnjih?
Ali ne veje iz navedenega pisma spoznanje, da bližnji ne ljubijo tega, ki je utrujen od odnosov? Kako si lahko utrujen od ljubezni bližnjih? Pravzaprav se sprašujem, ali se kaj takega sploh lahko zgodi.
Prepričan sem, da si lahko utrujen od slabih in toksičnih odnosov, da človeka izčrpa čustveni vampirizem. Verjamem, da lahko utrujajo pomanjkanja ljubezni, cinizem, egocentričnost, narcizem, depresivnost, tesnoba in anksioznost drugih, ki se naseljujejo v odnose. Od vsega tega si lahko hudičevo utrujen in poškodovan.
Kako naj poškodovani ljudje ljubijo svoje bližnje kot sebe, če pa sebe ne morejo ljubiti prav zato, ker so poškodovani in utrujeni?
Ali ne velja podobno razmišljanje za sprejemanje drugačnosti? Vsakdo je drugačen do vsakega drugega, toda vedno znova se zdi, da so nekateri ljudje nekako bolj drugačni od drugih – drugače drugačni so.
Kako lahko obstajata drugačnost in drugačna drugačnost? Ali ni drugi, ki je drugačen od mene, enako drugačen, kot sem jaz drugačen od njega? Ali ni potemtakem v nekem posebnem smislu že v meni in je del mene?
Zakaj potem izganjajo to drugačnost, če pa je v vsakem, a jo prepoznavajo le v meni, kot da zanje ne velja?
Izganjajo drugačnost, a jo po potrebi tudi zagovarjajo. To počnejo zlasti tedaj, ko mislijo na svojo drugačnost, ki jo imajo za »nekaj več«. Zagovarjajo jo tako, da ustvarjajo vtis, kot da so na dobri poti k »uspehu« in slavi. V takih primerih je drugačnost zelo pomembna, potem pa pozabijo na njeno bistvo in se začnejo obnašati, kot da so cilj, h kateremu so bili nekoč iskreno namenjeni, zamenjali za videze, ki postanejo bistveni. Ne zanima jih več, da bi zares bili in postali, kar so, zanima jih zlasti zunanji blišč, zanimajo jih zunanji vtisi, zanimajo jih podobe in videzi, ker je vse to manj zahtevno.
Da bi prisluhnili drugemu, ki je preveč drugačen, je zato malo možnosti. Usmerjeni so vase, k videzom in zunanjim potrditvam, ne k drugemu. Radi bi bili »uspešni«, a več kot jih je, manj ima vsak izmed njih, saj se končna slava razdeli med mnoge. Jutri bodo kajpak vsi pozabljeni, ker bodo prišli novi zmagovalci.
Ti bodo pomembni člani kulture zmagovalcev. Krepili jo bodo in podaljševali njen obstoj. Še naprej pa bo veljalo, da naj bi se ljudje prilagajali družbi.
Tako nas učijo že od malega. Staro vprašanje pa vztraja: Je res dobro, če je človek zelo prilagojen bolni družbi? A to ni edino vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak človek vsaj enkrat v življenju. Zastavlja se še eno, prav tako aktualno: Kako razvijati kolektivno moralo, da bomo znali ravnati s seboj in svetom v korist vseh in za njihovo blagostanje?
Ali ni najbolj trpko slišati, ko nekdo reče, da si želi – tako kot piše v pismu –, da ne bi bil tako dober do drugih ljudi, kot je, ker ima zaradi tega težave, ker mu jemlje mu energijo in je utrujen?
Ni komentarjev:
Objavite komentar