Dušan Rutar
Prihodnost globalnega kapitalističnega življenja v času podnebnih sprememb ni rožnata. Globalno segrevanje Zemlje se pospešuje, vse bolj smo ujetniki kulture optimiziranja lastnih življenj, zavezani ideologiji kreiranja najboljših različic sebe in odkrivanja pravega jaza, namesto da bi zgolj bili. Izgubljamo resonanco s svetom, ki ga hočemo vse bolj nadzorovati, čeprav ga zaradi njegove kompleksnosti ne moremo. Zastavljamo nove in nove cilje, za katerimi hitimo, sledeč ideologiji samouresničevanja – dokler ne umremo.
Judith Butler je v časniku The Guardian (6. februar 2025) priobčila članek z naslovom Trump is unleashing sadism upon the world (Trump sprošča sadizem po svetu). V njem ponudi izvrstno analizo delovanja aktualnega ameriškega predsednika. Začne s klasičnim spoznanjem: kopičenje avtoritarne moči je deloma odvisno od pripravljenosti ljudi, da verjamejo v moč, ki se izvaja. Če ne bi verjeli, bi bil Trump povsem nemočen.
Avtoričina analiza je bila že dolgo potrebna in prihaja kot naročena. Brez nje bi bili prikrajšani za vpogled v nenavadni paradoks, ki ga pooseblja Donald Trump.
Na eni strani smo priča brezsramnemu razkazovanju določenega tipa možatosti, ki spodbuja ljudi, da se mu pridružujejo, ker se z njim poistovetijo in želijo uživati v tej posebni drži. Gre za možatost, ki jo predvsem nekateri moški že dolgo pogrešajo, saj kljubuje temeljnim načelom sodobnega življenja: sočutju, egalitarnosti, odprtosti, pravičnosti in solidarnosti.
Prav upor in kljubovanje sta tisto, kar pogrešajo, da bi bili »pravi moški«. V Trumpu vidijo »pravega moškega«, ki ve, kaj dela, in je dovolj močan, da prenese kritike nasprotnikov.
Po drugi strani pa Trumpovo delovanje, kot poudarja Judith Butler, razumejo kot »osvoboditev od lažnih ideologij in omejitev zakonskih obveznosti«. Ljudje, ki verjamejo, da so v vsakdanjem življenju preveč omejeni in premalo svobodni, slavijo Trumpovo drznost kot izraz osvoboditve, na katero so dolgo čakali. Naveličani so življenja v odprtosti in si želijo sveta, v katerem nastopajo proti »slabičem« in vsem, ki zagovarjajo moralo in etiko kot odprtost in negotovost. Hočejo gotovost, zato so, kot ugotavlja Butler, »navdušeni nad tem, kako prezira moralo, in delijo njegov prezir«.
Preziranje morale je v tej perspektivi izraz moči, junaštva, pokončnosti, neodvisnosti in samozavesti. Gre za popolno obračanje logike. Večtisočletna zgodovina razmišljanj o zmožnosti človeškega bitja za moralno in etično delovanje, ki je poglobila vpogled v njegovo človeškost, je nenadoma na tem, da jo preprosto pozabijo, ker poudarja pomen odprtosti, nedoločenosti in negotovosti, dvoma in nenehnega spraševanja.
Zdi se, kot da vsega tega ne bi smelo več biti, kot da nastopajo novi časi, v katerih možati vodja vzvišeno postavi celotno zgodovino v oklepaj, jo razglasi za nemočno, nato pa z eno samo potezo vse uredi in stvari končno postavi na »pravo mesto«.
Grabljenje oblasti in moči je seveda brezsramno že samo po sebi. Doslej še noben človek, ki se je hotel dokopati do oblasti, ni resno razmišljal o morali in etiki, čutil sramu ali dvomil o lastnem početju. Po drugi strani pa je pot do oblasti vselej tlakovana s podporo ljudi, ki hočejo spremembo, ne da bi o njej kritično razmislili. Zdi se, da je pomembno le to, da sprememba nastopi – kot bi bilo v sami spremembi nekaj magičnega.
Sprememba se včasih sicer zgodi, toda za nazaj se redno izkaže, da je v najslabšem primeru zgolj destruktivna, v najboljšem pa ni nič drugega kot različica tega, kar je obstajalo že pred njo. Človeške narave ni mogoče spreminjati, kapitalističnega družbenega življenja, ki še vedno temelji na kopičenju profitov, oblasti in moči v hierarhičnih občestvih, pa tudi ne.
Spremembe najprej hromita orjaška sistemska vztrajnost in velika medsebojna odvisnost. Finančni trgi, proizvodne verige, delovna mesta in življenjski standard milijard ljudi so tesno povezani s trenutnim sistemom, za katerega je najbolje, da se ne spremeni, kajti vsaka radikalna sprememba bi povzročila obsežne motnje in veliko trpljenje ljudi. Močan odpor do korenitih sprememb je zato povsem razumljiv.
Čeprav imajo velike korporacije in premožni posamezniki nesorazmeren vpliv na življenje drugih ljudi, je moč v globalnem kapitalizmu razpršena, kar pomeni, da ni enega samega vzvoda ali odločevalca, ki bi lahko sistem preoblikoval. To zahteva usklajeno delovanje mnogih držav in institucij, kar je izjemno težko doseči. Sistem je strukturiran okoli četrtletnih rezultatov, letnih proračunov, kratkoročne rasti in profitov. Dolgoročne koristi počasnejše, bolj trajnostne gospodarske ureditve so težko merljive in pogosto v nasprotju s trenutnimi gospodarskimi kazalniki.
Sodobne družbe so globoko prežete z vrednotami individualizma, tekmovalnosti, konkurenčnosti in materialne rasti. Ljudje pogosto enačijo osebno vrednost in srečo z materialnim uspehom in potrošnjo. Tisti, ki imajo največ koristi od trenutnega sistema, imajo tudi največ moči za ohranjanje tega, kar imenujemo s tujko status quo. Imajo sredstva za vplivanje na politiko, medije in javno mnenje.
Naša družba je postala močno odvisna od tehnologij in infrastrukture, ki zahtevajo stalno rast in veliko porabo virov. Države se bojijo, da bi izgubile konkurenčno prednost, če bi enostransko uvedle bolj trajnostne in počasnejše modele razvoja.
Vse to lahko razumemo in sprejmemo. A kot rečeno: prihodnost ni rožnata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar