Dušan Rutar
Medtem ko nekateri izobraževalni sistemi še vedno ozko uokvirjajo inkluzivnost ali vključujoče izobraževanje kot umestitev učencev in dijakov s posebnimi potrebami v redne učilnice, ta perspektiva ni resnična vključenost, zato ne more ponuditi dobrih zamisli o pomenu resnične povezanosti vseh ljudi in drugih živih bitij ter o smislu prizadevanj zanjo.
Resnična vključenost namreč daleč presega zgolj fizično navzočnost učencev s posebnimi potrebami v rednih učilnicah. Prava vključenost ne predstavlja le prilagojenih učnih praks – učitelji uporabljajo raznolike pedagoške pristope, ki ustrezajo različnim načinom poučevanja in učenja ter potrebam vseh učencev. Zajema tudi čustveno in socialno vključenost – učenci se počutijo sprejete, cenjene in varne v učnem okolju, kjer lahko razvijajo svojo identiteto brez strahu pred diskriminacijo – ter odpravljanje sistemskih ovir. Vključuje prepoznavanje in odpravljanje institucionalnih praks, ki utrjujejo neenakosti, sodelovanje s skupnostjo. Poleg tega zajema aktivno vključevanje staršev, strokovnjakov in širše skupnosti za celostno podporo učencem. Skupni imenovalec vseh naštetih dejavnosti je »pravičnost namesto enakosti« – poudarek je na zagotavljanju podpore glede na individualne potrebe, namesto enake obravnave za vse.
Vključujoče izobraževanje je zato v osnovi prepoznavanje, praznovanje in odzivanje na človeško raznolikost v vseh njenih oblikah. Izraz »posebne potrebe« je tako preozek in neustrezen. Premalo pojasni, zlasti pa postane problematičen takrat, ko se nanaša samo na nekatere učence ali dijake, ki imajo domnevno »posebne potrebe«.
Ključno za razumevanje resnične narave vključevanja v družbo je priznavanje presečnih učinkov sistemskih ovir, s katerimi se soočajo učenci v več razsežnostih identitete – vključno s hendikepom, z invalidnostjo, raso, družbenim razredom, etnično pripadnostjo, vero, s spolno identiteto in izražanjem, spolno usmerjenostjo in priseljenskim statusom. Ta pristop priznava, da ustvarjajo izključenost zatiralske sistemske prakse in diskriminatorne prakse, ne individualne razlike.
Poudarek pa je pogosto še vedno na individualnih razlikah, zato se nekaterim pripiše »posebne potrebe«, drugim pa ne. Prehod k sistemskemu razmišljanju, ki nam pomaga misliti družbeno življenje kot celoto, odpre povsem drugo perspektivo.
Resnično vključujoče izobraževanje tako podpira izobraževanje kot temeljno človekovo pravico in postavlja šole kot katalizatorje socialne oziroma družbene pravičnosti. Zahteva odpravo sistemskih ovir, izzivanje diskriminatornih praks in aktivno ustvarjanje učnih okolij, v katerih lahko vsak učenec uspeva. Ne uspevajo le nekateri, ki so najbolj pridni ali so otroci elitnih staršev, temveč vsakdo.
Izraz »pravičnost« v tem kontekstu presega zgolj enako obravnavo – terja transformativne socialne in družbene spremembe, da bi obravnavali zgodovinske krivice in zagotovili, da dobi vsak učence tisto, kar potrebuje za uspeh. To vključuje preučevanje in reformiranje sistemov moči, dajanje prednosti marginaliziranim glasovom in prizadevanja za kolektivno osvoboditev, ki jih lahko trenutno spremljamo v Srbiji.
Ustvarjanje resnično vključujočega in pravičnega izobraževanja zahteva več kot postopkovne spremembe – zahteva temeljni premik v tem, kako razumemo in cenimo človeško raznolikost in ranljivost vsakega človeškega bitja. To preobrazbo morajo voditi izkušnje in strokovno znanje ljudi, ki so zmožni aktivno izpodbijati ableistične predpostavke in odpravljati sistemske ovire. Ableizem je še vedno močno zakoreninjen v ljudeh, saj se zdi, da je zelo logično in smiselno sprejeti diskriminacijo in družbeni predsodek do ljudi s posebnimi potrebami, ki temelji na prepričanju, da so tipične sposobnosti ljudi preprosto boljše za družbo.
Zlasti v sodobni kulturi zmagovalcev je veliko ljudi prepričanih, da so tipične sposobnosti zares boljše, ker omogočajo večjo rast BDP-ja, večjo produktivnost, učinkovitost in hitrejše samouresničevanje.
»Uspeh« v življenju pa razumem povsem drugače, kot ga zagovarjajo popularni mediji, vplivneži in guruji samouresničevanja. Razumem ga kot učinek duhovne rasti in globokega razumevanja, da sreče ljudi ni mogoče graditi na nesreči drugih, pa čeprav je nesrečen en sam človek. Reči hočem, da je posameznikov uspeh v življenju globoko prepleten z uspehom ali neuspehom drugih ljudi in celo drugih živih bitij.
Ideja, da je resnični uspeh neločljivo povezan z dobrobitjo drugih, odraža moje globoko prepričanje v povezanost vseh živih bitij. Brez etičnega in duhovnega zorenja, ki prepoznava, da nismo izolirani otoki, temveč del večje mreže življenja, ne morem niti začeti razmišljati, da bi »uspel« v življenju na pričakovane načine, ki jih nenehno oglašujejo mediji.
V mnogih filozofijah in duhovnih tradicijah, od budizma do afriške filozofije Ubuntu (»jaz sem, ker smo«), se uspeh meri po tem, koliko prispevamo k harmoniji, sočutju in skupni blaginji. Resnična rast zato ni učinek tekmovanja, temveč sodelovanja. Če gradimo svojo srečo na trpljenju drugih, ustvarjamo notranje nasprotje, ki ga ni mogoče dolgoročno prezreti. Prava izpolnitev pride iz ravnovesja – ko naše osebne zmage ne puščajo ran v življenju drugih, temveč pomagajo zaceliti svet okoli nas.
Ubuntu zagovarja misel, da je posameznikova identiteta neločljivo povezana z odnosi z drugimi; preprosto je ni mogoče izolirati. Naša človeškost je tako uresničena skozi skrb, sodelovanje in spoštovanje do drugih. To so pravi, močni temelji človekove osebnosti. Njena temeljna sposobnost je sposobnost sočutja in razumevanja trpljenja drugih. A to ni pasivno sočustvovanje – ne pomeni da človek zgolj reče, da je sočuten –, saj pomeni aktivno delovanje za dobrobit skupnosti. Ne za profite, ki so vedno profiti nekaterih, temveč za blagostanje in dobrobit vseh, kar pa ni isto.
Posameznikov uspeh ni resničen, če ne prispeva tudi k dobrobiti drugih. Uspeh ne more in ne sme temeljiti na nesreči drugih.
Ubuntu spodbuja iskanje sprave in gradnjo odnosov, tudi po konfliktih, ki so sicer nujni sestavni del življenja in odnosov. Nelson Mandela je bil eden najbolj znanih zagovornikov tega načela, saj po apartheidu ni postal maščevalen, temveč je, prav nasprotno, poudarjal pomen odpuščanja za ozdravitev naroda. V tej perspektivi je pomemben vsak posameznik. To je zelo preprosto: pomemben je vsak, ne le nekateri. Njegova prava vrednost se izraža v tem, kako prispeva k skupnosti, ki mu daje prostor za rast. Kako, ne koliko.
Perspektiva takega uspeha je torej povsem drugačna od popularne, v kateri ljudje vedno znova brez kritičnega razmišljanja ubogajo nekakšen uživajoči sadistični nadjazovski moraš, namesto da bi sledili svoji želji po rasti. In skupnost ljudem ne daje prostora za rast, saj je že davno ugotovljeno, da sploh ne obstaja.
Če pogledam na vse skupaj skozi psihoanalitično prizmo, lahko Ubuntu prepoznam kot razumevanje, da je posameznikovo sebstvo oblikovano natanko v relaciji do drugega. Lacanovo delo o Drugem (l'Autre) in formiranju subjekta v družbenih kontekstih se tu lepo ujema z zapisanim. Prav tako pa lahko v Ubuntu prepoznavam vzporednice z Lévinasovo etiko, ki poudarja odgovornost do Drugega kot temelj človeške eksistence.
Ni komentarjev:
Objavite komentar