Še o vprašanju jaza in svobodne volje

Dušan Rutar

Draga Minea,

Arthur Schopenhauer je nekoč zapisal nekaj, o čemer razmišljam že leta: človek lahko dela, kar hoče, ne more pa hoteti, kar hoče. Sliši se nenavadno, zapleteno in abstraktno, vendar mislim, da tudi zelo relevantno za najino razmišljanje o svobodni volji, jazu in človekovi zavest- zlasti v neoliberalnem svetu. Kako razumem Schopenhauerja?

Filozof najprej zapiše to: ko se enkrat za nekaj odločimo, lahko to izvedemo. Zveni zelo preprosto, že vidim, kako guruji samouresničevanja odpirajo šampanjec, češ da je uspeh v življenju vendarle stvar odločitve in močne volje. A zadeva ni tako preprosta. Če lahko izvedemo, namreč še ne pomeni, da tudi zlahka.

Pa še nekaj smo pozabili. Schopenhauer namreč doda: ne moremo pa hoteti, kar hočemo. Kaj to pomeni?

Pomeni, da naše želje in motivi niso stvar naše izbire; niso nekaj, za kar se odločimo, kot se v trgovini odločimo za rjave čevlje, ne pa za črne. Ko so čevlji že na polici, lahko izbiramo med njimi, kupimo pa jih le, če imamo dovolj denarja. Ko govorimo o izbiranju želja in hotenj, je bistveno drugače.

Človek namreč ne izbere svojih temeljnih nagnjenj, značaja, motivov, osebnosti, možganov, genov, njegovo hotenje je že determinirano z njegovim značajem, z njegovo preteklostjo in z okoliščinami, v katerih je dolgo živel. Ne more preprosto »izbrati«, kaj si bo želel, kakšna bo njegova želja, lahko pa izbira med danimi objekti želje, ki jo že ima. Sklep?

Svobodni smo pri izvajanju odločitev, nismo pa svobodni pri oblikovanju ali celo izbiranju naših želja in motivov, ki vodijo do teh odločitev. Svobodna volja tako ni absolutno svobodna, svoboda delovanja ni isto kot svoboda hotenja, naše odločitve so vedno pogojene z nečim, kar je zunaj našega nadzora, s tem, kar je že bilo odločeno. Ne moremo nadzorovati »vsega«, ker »vse« sploh ne obstaja.

Ob tem mi pride na misel tole metaforično vprašanje o razmerju med jazom in možgani: igra na klavir pianist ali klavir igra sam od sebe?

Na prvi pogled se seveda zdi, da je odgovor jasen – pianist igra na klavir: pianist je tisti, ki pritiska tipke; izbira melodije, interpretira skladbo. Brez pianista bi klavir molčal. Vendar je situacija kompleksnejša.

Pianist ne bi mogel igrati brez klavirja, omejen je z možnostmi, ki jih ponuja klavir, zvok nastaja v klavirju, ne v pianistu. In morda je ključno, če pri tem poudarim to: pianist se je moral najprej naučiti igrati na klavir. In učil se je dolga leta.

Možna pa je še globlja analogija z jazom in možgani. Tako kot sta pianist in klavir v resnici celota pri ustvarjanju glasbe, tako sta tudi »jaz« in možgani celota pri ustvarjanju zavesti in delovanja. Ne moremo reči, da je samo eden od njiju »pravi« igralec. In morda vprašanje »kdo igra?« sploh ni pravo vprašanje. Morda je bolj smiselno govoriti o procesu »igranja«, ki vključuje oba.

Naj nadaljujem in mimogrede omenim knjigo, ki sem jo študiral pred mnogimi leti: Karl Popper, John Eccles, The Self and Its Brain (1977). Zelo zanimiva in tudi zelo kritizirana knjiga, v kateri Eccles zagovarja zlasti dve ideji: da je zavest aktivni agens, ki lahko vpliva na možganske procese, in ni zgolj pasivni produkt nevronske aktivnosti; da interakcija med umom in možgani poteka na kvantni ravni, predvsem preko sinaps – trdi, da lahko um vpliva na sinaptične povezave preko kvantnih mehanizmov. A to zopet ne pomeni, da se zavestni »jaz« kar odloči za nekaj – na primer za srečo.

Danes pa želim podrobneje spregovoriti o jazu in vprašanju, kako obstaja, zato bi omenil še eno knjigo, ki jo je prav tako napisal Eccles: How the Self Controls Its Brain (1994).

Če torej trdimo, da jaz ali ego svobodno ali nesvobodno sprejema odločitve, da se želi svobodno odločati in da se tudi zares tako odloča, se moramo nujno vprašati: Kaj sploh je ta jaz? Je pianist, ki igra na klavir? In če obstaja, kje ga najdemo?

Jaz (ego, subjekt, sebstvo, self) se pogosto razume kot entiteta, nekateri avtorji pravijo, da je materialna, Eccles, denimo, da je nematerialna in ločena od možganov, ki želi, se svobodno odloča in deluje avtonomno. Vsakdanja spontana izkušnja potrjuje zapisano.

Če oseba nima občutka, da svobodno odloča in deluje avtonomno, da dela nekaj, kar nasprotuje njeni želji, kot da se v njej sama od sebe izpolnjuje želja nekoga drugega, nima dobrega občutka in se slabo počuti, stisne jo, ker se ji že dozdeva, da je z njo nekaj narobe in da mora obiskati psihiatra. Ker ni več gospodar v svoji hiši.

Vendar pa je narava jaza ali ega nedoločena v vsakem primeru. Taka je zlasti tedaj, ko nekdo verjame v svobodno voljo kot zmožnost, ki jo ima materialna ali nematerialna entiteta »jaz«.

Pri tem velja poudariti, da niso vsi ljudje vselej verjeli v obstoj jaza. V budizmu in nekaterih mističnih tradicijah jaz ne obstaja drugače kot iluzija (anatta – »ne-jaz«), kar pomeni, da je zgolj skupek mentalnih in telesnih procesov brez trajnega bistva ali »pristnega jedra«, izraz, ki označuje te procese.

V sodobni nevroznanosti ni nobenega dokaza o specifični strukturi v možganih, ki bi ustrezala »jazu« ali sebstvu. Možgani delujejo kot kompleksna mreža procesov, zavest pa je bolj podobna učinku kot entiteti. In že David Hume je trdil, da kadar se poglabljamo vase, ne najdemo »jaza«, temveč le ne povsem obvladljivi tok zaznav, občutkov in misli.

Je »jaz« torej samo zaimek?

Da, gledano iz določenega zornega kota, bi res lahko rekli, da je jaz le jezikovna oznaka za proces zapletenega odločanja, ki nima trdne substance, jedra ali notranjega bistva. Tako kot rečemo »veter piha«, čeprav v resnici veter ni nič drugega kot gibanje zraka, kar pomeni, da ne obstaja najprej veter, ki se nato svobodno odloči pihati, bi lahko rekli, da »jaz odloča«, čeprav »jaz« ni nič drugega kot kompleksen proces odločanja v možganih. Odločajo torej možgani, ustvarjajo občutek, da odločajo, in občutek, da ima pri tem »jaz« bolj ali manj pomembno vlogo. Vsega tega ne ustvari »jaz«, je pa nujni sestavni, organski del procesa, na katerega sicer lahko vpliva. 

Ali to pomeni, da je svobodna volja iluzija?

Če jaz ni avtonomna entiteta, ki se svobodno odloča sama od sebe in sama iz sebe, temveč je zgolj skupek determiniranih procesov, ki jih ne determinira sama, temveč so naravno določeni, potem se postavi vprašanje: Kdo sploh odloča? Ali je svoboda izbire zgolj občutek, ki nastane kot posledica možganske aktivnosti, a v resnici nima vzročne moči?

Razmišljam takole.

»Jaz« ali občutek sebstva je po mnenju večine nevroznanstvenikov emergentni pojav možganske dejavnosti. Torej ni nekaj, kar obstaja od samega začetka in svobodno odloča, čeprav emergenca ni nujno v nasprotju z našim občutkom svobodnega odločanja. Lahko rečemo, da SE možgani odločajo PREKO mehanizmov, ki ustvarjajo naš občutek jaza. »Jaz« je v tej perspektivi način, kako možgani organizirajo in doživljajo svoje delovanje. Naš občutek, da smo mi tisti, ki se odločamo, je pomemben del širšega sistema procesiranja informacij v možganih, čeprav naše odločanje ni tako avtonomno, kot si mislimo ali si želimo.

Prav ta zmotni občutek nas verjetno prepričuje, da se lahko svobodno odločimo za karkoli, se potrudimo in dosežemo zastavljene cilje, kot nagovarja ljudi sodobna popularna in vse bolj razširjena mantra.

V resnici je vse skupaj bolj zapleteno, kot poudarjaš tudi sama. Sodobna nevroznanost ne zanika pomena našega občutka »jaza« ali svobodnega zavestnega odločanja, temveč ju poskuša razumeti kot del kompleksnega sistema možganskega delovanja. To razumevanje ne zmanjšuje nujno pomena zavestnih in svobodnih odločitev, jih pa postavlja v širši kontekst delovanja celotnega možgansko-mentalnega sistema, zato moramo besedno zvezo »svobodno odločanje« dati v narekovaje, saj ni tako svobodno in avtonomno, kot morda verjamemo, ko rečemo, da »je vse mogoče«, če se človek le malo potrudi.

»Jaz« torej ni ločen od možganskih procesov, obenem pa je prav tako res, da ni zgolj pasivni opazovalec, ki samo zaznava že sprejete odločitve; ni le pianist, ki stoji ob klavirju in ga posluša, medtem ko ta igra. Je del celotnega sistema odločanja, igre, ki je kontinuiran proces, ne enkraten dogodek.

Naše zavestno razmišljanje lahko vpliva na prihodnje odločitve in vedenjske vzorce, čeprav ne absolutno in zlahka. Tudi če so odločitve produkt možganskih procesov, so ti procesi lahko »naši« in lahko vključujejo zavestno presojo.

Naj sklenem. Mislim, da lahko rečemo, da svoboda odločanja morda res ni absolutna, a to še ne pomeni, da je povsem iluzorna.

Naj za konec omenim še eno knjigo, ki je močno vplivala na moje razmišljanje o jazu in svobodni volji: Douglas Hofstadter, I Am a Strange Loop (2007).

Sebstvo ali »jaz« je po Hofstadterju rekurzivna struktura, podobna Gödelovi samoreferencialnosti v matematiki. Kaj je to, kako deluje?

Poglejva najprej, kaj je rekurzivnost.

Rekurzija pomeni, da se nekaj nanaša samo nase ali vsebuje samo sebe. Je kot slika v sliki, je kača, ki jé svoj lastni rep. Pri vsakem koraku se vzorec ponavlja na novi ravni.

Kako to deluje pri sebstvu? Takole. Naši možgani ustvarjajo model sveta, v njem je tudi model nas samih, ki ustvarjamo model sveta, ta pa spet vsebuje model nas samih – in tako naprej v neskončnost.

Ko torej razmišljam o sebi, ustvarjam odprti model sebe. V tem modelu je tudi moja sposobnost razmišljanja o sebi. Torej razmišljam o tem, kako razmišljam o sebi. Ko to opazim, razmišljam o tem, kako razmišljam o tem, kako razmišljam o sebi ...

Zavest je tako polna povratnih zank. Moje misli se opazujejo, opazujejo pa tudi to opazovanje. Pri tem nastaja iluzija enotnega »jaza«, ki pa je »zgolj« stabilni vzorec teh povratnih zank.

»Jaz« tako ni točka ali entiteta, temveč je proces nenehnega modeliranja samega sebe. Je vzorec, ki se vzdržuje skozi nenehno samonanašanje, je kot vrtinec v reki – stabilna struktura, ki nastane iz stalnega gibanja.

Po domače: iz fizikalnih možganskih procesov nastane občutek enotnega, koherentnega sebstva, ki se nanaša samo na sebe in se tako ohranja.

A naj še malo zapletem zadevo.

Gödel je pokazal, kako lahko v matematičnem sistemu ustvarimo izjavo, ki pravi »ta izjava ni dokazljiva v tem sistemu«. Nastane paradoks. Če je izjava dokazljiva, potem je resnična, kar pomeni da ni dokazljiva; če ni dokazljiva, potem je resnična, česar pa sistem ne more dokazati. Posledice takega razmišljanja so pomembne: noben dovolj močan formalni sistem ne more biti hkrati konsistenten in popoln, vedno obstajajo resnične izjave, ki jih sistem ne more dokazati. To je podobno paradoksu lažnivca (»Ta stavek je neresničen«).

Zavestni »jaz« tako nastane kot emergentni pojav iz nešteto povratnih zank v možganih, preko katerih se zaradi samonanašanja ali samoreferencialnosti ohranja, te zanke ustvarjajo iluzijo enotnega, stabilnega sebstva, ki verjame, da je hkrati konsistenten in identičen s seboj. »Jaz« pa v resnici ni fizična stvar, konsistentna in identična s seboj, temveč je abstraktni vzorec, ki nastane iz možganskih procesov in se nikoli ne sklene (ni »popoln«, temveč je odprt za nadaljnje samonanašanje). To pomeni, da se nenehno vzdržuje in obnavlja skozi samonanašanje. Občutek »jaza« kot središča človekove izkušnje je sicer nujen, a »jaz« ni fizična stvar, materialna entiteta, pianist, ki svobodno igra na klavir, možgane, kar hoče.

Naj dodam tole. Odprti simbolni svet, v katerem živimo kot bitja jezika, ne samo da kanalizira želje, temveč lahko tudi odpira možnost za nastanek novih želja. Ko posameznik vstopa v nove simbolne mreže (nove diskurze, nove oblike reprezentacije sveta), lahko razvije želje, ki jih pred tem sploh ni mogel misliti. Primer: tehnologija ustvarja nove želje – pred pojavom pametnih telefonov ljudje niso čutili želje po nenehni povezanosti in potrditvi na družbenih omrežjih, ker tega polja simbolnega sveta še ni bilo. Torej lahko rečemo, da se človekov »jaz« v simbolnem svetu nenehno preoblikuje in v tem procesu lahko pride do odkritja ali oblikovanja povsem novih želja, ki niso bile prisotne pred tem. Da, simbolni svet omogoča odprtje in ustvarjanje novih želja, ki jih človek pred tem ni imel, saj želja ni povsem notranja ali biološka, temveč je posredovana skozi simbolne strukture jezika, kulture in družbe. In zoper ne gre za preprosto odločitev »jaza«, kaj bo želel.

Žalostno in včasih tragično pa je, da se v novem družbenem polju, ki se imenuje neoliberalizem, stopnjujejo pritiski na posamezne »jaze«, naj svobodno izbirajo to, kar je bilo vedno pogojeno z mehanizmi in zakonitostmi – same družbe. Ti mehanizmi so solidarnost, egalitarnost, sočutje, vzajemnost. Posamezniki tako čutijo velike pritiske, saj vsaj intuitivno vedo, da ne morejo kar izbrati, denimo, močne volje, sreče, uspeha, samouresničevanja ipd.

Človek čuti, da je kot vrtinec v reki – stabilna struktura, ki nastane iz stalnega gibanja. A kako naj obstaja sam iz sebe, če ni reke?

Problem sodobnega neoliberalnega subjekta bi lahko opisal takole. Vrtinec res obstaja kot navidezno samostojna struktura, vendar je popolnoma odvisen od reke (družbe, drugih, odnosov). Brez toka vode vrtinec ne more obstajati. Neoliberalizem pa zahteva prav to – »samostojni vrtinec« –, kar je protislovje. Neoliberalna ideologija zato spregleda, morda namerno, da je človek bistveno bitje odnosov, zahteva »samostojno izbiranje« stvari, ki so po naravi družbene. Sreča, samouresničevanje, uspeh – vse to vznikne iz odnosov. Ne moremo »izbrati« teh stvari v izolaciji.

Individualizacija, tako značilna za čas, v katerem živiva, tako pomeni, da se od posameznika zahteva, naj bo »podjetnik samega sebe«, a ravno ta zahteva spregleda, da so viri sreče, uspeha, volje družbeni. To pri mnogih ljudeh ustvarja notranjo napetost in globoke občutke neustreznosti, posamezniki čutijo, da nekaj ne štima, a težko artikulirajo, kaj.

Torej: tako kot vrtinec potrebuje reko, sebstvo potrebuje druge in družbo. »Samostojno« sebstvo je pravzaprav contradictio in adiecto.

Temeljno protislovje neoliberalne ideologije, o katerem razmišlja le malo ljudi, je: zahteva nemogoče – popolnoma samostojno sebstvo, ki naj bi obstajalo neodvisno od pogojev, ki ga sploh omogočajo. To je kot zahtevati od vrtinca, naj obstaja brez vode.

Tvoj,

oče