Dušan Rutar
Ljudje niso vredni sami po sebi. So le zunanji kazalniki vrednosti, ki dobijo pomen na obzorju družbenih konsenzov. Ti določajo, kaj je vredno in kaj ni. Določajo tudi spremembe: kar je vredno danes, že jutri ne bo več. Človek redko sreča drugega, ki bi ga cenil brez oziranja na kazalnike vrednosti. Taki ljudje so zelo dragoceni.
Ali lahko pričakujemo, da vodi politike pri njihovem vsakdanjem delovanju resnica? Ne. Razumevanje resnice je vodilo znanstvenega delovanja, ne politike, čeprav je – zelo redko – tudi politika lahko procedura resnice. Politiki so po navadi preveč ujeti v razmerja moči, v oblastna razmerja, v katerih resnica ni zelo zaželena. V ospredju so interesi, želja po moči, tudi pohlep in težnja po kontroli.
Na podlagi političnih in socioloških raziskav lahko rečemo, da obstajajo prevladujoči vzorci v delovanju politikov. Njihova primarna motivacija je zelo preprosta: ohranjanje in povečevanje politične moči, želja po ponovni izvolitvi, utrjevanje lastnega položaja znotraj stranke, skrb za javno podobo in ugled. Vse to nima nobene resne zveze z raziskovanjem resnice, ki pa je zelo pomembno, kot je razvidno v nadaljevanju.
Študije političnega vedenja kažejo, da večina političnih odločitev temelji na kratkoročnih političnih koristih, in ne na dolgoročnih družbenih učinkih, na raziskavah javnega mnenja in fokusnih skupin, strankarski disciplini in lojalnosti ter vplivu močnih interesnih skupin in donatorjev.
Znanost, ki raziskuje resnico političnega delovanja, nam pove, da pogosto prilagajajo svoja stališča trenutnemu javnemu mnenju, kar pomeni, da so nekonsistentni ter da obstajajo prepadi med njihovimi besedami in dejanji, zato jim ne gre preveč zaupati ali verjeti. Psihološke raziskave ugotavljajo tudi višjo stopnjo narcizma pri uspešnih politikih, zato je zadeva še slabša, kot se zdi, medtem ko sociološke analize odkrivajo, da je ohranjanje obstoječega stanja pogosto pomembnejše od resničnih reform, ki pa si jih ljudje želijo.
Obstajajo tudi nekateri drugi motivatorji politikov, kot so ideološka prepričanja, želja po družbenih spremembah, skrb za javno dobro, osebne vrednote in načela, vendar obstajajo tudi kritični dejavniki, kot so medijska pozornost, ki močno vpliva na politične odločitve, pritiski volilnega cikla, ki spodbujajo kratkoročno razmišljanje, institucionalne omejitve in birokratski procesi, ki pogosto preprečujejo korenite spremembe.
Vidimo torej, da je od politikov naivno kratkoročno pričakovati resne in korenite družbene spremembe. Pri tem ima zelo pomembno vlogo ideologija. Kako jo razumemo danes?
Ideologijo razumem na klasičen način, ker mislim, da je klasična definicija še vedno dobra. Pove nam, da je za to, da ideologija deluje, da je torej sploh mogoča, zelo pomembno, kako se ljudje obnašajo drug do drugega in sebe.
Zgodovina razmislekov o pravi naravi ideologije je postregla z različnimi vpogledi, meni se zdi zelo dober tisti, ki poudarja, da ideologija dobro deluje, ko ljudje drug drugega obravnavajo zgolj kot kazalnike vrednosti. Tako zapiše v knjigi Ideology and Interpellation: Anti-Humanism to Non-Philosophy tudi njen avtor Jonathan Fardy.
Pomemben vidik sodobnih ideoloških praks je zato ugrabljanje filozofskih in psiholoških spoznanj o človekovi naravi in tem, kako ljudje skušajo razumeti smisel lastnih življenj in njihov telos, če lahko uporabim ta klasični izraz.
Ceno takega ugrabljanja in populariziranja idej, od nenehnega pozivanja ljudi, naj končno stopijo iz cone udobja, delujejo out of the box, kritično razmišljajo, se optimalno samouresničujejo, razvijajo najboljše različice sebe, odkrivajo svoj pravi jaz, do preoblikovanja sebe kot umetniškega izdelka, krepitve lastne podjetnosti in spreminjanja svojega življenja v profitabilno podjetje, plačujejo navadni ljudje.
Cena je pogosto visoka, čeprav se sprva zdi – natanko v takih vtisih in prepričanjih se kaže prava moč ideologije –, da ni treba plačati nobene cene. Kasneje se vselej izkaže, kako zelo se človek sprva moti. Cena, ki jo mora plačati za svojo naivnost, se kaže v obliki stresa, tesnobnih stanj, duševnih motenj, Izgorelosti, depresivnih občutij in izgubljanja smisla življenja, perfekcionizmu in težnji k popolnosti.
Ljudje poslušajo, da sta sočutje in empatija najvišji vrlini, ključ do dobrega človeka, v resnici pa so besedi ugrabili slabi akterji, ki celo sočutje in empatijo izkoriščajo za lastne politične cilje, naddoločene z ideološkimi praksami.
So ljudje, potopljeni v orisano ideologijo, v kateri nenehno priganjajo sami sebe k samouresničevanju, sodobni »sužnji« ali vsaj njeni podložniki oziroma subjekti? Seveda so. To pomeni, da so vključeni v ideološke prakse, o katerih pa ne razmišljajo. Razmišljajo znotraj njih. Tudi kritično, ker je tako razmišljanje predvideno, a ne o njih. Razlika je pomembna.
Za ideološke prakse je ključno, da ljudje ne razmišljajo o njih, temveč jih sprejemajo kot »naravne ali zgodovinske danosti«. Ljudje morajo reči »tako pač je« in se zadovoljiti s tem. Zdeti se jim mora, da je to resnica njihovih življenj in realnosti.
Ideologijo sedaj lahko prepoznamo kot »podrejanje ustaljenemu redu«. To pomeni pristajanje nanj, sprejemanje realnosti, kakršna »domnevno je«. Človek, ki sprejema ideologijo, vsaj nezavedno verjame, da je realnost dejansko taka, kot se mu prikazuje. Tako sprejemanje realnosti in življenja pomeni tudi pristajanje na to, kar imenujemo estetizacija politike. Kaj je estetizacija politike in zakaj je pomembna?
Jacques Rancière razume estetizacijo politike kot proces, v katerem postaneta umetnost in politika tesno prepleteni. Politični dogodki in vsakdanje politične razprave so oblikovani tako, da postanejo estetske izkušnje. Te so namenjene ljudem, usmerjene pa so v oblikovanje njihovih občutkov, čustev in doživetij, ne pa v resne razprave o pravičnosti, egalitarnosti ali enakosti. To ni »manipulacija« z ljudmi, da bi ustvarili »napačno zavest«, kot kdaj kdo reče, temveč je nekaj drugega.
Estetizacija politike pomeni množico dejavnosti in procesov, zaradi katerih ljudje spontano začnejo obravnavati politiko kot nekaj, kar se zgodi na »odru«. Ne gre za resnično demokracijo, udejanjanje enakosti ali pravic, temveč za nastopanje in »igro«, za predstave, performanse.
V vsakdanjem življenju slehernik doživlja estetizacijo politike predvsem preko medijev, neskončnih oglasov, političnih kampanj in javnih nastopov. Politiki in stranke pogosto uporabljajo podobe, simbole in slogane, ki apelirajo na čustva ljudi, namesto da bi se osredotočili na vsebinske politične ukrepe ali resnično spremembo.
Estetizacija lahko vodi skupaj z ideološkimi praksami v politiziranje običajnih življenjskih situacij, kjer je politični prostor zmanjšan na površinske podobe, klišeje, puhlice in komunikacijo kot novorek, ki ne zahteva aktivnega in kritičnega sodelovanja državljanov: Pri tem je groteskno, da se prav navadne državljane in državljanke nenehno poziva, naj uporabljajo svojo glavo in kritično razmišljajo. Namesto dejanske politične angažiranosti tako spremljamo »oder«, na katerem politika postane nekaj, kar konzumiramo kot spektakel, predstavo, igro, umetnost ali zabavo.
Za slehernega posameznika to pomeni, da se politika pogosto pojavi kot nekaj abstraktnega, nekaj, kar delajo »oni zgoraj«, oddaljenega ali celo zabavnega, kar nima neposrednega vpliva na vsakdanje življenje, a v resnici lahko oblikuje naše dojemanje sveta in naša pričakovanja, naše doživljanje, čustvovanje in razmišljanje o sebi in svetu.
S pomočjo koncepta ideoloških praks in estetizacije politike tako dobro razumemo sodobno vedenje številnih ljudi, subjektov, ki si prizadevajo živeti tako, kot se jim zdi, da je edino prav, ne da bi imeli možnost, da že na začetku razmislijo, kako visoko ceno je treba plačati, da je svet še naprej tak, kot se zdi, da je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar