Minea Rutar
Verjetno smo že vsi imeli izkušnjo, da smo hodili po cesti in za seboj zaslišali drugega človeka, ki je bil prav tako namenjen v isto smer. Nekaj časa tako hodimo tesno drug za drugim; nihče nikogar ne prehiti niti ne upočasni korakov, zato se razdalja med nami ne zmanjša. Čeprav je oseba za nami in nam torej ne ovira poti naprej, je to za mnoge neprijetna izkušnja. Že nekaj trenutkov takšnega usklajenega premikanja je dovolj, da marsikdo začuti močno potrebo po povečanju razdalje. Skoraj vselej razumsko vemo, da nam oseba ne sledi, niti nas ne želi spravljati ob živce, a to zavedanje ne zmanjša občutka, da tako preprosto ne moremo nadaljevati. Sčasoma se najini poti razideta ali pa se celo namerno ustavimo, da nas oseba prehiti, če je sami ne moremo. Občutek nelagodja je lahko nenavadno močan glede na to, kako neškodljiva in trivialna je pravzaprav situacija. Kaj se dogaja? In zakaj sploh razmišljam o tem?
Danes sem na poti do knjižnice, ki sem jo prehodila že neštetokrat, za seboj zaslišala bližajoče se korake. V nekaj trenutkih sta me dohitela najstnika, ki sta se glasno pogovarjala. Govorila sta v tonu in o vsebini, ki sta mi tuja in odvratna. Čeprav sem vedela, da mi ne sledita namenoma, temveč le želita priti do istega cilja kot jaz, je napetost v meni tako naraščala, da sem naglas zavzdihnila in zavila s poti. Nekaj kratkih trenutkov izpostavljenosti neželenemu pogovoru je bilo dovolj, da sem spremenila pot samo zato, da ne bi več slišala, o čem govorita. Nisem namreč prenesla, da pogovor, ki me ne zanima in se mi zdi povsem prazen, predvsem pa se nisem odločila, da ga bom poslušala, nekako vdira vame, jaz pa ne morem storiti ničesar, da ga ne bi slišala.
Zanimiv del zgodbe se mi zdi tale. V trenutku, ko sem pomislila »Ne morem ju več poslušati, naj že za božjo voljo utihneta«, se je v meni oglasil drug glas: ampak ti sebi to počneš ves dan, vsak dan. Zdrznila sem se.
Resnično, kamorkoli greš, ne moreš pobegniti svojemu telesu, ne moreš se znebiti izkušnje, da si ti tisti, ki izkuša ta trenutek, in popolnoma povsod ti sledi tvoj notranji dialog. Ko sem tako hodila po ulici, se mi je v mislih izrisala slikovita predstava tega, kako je – podobno kot tik prej glasovi tujih ljudi – nekje za mojimi očmi, globoko v mojem osebnem prostoru, nenehno navzoča entiteta, ki jo čutim kot »jaz«. Ta si vsako sekundo mojega življenja jemlje pravico, da pove ali vpije karkoli, kar se »ji« zazdi. Ne le, da govori, tudi hoče, se upira, protestira, sili, priganja, ukazuje ali preprosto komentira vse, kar opazi.
Le redko doživljamo svet brez nenehnega komentiranja tega notranjega spremljevalca; namen meditacije in številnih drugih intervencij je, da bi ta nepretrgani notranji dialog v obliki misli lahko prepoznali, se oddaljili od njega in si tako ustvarili možnost življenja, ki ga ne določa čisto vsak trenutek spremenljiva narava našega notranjega dialoga. Sama tega ne znam narediti in ne predstavljam si, kakšno bi bilo življenje brez občutka »jaza«, ne glede na to, kako iluzoren je morda. Imam pa izkušnje, četudi bežne in redke, v katerih se notranji dialog vsaj nekoliko umiri in lahko preprosto doživljam. Razlika med tema dvema stanjema – nenehnim odzivanjem na potrebe, zahteve in komentarje notranjega glasu in čistim doživljanjem trenutka – je ogromna, pravzaprav bi težko bila večja. Mislim celo, da je morda v tej razliki edina možnost resnične psihološke svobode.
Ne mislim na to, da bi se morali znebiti notranjega dialoga ali doumeti, da je »jaz« iluzija. Sploh ne. Govorim le o tem, da me vedno znova preseneti, kako močan vpliv ima naš notranji dialog na našo kakovost življenja in kako malo pozornosti namenjamo temu ključnemu vidiku našega doživljanja. Po eni strani je v kontekstu zdravega življenja, ki ga tako radi poudarjamo, povsem nesprejemljivo, če ljudje niso dovolj telesno aktivni. Hkrati pa je povsem običajno in za mnogo ljudi sprejemljivo, da niti enkrat v življenju ne posvetijo res veliko časa in pozornosti, kaj šele sistematičnega truda, da bi spoznali in razumeli delovanje svojega uma. Tako se vsak dan še naprej pogovarjamo s seboj, ne da bi se nujno zavedali, da smo tečni, naporni, preglasni najstniki pravzaprav sami sebi. Sami sebi smo lahko preglasna glasba, ki je ne znamo utišati. Ali kot tako nazorno opisuje Harris: »Naš um je najbolj tavajoča, kaotična, zbadajoča, žaljiva in neznosna oseba, kar jih bomo kdaj srečali. Če spremljamo svoj notranji dialog, lahko pomislimo, da je vse skupaj nekako tako, kot bi norec vstopil skozi vhodna vrata našega doma, nas spremljal iz sobe v sobo in ne bil pripravljen nikoli utihniti. In to se dogaja vsak dan našega življenja.« – Sam Harris
A obstajajo načini, kako lahko aktivno vplivamo na svoj notranji dialog in preko tega radikalno spremenimo svojo izkušnjo življenja. Absurdno je, da vsem preostalim delom telesa razen možganom posvečamo tako veliko pozornosti – jih hranimo, negujemo, zdravimo in redno pregledujemo. Šele ko postane naše notranje življenje res nevzdržno, morda pomislimo, da bi bilo treba nekaj narediti tudi s tem. Metaforična glasba je preglasna, a je ne znamo utišati. Čutimo, kot da nam nekdo diha za ovratnik, a ne vemo, kako ga odgnati. Kaznovalno se pogovarjamo s seboj, a se ne upiramo, saj nam nihče ne pove, da je možno sebe doživljati tudi drugače.
Že nekaj kratkih trenutkov sprehajanja po cesti v neposredni bližini ljudi, za katere nočemo, da vstopajo v naš osebni prostor, in poslušanja pogovora, ki ga nočemo poslušati, je lahko dovolj, da postanemo vznemirjeni in razdraženi do te mere, da se moramo umakniti. Nekoliko preglasna glasba, ki je ne moremo utišati, lahko korenito poslabša vsako izkušnjo ali jo naredi celo neznosno, če traja predolgo in se nimamo kam umakniti. Kako je hkrati možno, da se nam zdi povsem normalno, da živimo svoja življenja popolnoma neopremljeni za razumevanje, kaj šele obvladovanje lastnega uma?
Dušan Rutar
Draga Minea, tvoje razmišljanje je globoko pretresljivo. Pišeš o tem, kako te je pretreslo spoznanje o nenavadni naravi notranjega dialoga, ki mu težko ubežiš, oziroma o tem, kar imenuješ muhavi notranji spremljevalec. Pišeš pa tudi o izkušnji, ko se um umiri in nastane priložnost za drugačno izkušnjo. To je izkušnja svobode, ki je verjetno tudi izkušnja brez tesnobe, anksioznosti in strahu.
Sprašuješ se, kako je mogoče živeti brez osnovnega razumevanja in obvladovanja lastnega uma.
Ali ne namiguje tvoje spraševanje na dejstvo, da preživimo dolga leta v šolskih klopeh, večino dni v letu in vsak dan po nekaj ur, a se o tej temi ne poučimo in se malo pogovarjamo o lastnem notranjem doživljanju, o katerem pišeš? Lahko bi dodal vprašanje, zakaj se tudi sicer tako malo pogovarjamo o isti temi, zakaj se zdi, da je pogovarjanje o vremenu pomembnejše; saj ni pomembnejše, le vtis je tak. In veliko časa posvetimo temam, ki so zanimive le za silo, zato je pogosto vtis, da s »pogovarjanjem« zgolj zapolnjujemo tišino, da ne postane preveč neprijetna. Ali ni pogost vtis, da si ljudje izmenjujejo informacije in podobe, da zgolj mine čas in da se zabavajo ali vsaj razvedrijo?
Po drugi strani se verjetno vsakemu človeku zdi, da dovolj dobro pozna svoj um, da je svoboden in da govori, kar hoče, da ima svoja mnenja o čemerkoli ter da mu ni treba skrbeti za njegovo dodatno razumevanje in obvladovanje.
Življenje je res polno paradoksov in ironije. Ljudje pogosto rečejo, da nimajo nikogar za resno pogovarjanje o sebi in lastni eksistenci, a obenem zatrjujejo, da so srečni, ker lahko tako veliko in nenehno komunicirajo s komerkoli. Skrbijo za svoje telo, delajo pa tudi »na sebi«. Zdi se, da tako pokrijejo vsa področja in vse teme, ki jih je treba pokriti. Sledijo modnim trendom, a ostajajo prazni. To vemo, ker prihajajo k nam s prošnjo po pogovoru, ki ga tako močno pogrešajo. Vsega imajo dovolj, mislijo na materialne dobrine, vendar imajo »vsega dovolj« tudi metaforično. Ves čas so zaposleni, vendar so tudi utrujeni. Radi bi izpregli, a se bojijo ostati sami. Učijo se vse življenje, a se ključnih tem ne dotaknejo. Iščejo potrditev lastnih življenj, a na nepravih krajih in z neustreznimi sredstvi. Živijo hitro, a pogosto za denar in »uspeh«, ne pa za ideje. Vztrajajo, da so drugačni, a se velikokrat vedejo in obnašajo kot vsi drugi. Želijo biti lepi navzven, a pogosto zanemarjajo lepoto duše. Izmenjujejo si mnenja, čeprav vedo, da so večinoma prazna. Želijo biti samostojni in samozavestni, a ne vedo, kako podrejeni so. Ne skrbijo za svoj um, saj se niso nikoli učili skrbeti zanj. V šolah se je treba učiti za ocene in manj za življenje. Šolanje je izguba časa in denarja, kot pravi naslov neke knjige, ki jo dobro poznaš, a je razširjeno čez večji del življenja.
Je torej čudno, da je veliko ljudi opremljenih za življenje približno tako, kot je nekoč zapisal Freud: odpravljajo se na Arktiko, s seboj pa imajo plavutke, lopatko, kopalke in brisačo.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar