Kako si?

Jeseni bom imel predavanje o duševnem zdravju ljudi. To se bo zgodilo 10. oktobra, na Dan duševnega zdravja. Povabilo sem sprejel in sem počaščen, da so se spomnili name. Razmišljam, kaj bi rad povedal. Naj naštejem nekaj izhodiščnih tem.

Paradoks psihologije duševnega zdravja je v tem, da empirični podatki jasno kažejo, da večina sistemskih intervencij za izboljšanje duševnega zdravja ljudi še vedno teče po individualnih tirnicah: klinični psiholog za posameznika, terapija za posameznika, zdravila za posameznika, kognitivne veščine za posameznika. Toda veter se vendarle počasi obrača v drugo smer.

Prevladujoči model duševnega zdravja je bil vsaj od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje v bistvu medicinski in individualistični: duševna motnja je nekakšna biokemična motnja v posamezniku, zdravljenje je usmerjeno v posameznika, uspeh se meri kot zmanjšanje simptomov pri posamezniku.

Duševno zdravje pa v resnici ni lastnost ali značilnost posameznega uma. Je emergentno stanje kompleksnih razmerij, kar pomeni, da nastaja, se razvija, krepi ali slabi v prostorih med ljudmi, ne le v biokemičnem prostoru znotraj enega človeka.

Kakovostnih odnosov med ljudmi ne napovedujejo ne bogastvo, ne izobrazba, ne ugled, ne inteligentnost. Ne napovedujejo jih niti kognitivne sposobnosti posameznikov. Zato pa jih izrišejo sočutni, topli, varni in vzajemni odnosi. Ljudje pri osemdesetih letih so bistveno bolje opremljeni tako kognitivno kot telesno, če so imeli pred tem take odnose, kot ljudje, ki so živeli bolj individualistično in so bili ujeti v konfliktna razmerja, če osamljenosti niti ne omenjam.

Ko tako ljudje ob priliki želijo drug drugemu srečnega in zdravega, v bistvu rečejo, da upajo, da bodo imeli dobre odnose, kajti natanko ti jih ohranjajo srečne in zdrave.

Kakovost odnosov nima nobene resne zveze s številom ljudi. Človek ima lahko milijon prijateljev na svojem socialnem digitalnem profilu, a nobenega odnosa z njimi, če o dobrih odnosih niti ne govorim.

Za dober odnos sta ključna vzajemnost in doživljanje varnosti.

Mislim, da ni naključje, da se v svetu počasi širi in udejanja koncept sočutnih skupnosti, ki je najprej nastal na področju paliativne oskrbe. Danes ga razumemo kot splošni model duševnega zdravja in blaginje, kar je zelo dobro, a še premalo uveljavljeno.

Zdravstvene storitve kajpak pokrijejo delček tega, kar določa duševno zdravje posameznika, o tem ni nobenega dvoma. Bistveno večji del pa določajo neformalna razmerja, sosedske povezave, zaupanje v skupnosti, kultura sočutja v vsakdanjem življenju. Sočutna skupnost zato ni skupnost, ki ima dober zdravstveni sistem, privatni ali javni, je skupnost, v kateri so njeni člani usposobljeni in motivirani za sočutno skrb – drug za drugega. Vsak dan, ne le enkrat na leto ali ob kaki drugi priložnosti.

Sočutna okolja niso le etično lepa zamisel. Imajo neposredne in izmerljive nevrofiziološke in biokemične učinke, ki predstavljajo biološko podlago duševnega ravnovesja vsakega človeka. Raziskave nesporno dokazujejo, da je sočutje do sebe, zmožnost obravnavati sebe z enako nežnostjo, s katero bi obravnavali bližnjega, ki se je znašel v stiski, eden najmočnejših napovednikov psihološke stabilnosti in rezilientnosti.

Na področju vzgoje otrok, saj je najbolje začeti pri otrocih, je eden najpomembnejših sodobnih projektov gibanje za socialno-čustveno učenje (SEL), ki ga koordinira organizacija CASEL (Collaborative for Academic, Social, and Emotional Learning). A to ni le program za razvoj čustvenih veščin, kot bi se kdo prehitro potolažil. Ne, v svoji najboljši obliki je celovit model šolske kulture, ki ustvarja varna okolja, krepi sočutje, medsebojno spoštovanje in kultivira etiko vsakdanjega življenja.

Ko govorimo o etiki vsakdanjega življenja, se uvrščamo v filozofsko tradicijo, ki je v akademskih krogih sicer prisotna, v splošnem diskurzu o duševnem zdravju pa žal ne dovolj.

Ameriška filozofinja Nel Noddings je pred leti razvila izvrsten koncept etike skrbi, ki postavlja v samo središče človekovega moralnega delovanja medsebojne skrbne odnose – ne abstraktnih pravil, zlasti pa ne principa koristnosti, ki nam pove, kateri odnosi so koristni, da ne rečem dobičkonosni, in kateri niso.

Skrb za drugega je obenem moralna drža in praksa, ki vključuje pozornost do drugih, poslušanje drugih ter zmožnost slišati, kaj dejansko potrebujejo, in odzivati se nanj s tem, kar je relevantno zanj, ne za splošna pravila ali lastni ego.

V vsakdanjem življenju je čisto premalo take etike skrbi. Veliko je egocentričnosti, sebičnosti, individualizma in iskanja koristnih, dobičkonosnih odnosov, čeprav dobro vemo, da etika vsakdanjega življenja ni rezervirana za redke moralne junake. To je vsakdanja praksa majhnih izrazov skrbi, pozornosti, sočutja in resničnega poslušanja. Prav taka vsakdanja praksa bodisi gradi bodisi krni duševno zdravje skupnosti. Antidepresivi nimajo s tem nobene resne zveze, saj niso namenjeni krepitvi odnosov, etičnosti skrbi za drugega in ohranjanju dostojanstva.

V orisani perspektivi me posebej zanima sedaj že klasična knjiga Philosophy of education, ki jo je napisala prav Nel Noddings, izšla pa je leta 1995.

Pomembno je vedeti, da je s knjigo pogumno izzvala predvsem standardno sterilno angleško-analitično definicijo izobraževanja, ki ga definira primarno kot razvoj racionalnih kapacitet in prenos kulturno vrednega znanja. Filozofinja reče, da ta definicija kratko malo izpušča natanko to, kar je pedagoško najpomembnejše. In kaj je to? Kakovost odnosov med učiteljem in učencem.

Dobro izobraževanje ni primarno prenos vsebine, znanja torej, ker je nekaj drugega. Je vzpostavitev skrbnega razmerja, znotraj katerega se učenec sploh lahko uči, razvija in osebno raste. Vse to pa je šele uvod.

V nadaljevanju odgovori na vprašanje, kaj sploh je pravi cilj vzgojno-izobraževalnega dela. Njen odgovor je nenavadno jasen. Tradicionalni odgovori so bodisi kognitivni (razvoj razuma, kritično mišljenje), bodisi ekonomski (priprava na trg dela), bodisi politični (vzgoja demokratičnega državljana). Noddings sicer reče, da so vsi ti cilji legitimni in v redu, a doda, da eden temeljnih manjka. Temeljni cilj je namreč sreča in blaginja posameznih otrok.

Morda se komu sliši banalno, toda malo šolskih praks je takih, da zapisano jemljejo resno. Ni naključje, da je avtorica zato napisala še eno knjigo (2003): Happiness and Education.

Kakovosti odnosov med učiteljem in učencem ter občutenju sreče dodaja moralno vzgojo.

Zopet velja poudariti, da so standardni pristopi k moralni vzgoji bodisi taki, da učitelji otrokom razlagajo moralna načela, bodisi taki, da jih spodbujajo k višjim ravnem moralnega razmišljanja in delovanja.

Noddings pa trdi, da oba pristopa zgrešita bistvo. Moralna vzgoja se namreč zgodi primarno skozi izkušnjo, da je nekdo deležen skrbnega odnosa. To se niti slučajno ne more zgoditi s poučevanjem o morali, kajti skrb za drugega ni vsebina, ki jo je mogoče prenesti – je oblika odnosa. Ko otrok doživi učitelja ali starša in se prepriča, da ga resnično vidi, sliši in sprejema, ponotranji izkušnjo. Ne ponotranji pravila, temveč obliko odnosa, kar je nekaj drugega in za življenje veliko pomembnejšega.

Brez varnih, skrbnih in sočutnih odnosov se večina tega, kar šole nameravajo doseči – prenos znanja, kritično razmišljanje, moralna zrelost –, kratko malo ne more razviti. Zakaj ne? Ker niso postavljeni temelji, niso izpolnjeni osnovni psihološki pogoji za učenje in osebno rast.