Podatki se ne ujemajo povsem, a so zelo pomenljivi. Mislim na število držav in ljudi, ki živijo v avtoritarnih družbenih režimih. Številke so različne, ker obstajajo različni kriteriji, kje je meja med demokratičnim in avtoritarnim načinom življenja. Ne obstaja enoznačno določljiva meja. Pa vendar.
Po najnovejšem poročilu inštituta V-Dem (Democracy Report 2025, s podatki do konca leta 2024) danes pod avtoritarno ali celo avtokratsko oblastjo živi 72 % svetovnega prebivalstva, kar je približno 5,8 milijarde ljudi. Trend je strm: delež prebivalstva, ki živi v demokracijah, je padel z 51 % leta 2004 na 28 % leta 2024.
Prelomnica je pomenljiva tudi po številu držav. Leta 2024 so avtokracije prvič po letu 2002 številčno prehitele demokracije – 91 proti 88. Znotraj tega so liberalne demokracije, ki jih je le 29, postale najredkejši tip režima, nazadnje tako maloštevilne ob koncu hladne vojne. Med avtokracijami pa zaprte avtokracije, kamor sodijo Kitajska, Severna Koreja, Savdska Arabija, Eritreja, Afganistan, Mjanmar, Iran, Belorusija, če jih omenim le nekaj (vseh je 35), zajemajo 26 % svetovnega prebivalstva.
Biti moramo kajpak pošteni in previdni, kot rečeno. Natančno število je odvisno od tega, kje posamezni indeks potegne mejo med še demokratičnim in že avtoritarnim.
Drugi ugledni indeks, Democracy Index (Economist Intelligence Unit), uporablja drugačno metodologijo s štirimi kategorijami, zato so številke drugačne: le 6,6 % ljudi živi v polni demokraciji, medtem ko jih 39,2 % živi pod avtoritarnimi režimi; ostali živijo v vmesnih hibridnih ali okrnjenih demokracijah. Po tej delitvi je delež izrecno avtoritarnih držav nižji od 72 %, a če prištejemo hibridne in nazadujoče režime, večina človeštva vseeno ne živi v polni demokraciji.
Bodimo še naprej zelo zadržani.
Visok delež avtoritarnosti poganja peščica zelo velikih držav. Kitajska in Indija skupaj štejeta okrog 2,8 milijarde ljudi, in prav uvrstitev Indije med volilne avtokracije je med raziskovalci sporna — gre za državo z 1,4 milijarde prebivalcev, zato njena razvrstitev sama po sebi močno premakne svetovni odstotek.
Sam razmišljam o nagnjenosti k avtoritarnemu vodenju, kar ni isto kot stroga črno-bela delitev. A prav to nas najbolj skrbi: ne le stanje, temveč smer. Danes je raven demokracije, ki jo uživa povprečni človek na svetu, na ravni iz leta 1985 (V-Dem, tretji val avtokratizacije). Demokracija po vseh resnih meritvah zadnji dve desetletji nazaduje, in delež ljudi, ki živijo v njej, se krči.
Je torej čudno, kaj se dogaja v Sloveniji? Na žalost ni.
In kaj se dogaja?
Če vzamem v obzir podatke, podnebne spremembe in povečevanje izdatkov za vojsko, kot to zahteva od držav NATO, slika res ni rožnata.
Avtoritarnost je zelo privlačna, vsaj za nekatere voditelje in določen odstotek prebivalstva, saj ponuja jasne in odločne poteze, s katerimi naj bi rešili pereče izzive sveta. Rešili naj bi jih hitro, odločno, skoraj na silo.
Nočem reči, da je privlačnost avtoritarnosti v tem, da bi ljudje ljubili nasilje ali zatiranje. Daleč od tega, čeprav je nekaterim ljudem všeč tudi to. A večini ni.
Avtoritarnost je privlačna, ker ponuja rešitev oblike, trdno mejo namesto razlivanja, jasnost namesto tekočnosti, gotovost namesto odprtosti in negotovosti. Odziva se na resnične potrebe ljudi, ne na izmišljene, iluzorne ali zmanipulirane.
Izzivi sodobnega sveta se tako rekoč idealno prilegajo avtoritarni ponudbi. Podnebne spremembe, vojne, gospodarska negotovost imajo natanko isto strukturo: so kompleksne, počasne, zanje ne obstaja jasen krivec, na katerega pokažeš s prstom, ne poznajo in ne prenesejo hitre rešitve. Terjajo dolgoročnost, kompromise, zlasti pa sodelovanje prek meja. S slednjim ima Slovenija velike težave. Egalitarnost bo nova vlada še zmanjšala, neenakosti povečala, skupnosti razdrobila, individualizem povečala, elitam dala krila, razcep v narodu bo večji kot prej. Vsaj tak je njen načrt.
Natanko tu avtoritarni nagovor ljudi zablesti. Nemoč ljudi namreč preobrazi v obljubo: dajte mi pooblastila in hitro, odločno, brez neskončnega pogajanja bom storil to, česar vaši počasni demokratični parlamenti ne zmorejo. Avtoritarnost, ki hoče biti uspešna, se ne bo nikoli predstavila kot zatiranje. Predstavila se bo kot učinkovitost. V tem je njena zvitost. V Sloveniji smo trenutno njene žalostne priče.
Udarili bodo po mizi, kot se reče, in številni bodo navdušeni. Končno!, si bodo mislili.
Ne bodo pa navdušeni vsi. Pokazali bodo, kako problematična je avtoritarnost že po naravi. Hitrost in odločnost, ki ju obljublja, sta namreč kupljeni z ukinitvijo. Ukinjeno je natanko to, kar je dobro samo po sebi: opozicija, ki zna kritično misliti, svobodni tisk, neodvisna sodišča, naslednje volitve. Demokracija je pomembna in dobra zato, ker je avtoritarnost nevarna. Taka pa ni zato, ker bi se motila. Ne, nevarna je, ker se ne more ustaviti, ko se zmoti.
Avtoritarnost ni nevarna zaradi odločnosti, z njo ni nič narobe, nevarna je zaradi zanikanja lastne zmotljivosti.
S tem pa nočem reči, da je demokracija svetniška in brezmadežna, ker ni. Pogosto je počasna, kot da je paralizirana, ujeta v kratkoročnost volilnih ciklov, izrojena v upravljanje brez vizije, v menjavo obrazov brez spremembe smeri, v tisto postideološko tehnokracijo, ki ljudem ne ponuja ničesar, čemur bi pripadali. Ljudje se obrnejo k močnemu voditelju, ker je demokracija zanje nehala delovati. Že dolgo vemo, da je avtoritarnost odgovor predvsem na neuspeh demokracije, ne le na njeno počasnost.
Videli bomo, kaj se bo dogajalo. Avtoritarnost bo ponujala lažno rešitev resnične stiske ljudi, demokracija pa bo morda končno izumila resnično rešitev iste stiske.
Ni komentarjev:
Objavite komentar