Minea mi pošlje povezavo do skladbe, ki jo izvaja v neopisljivo lepem in neskončno počasnem ritmu kitare, ki ve, kaj je Slow Chicago Blues – Luther Mercy. Reče, da je zame, da je zelo moja. Njena gesta me ne preseneti. V nekem smislu je skladba tudi njena.
Veliko polnočnih trenutkov je počasi minevalo, ko sem kdaj bedel na tisti verandi. Včasih sem pisal knjigo, drugič sem zrl v nebo in izginjal v njegovih neskončnih globinah. In bil je poseben trenutek, ko sem se končno odpravil počasi spat z mislijo, da moji dragi že spijo in so tam.
Nisem prosil milosti, nisem vedel, ali sploh kdaj pride in če pride, kako jo je čutiti. Lahko bi mi pomagala, a nisem vedel, kakšno pomoč potrebujem. Če sploh.
Morda je bližina drugega vsa milost, ki jo potrebujemo. Polnočna milost, ko ostaneš in ne bežiš, ko bediš, si tam in ne greš nikamor. Nič ni drugače, je pa brezmejna milost. Do jutra. Potem vzide sonce.
Ko je ob meni drugi, ne prosim teme za usmiljenje. Drugega prosim za pogovor. Ali pa oba molčiva, ker ni treba govoriti. Ni treba, ker čutim drugega, čeprav se ga ne dotikam.
Spomini ostajajo. Odgovori vedno pridejo. Pridejo tudi, ko se pogovarjam s praznino. Ta vedno odgovarja, zato odgovor vedno pride. V tem je vsa skrivnost, ki ostaja tudi, ko odgovor pride. Še vedno je tam. Skrivnost je vedno tam, vedno bo.
Je že prav, da je tako.
Tista veranda bo vedno dišala in polnočno nebo bo temno. Še kdaj bom prosil za milost, ker bodo prišli trenutki, ko bom imel občutek, da se utapljam, da ni več tal pod nogami. Prosil bom za drugega. Da bi bil ob meni. Zgolj to, da bi bil tam. Potem bo svetloba. Okoli mene bo svetloba. In bo resnica, vredna, da se je oklenem.
Upam, da me bo vedno našel, ko se bom znašel v temi. Da bo dihal z menoj. Vem, da praznina odgovarja, a živ človek, ki ostane, je milost, ki je ni mogoče nadomestiti. Prosil bom za milost. Morda vselej o polnoči. Ker bom vedel, da bo prišel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar