Dušan Rutar
Ljudje se vsak dan soočamo z izzivi. Soočamo se tudi s problemi, ki terjajo rešitve. Od nekdaj je tako. Kljub temu se zdi, da je danes nekaj drugače. Morda ni čisto jasno, kaj naj bi to bilo, toda veliko ljudi trdi, da čutijo spremembo – od naraščajoče ekonomske negotovosti, podnebnih stisk, do vse bolj polariziranega javnega diskurza. Tega ne trdijo le pripadniki in pripadnice generacije Z, to trdijo tudi starejši ljudje. Zdi se, da je njihovo poročanje na zelo nenavaden način povezano z najnovejšimi direktivami ameriškega predsednika Trumpa iz leta 2025, ki priznava le dva spola in odreja konec pobudam za raznolikost, pravičnost in vključevanje, poleg tega pa njegova administracija zanika obstoj podnebnih sprememb in celo terja prepoved objavljanja podatkov in dejstev, ki jo dokumentirajo ali celo zgolj omenjajo. Vse to razumem kot ultimativni poskus oblasti, da ne bi le zanikala obstoja nekaterih zadev, temveč bi jih dobesedno utajila, da bi nastal vtis, kot da jih sploh ni.
Namesto da bi se soočali s podnebnimi spremembami, se soočamo z novim oblastnim delovanjem, ki je tako surovo, da bi lahko pomenilo, če bi se razširilo na ves svet, uresničitev najbolj mračnih scenarijev, ki jih sicer poznamo iz romanov. Upamo, da se ne bo razširilo, toda upanje se bo uresničilo le, če se bomo širjenju upirali.
Roman z naslovom »1984«, ki ga je napisal Goerge Orwell, opisuje nekatere za nas pomembne obrate v načinih razmišljanja o svetu. Med njimi je nekaj miselnih obratov oz. paradoksov, ki jih oblast vsili ljudem: »Vojna je mir, svoboda je suženjstvo, nevednost je moč«.
Vsak človek bi na prvi pogled rekel, da je tak obrat nesmiseln in celo nekoliko zmešan, toda ob natančnem razmisleku bi se mu posvetilo, da pravzaprav to ni čisto res.
Zapisane paradokse potrebuje vladajoča Partija. To so njeni temeljni slogani. Njihov namen je popolno spreobračanje realnosti, da bi bili ljudje zmedeni do te mere, da izgubijo sposobnost kritičnega mišljenja. Če ste Partija, je to zelo smiselno, kajti ko ljudje, tudi če zgolj iz strahu pred preganjanjem in izključevanjem, sprejmejo take protislovne trditve, postanejo mentalno podrejeni. In če se nekoliko poglobimo v naravo mentalne podrejenosti, hitro ugotovimo, da so ljudje zmožni tudi za to, kar imenuje Orwell »dvomišljenje« (angl. doublethink). To je sposobnost hkrati verjeti dvema nasprotujočima si idejama. Človek tako ve, da Partija manipulira s podatki, a hkrati verjame njenim podatkom ali pa vsaj verjame, da nekateri drugi ljudje verjamejo. Zadeva postaja zapletena in vse bolj zanimiva.
Sodobni primeri dvomišljenja so povsod okoli nas: vemo za podnebno krizo, a živimo, kot da je ni; zavedamo se škodljivosti družbenih omrežij, a jih vztrajno uporabljamo; priznavamo potrebo po družbenih spremembah, a se upiramo vsakemu poskusu njihove implementacije.
Ključno za vzdrževanje sistema oblasti je, da ljudje sploh ne začnejo koherentno kritično misliti in so čim bolj nevedni. Biti morajo pasivni, prestrašeni in nezmožni upora. Pomemben del oblastnih strategij, kako to doseči, je spreminjanje preteklosti. Partija nenehno spreminja zgodovinske zapise in ljudi prisili, da »pozabijo« prejšnje verzije in sprejmejo nove. Namen je uničiti občutek kontinuitete in resnice. Psihološko dejstvo je, da brez zanesljive preteklosti ljudje izgubijo orientacijo.
Zelo pomemben je tudi novorek (angl. newspeak). To ni nič drugega kot sistematično siromašenje jezika z odstranjevanjem besed, ki ima za posledico zmanjševanje zmožnosti kompleksnega mišljenja. Brez branja knjig, tudi ali celo zlasti zahtevnih, imajo ljudje na voljo vse manj besed za svobodo, pravice, egalitarnost, opolnomočnje itd., brez njih pa ne morejo jasno formulirati upornih misli in ne morejo kljubovati.
Današnji novorek se kaže v poenostavljanju kompleksnih družbenih pojavov na všečke in emoji-je, v redukciji političnega diskurza na tvite in v zamenjavi argumentirane debate s slogani.
Ti obrati so potrebni, ker vzdržujejo psihološko podrejenost prebivalstva, onemogočajo razvoj kritične misli in upora, ustvarjajo popoln nadzor nad realnostjo, ljudem odvzamejo orodja za razumevanje svojega položaja, zagotavljajo stabilnost totalitarnega sistema.
Orwell tako izriše vsakdanje življenje v totalitarnem sistemu, bralci pa si lahko oddahnemo, ker vemo, da je to le roman. Razen če ni tako in če počasi, neopazno, ne drsimo v svet, kjer se fikcija in realnost nevarno prepletata. Morda je čas, da se vprašamo, ali smo že del tega romana.
Trumpov novorek pravi, da sta spola le dva, da podnebne spremmbe ne obstajajo, da je treba vrtati in še več vrtati, da bi prišli do novih zalog fosilnih goriv in jih seveda porabili. In povsem narobe bi bilo misliti, da so to le fragmenti omejene začasne površinske manipulacije, za katero skrbi nova ameriška administracija. V resnici globoko posegajo v samo strukturo mišljenja in dojemanja realnosti. To pa je bistvo totalitarnega nadzora, tudi če se ne imenuje tako – ne gre le za fizično prisilo, temveč za popolno preoblikovanje človeškega uma.
Tesnoba, ki jo omenjam čisto na začetku tega zapisa, je globoko vgrajena v naše dojemanje realnosti, ki se spreminja iz dneva v dan in postavlja pred naše oči nova dejstva, o katerih lahko razmišljamo ali pa zamižimo, se obrnemo proč in se lotimo nove video igre, začnemo brskati po podobah, ki nam jih ponuja algoritem, ali pa se potopimo v virtualne filmske realnosti, v katerih je vse rožnato in ni ničesar od tega, kar sicer sestavlja naš vsakdan v kulturi zmagovalcev, vse bolj oropan smisla in pomena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar