Will Hope for Change

Otroci in mladostniki, s katerim delam desetletja, so mi odprli oči, da vidim, kar je sicer nevidno. Tudi sami so pogosto nevidni, redki jim prisluhnejo. Moje delo je, da nevidno postaja vidno, ker nas spreminja, da postajamo boljši ljudje. Ko končno vidimo, smo nagrajeni za dolgoletno iskanje in usmerjanje pozornosti, za lastno motivacijo, da se nismo zaprli, za vztrajnost in zvestobo. Morda je to ključno merilo naše človeškosti, humanosti. Will Hope for Change – je napis, ki ga ima pred seboj berač, ki živi na ulici (The Invisibles, Pink Floyd – On The Turning Away). Kakšen napis!

Will Hope for Change je prava mojstrovina. Prvo branje upal bom za drobiž poveže upanje, sočutje in milino. Change se nato prevesi v spremembo: pripravljen sem upati v zameno za spremembo sveta. In potem še en, najgloblji, obrat: upal bom, da bi se sam spremenil.

Beseda v rokah brezdomca je najmanjši kovanec, ki že pomeni preobrazbo. Dotakne se me v jedru tega, kar sem. Resnično, človek, ki ga vidimo kot najbolj nemočnega, kot posameznika brez deleža v družbenem življenju, nosi v rokah izjavo, ki nas uči brati. Nevidni nas vidi in nam vrne pogled – kot uganko.

V tem je nekaj izjemno zanimivega; morda je celo veliko več kot zanimivost.

Uganka sama po sebi namreč ne deluje. Potrebuje bralca, ki privoli, da bo bral. To je hkrati nelagodno in pošteno. Če nečesa ne vidim, za to ni kriva tema. Morda sem samo zaprt in ne morem ali nočem  videti. Drugi mi ponuja sebe v branje, toda od mene je odvisno, ali bo to besedilo ali zgolj zid, skozi katerega ne morem.

Skrivnost ostaja tudi, ko se odzovem in odgovorim. Vedno bo. To ni značilnost uganke ali šifre — to je lastnost obraza. Razlika je velika: šifro prej ali slej razvozlaš in je ni več, obraz pa bereš in je še vedno neizčrpen. K šifri se zato ne vrnem, k obrazu pač.

Vabi me k branju, terja trud in nagradi pozornost. A ko mislim, da sem ga dokončno dešifriral, se spremeni nazaj v predmet. Kdor reče zdaj te razumem in s tem misli zdaj sem opravil, je že nehal brati. Pravo branje obraza drugega ostaja odprto. Ko razumem dovolj, vem, koliko je še tega, česar ne poznam in verjetno niti ne razumem. Zavedam se, da morda tudi nikoli ne bom razumel.

Vse skupaj pa se dogaja le, če hočemo. Da, tu se sam dotaknem tiste volje, za katero sicer hočejo, da je ves čas v igri, češ da je z voljo vse mogoče. A ne govorim o uspehu in sanjanju svojih sanj – govorim o branju in razumevanju obraza drugega. Resnično, ne govorim o volji po odgovoru in rešitvi uganke. Govorim o volji do pozornosti, kar je čisto nekaj drugega.

Volja po rešitvi in odgovoru je volja, da bi prišel do konca, rešil uganko, dešifriral šifro in dokazal drugim, kako pameten sem. V tem prepoznavam nestrpnost in, paradoksno, zapiranje. Zapremo se brž, ko mislimo, da smo dognali, kar je bilo domnevno treba dognati.

Volja po pozornosti je drugačna. Hoče ostati pri drugem, zato se nikoli ne sklene. Pred seboj tako nimam šifre ali uganke – pred menoj je človek. Branje njegovega obraza je šele začetek, ne konec. Srečujem se namreč s človekom, ki bere mene in moje branje njega.

Pred obrazom drugega ne govorim niti o tem, da zmagam in ga premagam, niti o tem, da ga dokončno in povsem razumem, pojasnim in zaprem v kategorije.

Berem in vem, da ne bom nikoli prišel do konca. Drugega ne bom nikoli pojasnil v celoti, ker take celote sploh ni. Človeškost, ki jo iščem, ni v tem, da rešim uganke, dešifriram šifre in odgovorim na vprašanja. Je v tem, da sem zmožen brati drugo človeško bitje, ki ga nikoli ne preberem do konca. In napisa iz naslova tega dnevniškega zapisa nisem našel po naključju. Vem, da me je bral vsa ta leta, ker sem hotel biti njegov bralec, čeprav nisem vedel zanj.

Ne mislim, da pomagam drugim, da postanejo vidni. Ne, govorim o tem, da me oni preobrazijo, da bolje vidim. To ni sentiment, je preobrazba, kot sem zapisal. Njegova lahka različica je nadvse popularna in razširjena : nevidnim pomagamo, da postanejo vidni, opolnomočimo in vključujemo jih. Smo dobrotniki, gospodarji pogleda. Taka drža je pokroviteljska in celo nekoliko vzvišena. Zastopam njeno nasprotje. Vem: ko nevidno postane vidno, spremeni gledalca.

Zazrem se v sliko, ki jo je naslikal Caravaggio leta 1599. Njen naslov je Klicanje svetega Mateja. V kapeli Contarelli pada svetloba skozi okno na sliko, na kateri je upodobljen trenutek, ko Matej v temni sobi, v kateri so pobiralci davkov, ljudje so jih prezirali in jih niso marali, kaže nase, ko je zagledan. Jezus kaže s prstom nanj, Matej pa se odzove, kot bi hotel reči: Kdo, jaz, meni govoriš? Da, Jezus kaže natanko nanj, izbral ga je, zagledal ga je, svoj pogled je uprl vanj. Matej je v tem trenutku viden in presenečen, saj ne računa, da bo postal viden. Sprejme simbolni mandat, odide z Jezusom.

Ta učencev ni izbiral med elito, ni klical ljudi z atletsko postavo, super inteligentne posameznike in posameznice, kompetentne osebke, ki bi zmogli nositi breme druženja z njim. Ne, izbiral je te z družbenega dna, revne in uboge, prezirane, bolne, lačne in umazane.

Drugi, ki je izključen, marginaliziran, trpeči drugi ni predmet moje pomoči; je tisti, ki me preobrazi. Nisem dobrotnik, sem prejemnik.

Končni smisel mojega dela ni, da postanem boljši, in otrok ni sredstvo ali vzvod za mojo rast, njegova nevidnost ni hranilo zame. Zapisal sem že, da se učenje od tujca pozna po tem, da nekaj vzame, ne doda. Dobivam na povsem drugi ravni – natanko zato, ker mi je nekaj odvzeto.

Preobrazba v boljšega človeka ni plačilo, ki ga poberemo, temveč stranski učinek drže, ki ne vztraja zaradi sebe. Kdor postaja viden zato, da bi sam postal boljši, je že nehal opazovati otroka in začel spremljati lastni napredek. Boljši v resnici postajamo natanko takrat, ko nam za to ni mar – ko opazujemo otroka, ne sebe v zrcalu. Nagrado dobi le tisti, ki je ne išče. Ko jo zahteva, izgine.

To se nam dogaja. Živimo v svetu, v katerem je okoli nas neskončno podob in besed. Dobesedno povsod so in se kopičijo kot poplava. Nihče ne pričakuje, da se bomo ob njih ustavili in jih brali. Pravzaprav so tako površinske, da sploh ni kaj brati, ker so takoj razvidne in po navadi brez pomena. So površinske in votle, prazne.

Podoba, ki je takoj razvidna, ne terja branja, ker ničesar ne skriva – vsa je na površini, brez globine, v katero bi se spustil. In ker jih je neskončno, nobena ne terja, da se ustavimo; ustavila bi nas lahko le, če bi bila redka. Poplava podob in njihova plitvost sta dve plati istega: kar je takoj razvidno, je nujno tudi brezmejno ponovljivo, in kar je brezmejno ponovljivo, mora biti plitvo, da je lahko del poplave.

Podobe in besede vseeno nekomu nekaj pomenijo. Pomislim. Kaj pa, če je ta poplava obenem tudi poplava neslišnih klicev po vidnosti, ki jih nihče ne bere, ker jih je kratko malo preveč?

Votlost podob morda sploh ni njihova značilnost, temveč je lastnost našega pogleda, našega odnosa do njih. Morda svet ni postal prazen, temveč se je preobrazil v svet, ki nas trenira v drži do sveta, ki je taka, da se ne smemo ustaviti.

Upiram se tej hitrosti. Ne želim drseti, hočem se ustaviti. Ne morem prebrati vsega – to je nemogoče in nesmiselno. Svet ustvarja neskončno razlogov, da ne ustavim pogleda. Poplava nam sporoča, da ni vredno, da se ustavimo. Moje delo pravi, da je.

Spoznal sem, da je zmožnost videti nevidno merilo humanosti. Oblast, ki nekaterih ljudi ne šteje, ni humana. Lahko razmišlja kritično, a vedno spregleda lastni ostanek, ki ga izključuje. Razume veliko, a njeno razumevanje vedno znova drugega zgrabi, določi in ga s tem izniči.

Vse to so načini gledanja ali spregleda. Človeškost ni v tem, da imamo prav, da smo bistrovidni, da zmagujemo in verjamemo, da smo na pravi strani. Je šele v tem, da vidimo ljudi, ki jih svet ne vidi in noče videti, in da se pred tem pogledom ne zapremo ali skrijemo v mišjo luknjo.

Moji otroci in mladostniki, če lahko tako rečem, me učijo istega: vrednost ni v tistem, kar vidimo, ampak v tem, da vztrajamo in smo še naprej zmožni videti.