Dušan Rutar
Draga Minea,
ko razmišljava o svobodni volji in odločanju za srečo, velja imeti pred očmi zgodovinsko dejstvo, da niso ljudje v vseh obdobjih verjeli v svobodno voljo in niso imeli koncepta sreče. V tej zgodovinski perspektivi me zanima, kaj je o tej temi napisal sveti Avguštin, ker vem, da je močno vplival na zahodno filozofsko in psihološko tradicijo razmišljanj o človeku in njegovi svobodi. Njegova knjiga ima naslov »De libero arbitrio voluntatis«.
Avguštinovo razmišljanje o svobodni volji je neposredno povezano s starimi grškimi filozofskimi idejami o človeku kot razumem bitju. Eno ključnih filozofskih spoznanj do Avguština je bilo, da človek kot razumno bitje preprosto dela tisto, kar prepozna kot dobro. Kdor torej ve, kaj je dobro, bo tudi dobro deloval. Taka je bila ideja.
Le da ni tako preprosto. Vsak človek ve, da zgolj vednost o tem, kar je dobro, še ne pomeni, da bo dobro tudi deloval. Morda bo, morda pa tudi ne bo. In kako se šele odloča človek, ki ne ve, kaj je dobro? Od česa je to odvisno?
Tudi danes se mnogi ljudje zanašajo na staro filozofsko idejo: če bomo ljudem povedali, kaj je dobro, če bodo vedeli in razumeli, kaj je dobro, bodo tudi dobro delovali. A vse skupaj je veliko bolj zapleteno, kot sva že zapisala.
Avguštin zato zaviha rokave in se loti stare filozofske ideje, da bi razvil boljšo, ker s staro upravičeno ni zadovoljen.
Najprej poudari, da človek lahko sledi razumu ali pa se mu upira – to seveda že dolgo vemo. Pa vendar je to ključni Avguštinov prispevek – volja ni zgolj izvajalka razumskih spoznanj, temveč sama aktivno izbira. A da bi tako delovala, mora biti nekako ločena od razuma. Avguštinu se je to zdelo logično in nujno.
»Vedeti« torej še ne pomeni tudi »hoteti«. Človek lahko zelo dobro ve, kaj je dobro, ve, kaj je dobro zanj, a tega vseeno ne stori, če njegova volja (»hoteti«) ni usmerjena k temu, če iz tega ali onega razloga ni angažirana za delovanje. Znanje očitno ni zadostni pogoj za krepostno delovanje. A zakaj ravno krepostno?
Avguštin postavi voljo v samo središče moralnega delovanja in razmišljanja o dobrem in zlu, ker je prav volja tista, ki naredi človeka moralno odgovornega za svoja dejanja. Lahko se prosto ali svobodno odloča, lahko prosto razsoja in ima mnenja o čemerkoli. To pomeni, da odloča oziroma izbira med različnimi možnostmi, ki pa niso vselej zgolj nevtralne – zanje je odgovoren tudi moralno. Odločati bi se moral za dobro, ne za zlo.
Bistvo Avguštinovega razmišljanje je torej trditev, da volje ne določa nič zunanjega – niti razum, niti Bog, niti empirične okoliščine. Volja je zmožnost samodoločanja.
Recimo, da je res tako. Pomembno pri tem je, da Avguštin z uvedbo koncepta volje elegantno reši problem izvora zla. Zlo tako ni več substanca, temveč izhaja iz napačne usmeritve volje – ko se človek s svojo voljo odvrne od najvišjega dobrega (Boga) k nižjim dobrinam. Za tako odvračanje je seveda odgovoren sam. Z napačnimi odločitvami ustvarja zlo in prispeva k njemu.
Ko razum spozna, kar je dobro, volja zbira. Razum je zmožnost, ki spoznava resnico in dobro, volja pa je zmožnost, ki izbira in se odloča. Razum lahko prepozna dobro, to seveda ni nujno, a šele volja omogoči, da k njemu stremimo. Medtem ko je primarni cilj razuma spoznanje resnice, je primarni cilj volje ljubezen do dobrega. Avguštin s tem poveže voljo z ljubeznijo (lat. amor). Razum torej spoznava, kar je, volja pa ustvarja to, kar bo. Razen kadar ne.
V pomembnem obratu glede na grško tradicijo Avguštin postavi voljo nad razum, saj celo razumsko spoznanje potrebuje voljo, ki ga udejanja. Nihče ne more spoznavati, če tega noče, nihče ne mre delati dobrega, če nima volje za to. Tega se zelo dobro zavedamo.
Eden glavnih ciljev Avguštinovega dela je razložiti, kako lahko obstaja zlo v svetu, ki ga je ustvaril popolnoma dober Bog. Njegova rešitev temelji prav na konceptu svobodne volje. Moralno zlo izhaja iz napačne usmeritve volje. Bog je ustvaril človeka z dobro voljo, a svobodno. Človek lahko svojo voljo usmeri stran od najvišjega dobrega (Boga) k nižjim dobrinam. Za zlo na tem svetu tako ni odgovoren Bog, odgovoren je človek.
Da bi bilo manj zla, morajo ljudje okrepiti voljo in manj grešiti. A kako se to naredi? Kako kar okrepiš voljo, da bo res močna in povsem svobodna? Se primeš za naramnice in se izvlečeš iz položaja?
Avguštin ponudi dober odgovor na to vprašanje. Najprej se zaveda, da človek ni ravno najboljši v krepitvi volje in v tem, da bi samega sebe za lase potegnil iz močvirja. Potrebno je še nekaj drugega.
Človek je sicer zmožen izbrati dobro ali zlo, toda vprašanje je, če vselej. Živijo tudi ljudje, katerih volja je nagnjena k zlu in brez božje milosti ne morejo izbrati dobrega. In samo blaženi v nebesih so popolnoma svobodni, ker so njihove volje popolnoma usklajene z Bogom. Kaj naj torej storijo navadni ljudje, ki niso blaženi v nebesih?
Ali je torej človeška volja odvisna tudi od božje milosti, od nečesa, kar presega slehernika, ne le od samega človeka oziroma od sebe? Kaj naj storijo navadni ljudje, ki niso blaženi v nebesih, njihova volja pa je pogosto šibka in se ne morejo odločati za dobro, čeprav vedo, kaj je dobro? Ali se lahko izboljšajo? Denimo tako, da se odločijo za srečo? Ne morejo se povsem zanesti ne na razum ne na voljo. Kaj sedaj, na koga ali kaj se lahko zanesejo? So to sodobni guruji sreče in vplivneži?
Avguštin je ta problem razumel izjemno osebno. V svojih »Izpovedih« je opisal lastni boj, ko je želel spremeniti svoje življenje, a se je čutil ujetega v svoje navade, ki so bile kot železna srajca: »Zadržale so me čisto drobne malenkosti, čiste ničevosti, moje stare prijateljice, ki so me tiho vlekle za meseno obleko ter mi šepetale: 'Ali nas res hočeš zapustiti?'«
Resnično, Avguštin je dobro razumel, da bi človek celo takrat, ko si želi spremembe na bolje, to najraje prestavil na poznejši čas. Po domače: volja ni enotna sila, temveč je pogosto razdeljena in usmerjena sama proti sebi. Morda je to najbolj radikalno in najbolj resnično Avguštinovo spoznanje o naravi človekove domnevno svobodne volje. Kje je potem rešitev, če sploh obstaja?
Očitno je, da človeška volja sama po sebi ne more premagati svoje šibkosti. Ne more krepiti sama sebe. Če je sama, se nima kam opreti.
Ključni korak je zato priznanje te nezmožnosti in – prošnja za božjo milost. Za nekaj zunaj sebe torej. Res, Avguštin je v kasnejših delih vse življenje poudarjal, da je milost (let. gratia) nujna za vsako dobro dejanje.
Vsakdanje in zlasti božje zapovedi ali zahteve presegajo moči šibke človeške volje, zato je milost, ki okrepi voljo, nujna.
Kaj je milost danes, ko nas z vseh koncev nagovarjajo, naj izberemo srečo in naj se samouresničujemo, češ da je to dobro za nas? Ali je res?
Za navadne ljudi to vprašanje pomeni, da je pot k dobremu postopna – vsak mali korak šteje. Celo želja imeti boljšo ali močnejšo voljo je že prvi korak na tej poti, ki pa mora biti pot k dobremu.
Avguštin je razumel pomen navad pri oblikovanju volje. Šibka volja je tako pogosto posledica slabih navad, ki postanejo človekova »druga narava« (lat. secunda natura). Praktični nasvet, ki izhaja iz njegovega razmišljanja, je sistematično gojenje dobrih navad, ki počasi preoblikujejo voljo. Ponavljanje dobrih dejanj, tudi če sprva brez popolne notranje privolitve, sčasoma krepi voljo za dobro. To pa še ne pomeni, da se kar odločimo za dobra dejanja.
Avguštin je prav zato močno poudarjal pomen skupnosti pri krepitvi volje. Njegova lastna spreobrnitev je bila navsezadnje podprta s skupnostjo prijateljev, ki so si delili podobne ideale. Skupno delovanje je tako čisto nekaj drugega kot posameznikova odločitev – za srečo, denimo.
Za navadne ljudi to pomeni, da je izolacija nevarna za šibko voljo. Podpora skupnosti, ki deli iste vrednote in cilje, lahko bistveno okrepi posameznikovo voljo.
Ključni Avguštinov koncept za preobrazbo volje je tako učenje – učiti se ljubiti prave stvari na pravi način. Ta preureditev ljubezni postopoma preoblikuje tudi voljo samo. Pred nami pa je zahtevno vprašanje: katere stvari so prave, kako vedeti, kaj je dobro in kaj ni?
Čeprav Avguštin ločuje razum od volje, ne zanemarja vloge razuma. Premišljevanje o dobrem, o resnici in o končnem cilju človeškega življenja krepi voljo za dobro. Za navadne ljudi to pomeni, da redno kritično razmišljanje o globljih resnicah in vrednotah, ki jih priznavajo, lahko sčasoma okrepi njihovo voljo za dobro. Tudi to pa je čisto nekaj drugega kot odločitev za srečo.
Sodobna psihologija prepoznava pomen postopne spremembe, vloge navad in podpore pri premagovanju težav s samokontrolo, kar odraža Avguštinovo razumevanje preobrazbe volje. Podobno lahko rečemo za Aristotelovo etika vrlin: krepost nastane skozi dolgoletno prakso, ki terja ponavljanje dobrih dejanj.
Naj sklenem.
Začetek je pošteno soočenje z lastnimi omejitvami in prenehanje zanašanja zgolj na lastne moči, zunanje avtoritete ali priročnike. Pomembno je napredovanje v postopnih, obvladljivih korakih namesto poskusov radikalnih sprememb – včasih je za to potrebna psihoterapija. Šele sistematično gojenje dobrih navad postopoma preoblikujejo voljo. Pri tem je zelo pomembno biti član skupnosti, ki deli podobne vrednote in cilje. Odločilni so refleksija vrednot (redno premišljevanje o tem, kaj resnično cenimo in zakaj), potrpežljivost (razumevanje, da je preobrazba volje dolgotrajen proces, ne trenutni dogodek), iskanje globljega smisla (povezovanje vsakodnevnih odločitev z globljimi vrednotami in s končnim smislom).
Avguštin, ki je sam izkusil boj s šibko voljo, nikoli ni opustil upanja v možnost preobrazbe. Za navadnega človeka njegovo sporočilo ni obup nad šibkostjo, temveč zaupanje v možnost postopne preobrazbe volje skozi prakso, skupnost in iskanje prave ljubezni. Njegova misel nam govori, da je pot k dobremu morda res težka, vendar ni nikoli zaprta. Vsak, tudi najpreprostejši človek, lahko s postopnimi koraki, podporo skupnosti in z odprtostjo za globlje uvide postopoma preoblikuje svojo voljo v smeri dobrega.
Tvoj,
oče
Ni komentarjev:
Objavite komentar