Dušan Rutar
Razmišljam o skrbi zase. Odpravim se na dolg sprehod skozi gozdove. V tišini se posvečam idejam, s katerimi sem se že srečal in jih skušal organsko povezati s svojim življenjem. Prva ideja, ki mi pride na misel, je etična praksa svobode.
Etična praksa svobode ni isto kot upoštevanje moralnih pravil. Danes zajema tak odnos do sebe in svojega življenja, ki ne pomeni sledenja novoreku; ta med drugim v zadnjem času nagovarja ljudi kar z neposrednim »Odloči se za srečo!«. Namesto sledenja in preprostega odločanja predlaga kultiviranje sebe kot umetnost življenja. To zopet ne pomeni priganjanja sebe k samouresničevanju in »uspehu«. Obstajajo pomembne razlike med enim in drugim.
Obstajajo povezave med samospoznanjem in samooblikovanjem, ki ne prenese podrejanja popularnim razmislekom o tem, kako se lahko človek odloči, da bo z močno voljo in s trdim delom nekaj dosegel, ne da bi zares vedel, v čem je sploh smisel takega početja.
V zadnjih letih sem prejel nekaj sto pisem in dnevniških zapisov mladih ljudi, s katerimi sem se srečal. Njihovi zapisi so izjemno dragoceni, saj mi pomagajo do boljšega vpogleda v njihova življenja. To so mladi ljudje, rojeni okoli leta 2000 ali kasneje, vsi pa so vsaj do določene mere ujeti v nemogoče zahteve sodobnega življenja po produktivnosti in občutke krivde, da niso dovolj dobri.
Dnevniki in pisma so zgodbe o njihovem doživljanju sebe, družine, sveta, v katerem se od njih pričakuje, da bodo nekako svobodni, vendar so ta pričakovanja vselej preveč enostavna, zlasti pa zanje ni značilna etična praksa svobode.
Prakso svobode kot etično prakso razumem kot način življenja, kjer svoboda ni odsotnost omejitev, da delam, kar hočem, temveč je aktivno oblikovanje sebe. Vem, da je tako razmišljanje nevarno blizu popularnemu »Vzemi se v roke in nekaj naredi iz sebe!«, zato poglejmo, kako se to konkretno kaže.
V odnosu do sebe to pomeni, da se ne prepuščamo avtomatizmom, zunanjim avtoritetam in njihovim pozivom, pa če so videti še tako modri, poglobljeni in privlačni. Pomeni razvijanje, kultiviranje refleksivnega odnosa do njih, zlasti pa do lastnih misli, čustev in dejanj.
V vsakdanjih odločitvah se to kaže kot premišljen odnos do »svojih« izbir. Tako se pogosto izkaže, da sploh niso naše, temveč so le prevzete od drugih.
Ko tako izbiramo, kako bomo preživeli prosti čas, ne sledimo slepo družbenim pričakovanjem ali trenutnim impulzom, temveč skušamo razmisliti, kaj resnično prispeva h kvaliteti našega življenja, kaj je za nas in naše blagostanje zares dobro. Ali torej res moram »uspeti«, pri čemer je že vnaprej začrtano, kateri je »pravi uspeh« v življenju? Tako se sprašujemo.
Morda se odločimo za branje knjig namesto neskončnega brskanja in deskanja po socialnih omrežjih, ne ker je to »moralno pravilno«, temveč ker smo preko refleksije spoznali, da je za nas branje knjig preprosto dobro in da nas bolj izpolnjuje.
V odnosih z drugimi se etična praksa svobode kaže kot premišljen način vstopanja v odnose. Ne pustimo, da nas določajo zgolj družbene vloge ali pričakovanja, temveč aktivno oblikujemo način, kako smo v odnosih, v katere sploh vstopamo in v katere ne. To lahko pomeni, da v šoli nismo le »pridni učenci«, temveč ohranjamo svojo človeškost in etično presojo tudi znotraj družbeno določene vloge, ki naj bi jo zgolj sprejeli.
V potrošniških izbirah se to lahko kaže kot premišljen odnos do tega, kdaj, kaj in kako kupujemo. Ne sledimo slepo trendom ali reklamam, temveč razvijamo lastna merila o tem, kaj resnično potrebujemo in kaj prispeva h kvaliteti življenja.
V odnosu do tehnologij to pomeni, da nismo le pasivni uporabniki, lahko smo tudi aktivni, meni je vseeno, temveč razvijamo premišljen odnos do tega, kako in koliko uporabljamo različne tehnologije. Postavimo si lastna pravila in omejitve, ki izhajajo iz našega premisleka, ne iz zunanjih pritiskov, zahtev ali pričakovanj.
V političnem življenju se to kaže kot aktivno državljanstvo, kjer ne sprejemamo pasivno obstoječega stanja in se ubogljivo strinjamo, temveč razvijamo kritičen odnos in se angažiramo tam, kjer vidimo potrebo po spremembah.
Bistveno pri vsem tem je, da ne gre za sledenje zunanjim pravilom ali moralnim kodeksom, ki jim sledijo drugi, temveč za razvijanje lastnega etičnega odnosa do življenja. To je kontinuiran proces, ki zahteva stalno refleksijo in pripravljenost na spreminjanje svojih stališč in praks.
Ta pristop tudi priznava, da popolna svoboda ni mogoča – vedno smo del družbenih odnosov in struktur. Ne moremo izstopiti, lahko pa znotraj teh omejitev razvijamo aktiven in reflektiran odnos do tega, kako živimo svoje življenje.
Prakso svobode prepoznavam kot etično prakso, ki mi omogoča, nekoliko paradoksno, kako se upirati normalizacijskim pritiskom, namesto da bi se jim povsem podredil, češ da so itak »normalni« ali celo »naravni«. Do normalizacijskih pritiskov družbe imam kritičen odnos, pri tem se sklicujem na to, da v šolah spodbujajo otroke h kritičnemu razmišljanju, k temu pa nas spodbujajo tudi prek televizijskih zaslonov.
Razvijam torej lastne etične prakse, skušam aktivno oblikovati svoje življenje, za novorek in žargon mi je vseeno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar