Shramba preteklosti

Dušan Rutar

Dolga leta se posvečam idejam Viktorja Frankla, študiram logoterapijo in se usposabljam. Če bi Viktor še živel, bi morda na moj včerajšnji zapis odgovoril takole.

Spoštovani kolega, 

Vaše razmišljanje o smislu življenja me je globoko nagovorilo. Kot človek, ki je preživel nezamisljive strahote koncentracijskih taborišč in iz te izkušnje razvil logoterapijo, vam želim ponuditi nekaj misli.

Ko pišete o ljudeh, ki so »mračni sužnji maksimalno uspešnega življenja« in živijo »kot da so stroji«, ste zadeli bistvo modernega eksistencialnega vakuuma, o katerem sem veliko razmišljal in pisal, saj se mi je zdelo pomembno javno govoriti o tako pomembni temi, zaradi katere so številni kljub materialnemu izobilju globoko nesrečni. Spoznal sem, da sodobni človek na žalost prepogosto zasleduje zgolj uspeh, učinkovitost in produktivnost, pri tem pa pozablja na tisto, kar daje življenju resnični smisel, in se prepogosto podreja novoreku.

Vaš opis otroške radovednosti, čudenja in svobode je izjemno dragocen. V njem prepoznavam to, čemur pravim »samopreseganje« – zmožnost, da izstopimo iz ozkega okvira lastnih skrbi ter se odpremo drugemu človeku in svetu. Otrok ni ujet v samozadostnost, temveč je od samega začetka življenja usmerjen k svetu, k drugemu. Mislim, da je to zelo pomembno spoznanje.

Ko govorite o kljubovanju in uporu zoper »nepremišljene ambicije, okostenele rutine, nesmiselne in nerazumne prioritete«, se močno strinjam. Vendar bi dodal: človek ne potrebuje le svobode »od«, temveč tudi svobodo »za« – za odgovornost, za življenje, ki ima smisel. V tem je bistvo človeške eksistence, ki je vselej tesno prepletena z eksistencami drugih.

Vaše razočaranje nad praznostjo uspeha in materialnih dosežkov je upravičeno. Vedno sem učil, da sreča ne more biti cilj sam po sebi – sreča je stranski učinek smiselnega življenja. Ko živimo za nekaj, kar nas presega, ko uresničujemo vrednote, takrat občutimo izpolnitev.

Tudi o smrti in minljivosti razmišljate podobno kot jaz. Prav zavedanje končnosti daje našemu življenju vrednost in nujnost. Vsak trenutek, kot pravilno ugotavljate, je lahko naš zadnji, kar pomeni, da je vsak trenutek tudi priložnost za odločitev – odločitev za smisel, za odgovornost, za ljubezen.

Vendar bi vas rad spomnil še na nekaj: čeprav smo smrtni in minljivi, naša dejanja in izbire niso. Kar smo storili iz ljubezni, kar smo ustvarili, trpljenje, ki smo ga premagali – vse to ostaja zapisano v zgodovini in ne more biti izbrisano. To je tisto, kar sem imenoval »shramba preteklosti«.

Na koncu vaše misli o uživanju v igri življenja, o potovanju samem, se skladajo z mojim prepričanjem, da smisel najdemo v tem, kar delamo, v tem, kar ustvarjamo, v tem, kako ljubimo. A dodal bi še: smisel najdemo tudi v tem, kako se soočamo s trpljenjem, kako sprejmemo neizogibno usodo in jo preoblikujemo v dostojanstveno držo.

Vaš zadnji stavek o kozarcu rdečega vina me je nasmejal. V njem vidim potrditev življenja kljub vsemu, sposobnost najti malo radosti tudi v svetu, kjer je toliko bolečine. To je tisto, čemur sem rekel »kljubovalni optimizem duha«.

 

S spoštovanjem, Viktor Frankl