FOMO ali o zaostajanju za življenjem

Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj poklic.

Spregovoril bom o posebnem pojavu, ki ga včasih ni bilo. Ni obstajal. S kratico se imenuje FOMO.

Drugi, ki bo vstopil

Prelom s starim razmišljanjem o človekovi identiteti (Kdo ali kaj sem?) se zgodi s spraševanjem (Kako sem?). In kaj je najprej? Tu sem. Dasein je filozofsko ime za to, da človek ni nekaj, temveč je odprtost, ki vselej presega vsak nekaj, ki bi ga o njej lahko izrekli. In odprtost je vselej odprtost do drugega. Ne more biti sama sebi dovolj, ne more biti sama zase.

Vzgajanje za skupnost

Poročilo Global Energy Outlook 2026 z naslovom How the World Lost the Goal of 1,5 °C ugotavlja, da doseganje pariškega cilja, da bi omejili segrevanje Zemlje na 1,5 °C, ni več verjetno, omejitev na 2 °C pa bo izjemno zahtevna in terja dodaten politični napor. Preostali ogljični proračun za 1,5 °C je na začetku leta 2026 znašal okrog 130 milijard ton in se bo ob sedanjih stopnjah izčrpal v nekaj več kot treh letih; trajna prekoračitev se pričakuje okrog leta 2030. Emisije so na rekordni ravni, koncentracija CO₂ je presegla predindustrijsko za več kot polovico.

Lačni prostosti duha

Narod napreduje, ko zna prepoznati skupni cilj. Tako je bilo rečeno včeraj ob današnjem dnevu državnosti. Torej je možno, da ga ne prepozna, ker ga ne zna. Je to mogoče?

Mogoče je, da ga prepozna, in mogoče je, da ga ne. Pojdimo po vrsti.

Will Hope for Change

Otroci in mladostniki, s katerim delam desetletja, so mi odprli oči, da vidim, kar je sicer nevidno. Tudi sami so pogosto nevidni, redki jim prisluhnejo. Moje delo je, da nevidno postaja vidno, ker nas spreminja, da postajamo boljši ljudje. Ko končno vidimo, smo nagrajeni za dolgoletno iskanje in usmerjanje pozornosti, za lastno motivacijo, da se nismo zaprli, za vztrajnost in zvestobo. Morda je to ključno merilo naše človeškosti, humanosti. Will Hope for Change – je napis, ki ga ima pred seboj berač, ki živi na ulici (The Invisibles, Pink Floyd – On The Turning Away). Kakšen napis!

Polnočna milost

Minea mi pošlje povezavo do skladbe, ki jo izvaja v neopisljivo lepem in neskončno počasnem ritmu kitare, ki ve, kaj je Slow Chicago Blues – Luther Vance. Reče, da je zame, da je zelo moja. Njena gesta me ne preseneti. V nekem smislu je skladba tudi njena.

Smrt

Z Mineo se peljeva iz Bohinja, kamor smo se umaknili pred vročino, ki je te dni neznosna in škodljiva. Pogovarjava se, v nekem trenutku me vpraša, kako doživljam staranje in smrt, dejstvo, da nas nekega dne ne bo več, da ljubljenih ljudi ne bo več.

Sram – nadaljevanje

Končni cilj analitičnega procesa je ustvariti ali proizvesti občutek sramu. Tako zapiše Lacan v seminarju Druga stran psihoanalize. Zakaj sram?

Sram – uvod

Sram me je. Naj razložim, kaj to pomeni.

Čas, v katerem živim, ni brez sramu. Pravzaprav ga ima po eni strani preveč, po drugi pa bistveno premalo. Sram pred pogledom Drugega je na vsakem koraku, sramu pred lastno bitjo (Joan Copjec) tako rekoč ni.

Da me želite

Na podlagi neštetih pogovorov z otroki in mladostniki, ki sem jih imel kot psiholog, prebranih knjig in brezkompromisnih, bolečih refleksij lastnega očetovstva, dolgih pogovorov z materjo najinih otrok in z njimi, ki so mi ponudili refleksije, zaradi katerih sem postal boljši človek, je nastal tale zapis, ki ga ponujam v branje, in sicer kot manifest, zagovor otrokovih pravic, globok poklon otrokom in prošnja staršem oziroma skrbnikom, vzgojiteljem in učiteljem, naj ga skrbno preberejo in se nad njim zamislijo.

Otrok, ki je pravkar prišel na ta svet, se naslavlja na odrasle ljudi okoli sebe. Ker še ne zna pisati, me prosi, da jim v njegovem imenu napišem pismo. In sem ga. Prebral sem mu ga in avtoriziral ga je, zato sem pomirjen, da nisem dodal kaj svojega.

Zakaj se jih »bojim«?

V resnici se jih ne, besedo moramo brati drugače in ne na prvo žogo. In na koga sploh mislim? Mislim na člane in članice aktualne slovenske vlade. A naj grem po vrsti.

Danes zaključujem z letošnjimi delavnicami čustvene inteligentnosti; vsak mesec smo se srečali enkrat. V luči najnovejših raziskav tega polja spremljam delovanje nove slovenske vlade in se »bojim«. Česa, čemu, zakaj? Kaj ima čustvena inteligentnost skupnega z vladanjem?

Partizani, uporniki, kritično mišljenje in nevtralna šola

Partizani so prostovoljni borci, pripadniki odporniškega gibanja, ki se bori za osvoboditev.  

Beseda nevtralen izhaja iz latinskega neuter, kar pomeni nobeden od dveh, ne eden ne drugi. In že je tu prva lekcija, vgrajena v samo besedo. Nevtralnost ni pogled od nikoder, temveč je položaj nekoga, ki stoji med dvema sprtima stranema in ne pripada nobeni. To pomeni, da je nevtralnost vselej odvisna od konflikta, glede katerega je nevtralna. Ni splošna drža, temveč je vselej ne ta ne ona pozicija.

Dolg – garač in skrivač

Resnično, zakaj bi v življenju reševali probleme, če je veliko lažje odložiti jih, pozabiti nanje ali verjeti, da se bodo magično razrešili sami od sebe? Pred njimi se lahko enostavno skrijemo.

Dokazovanje, kako srečni so danes ljudje, kako dobro jim gre in kako veliko prispevajo k obče dobremu, ima zanimivo vzporednico, o kateri redko spregovorijo.

Ideološko nevtralna šola

Obstaja razlika med tem, kar je dobro, in tem, kar ni, med tem, kar gradi, in tem, kar uničuje. Lahko jo artikuliramo. Moč kritične misli pa ni v tem, da bi dobro artikulirala pozitivno in dokončno. V tem je nevarnost, kajti vsaka pozitivna dokončna artikulacija dobrega se sprevrže v dogmo. Moč kritične misli je negativna, je v zmožnosti odkrivanja in razkrivanja, dekonstrukcije in analize. Ljudje smo zanesljivejši v prepoznavanju, da je nekaj narobe – ta krutost, to poniževanje, to uničevanje –, kakor v tem, da bi celovito ujeli, kar je dobro. Ko nekdo muči otroka, ni nobenega dvoma, ko se sprašujemo, kaj je dobro življenje, pa dvom nikoli ne presahne. Adorno je zato vse življenje vztrajal, da to, kar je lažno, prepoznamo zanesljiveje kakor to, kar je resnično.

Lažna rešitev resnične stiske ali resnična rešitev iste stiske

Podatki se ne ujemajo povsem, a so zelo pomenljivi. Mislim na število držav in ljudi, ki živijo v avtoritarnih družbenih režimih. Številke so različne, ker obstajajo različni kriteriji, kje je meja med demokratičnim in avtoritarnim načinom življenja. Ne obstaja enoznačno določljiva meja. Pa vendar.

O teži bližnje prihodnosti – 3.

Desne ideologije so ideologije zapiranja, ki ljudem obljublja in prinaša ugodje in zadovoljstvo. Zakaj ga prinaša, s čim ga prinaša in morda celo zagotavlja?

O teži bližnje prihodnosti – 2.

Začetno razmišljanje o razlikah med odprtostjo in zaprtostjo nas privede k razmisleku o razlikah med tem, kar je dobro za ljudi, in tem, kar ni. Na koncu pridemo do vprašanja, zakaj se politična desnica vzpenja in kje je zgodovinsko pogrnila politična levica.