Začetno razmišljanje o razlikah med odprtostjo in zaprtostjo nas privede k razmisleku o razlikah med tem, kar je dobro za ljudi, in tem, kar ni. Na koncu pridemo do vprašanja, zakaj se politična desnica vzpenja in kje je zgodovinsko pogrnila politična levica.
Laž o lastni dovršenosti, predstava, da sem ravno jaz celota, ni dobro. Dobro je v poštenosti glede meje, v iskrenem priznavanju, da nečesa nikoli ne zajamemo in da je drugi pogoj našega obstoja, da brez njega ne obstajamo kot nekakšna celota, zadovoljna s seboj.
Ideologija je natanko to: laž v dovršenosti in lastni celovitosti. Kot taka ima napačen odnos do meje, zato praviloma ne mara tujcev. Hoče zaprtost, ki taji svoj manko. Hoče biti zadnja beseda. Ni napačna zavest, še manj je nevtralni sistem prepričanj. Je strukturna laž o sklenjenosti sveta in družbenega polja, ki ga domnevno razume in zna pojasniti. V resnici sklepa in zapre, potem pa pozabi, da je to storila. Zaprtje predstavlja kot naravno stanje. Zakaj bi jo imeli ljudje radi? Bi radio zaprtje, ne marajo odprtosti?
Je pri tem pomembna ljubezen? Da.
Ljubezen je dokončna v zavezi in odprta v pričakovanju. Ideologija je dokončna v sodbi o tem, kdo sem, in zaprta za to, kar bi lahko bil. Torej?
Obstaja paradoks. Ideologija danes ljudem ne reče bodi to, kar si, ostani na svojem mestu, pripadaj. Ne, reče nekaj bistveno drugačnega. Sodobna ideologija je že pred časom naredila genialni obrat: nagovarja k spremembi, prenovi, novi različici. Ne ostani, kar si, postani več, nov, optimiziraj se, nadgradi se. Tako spreminjanje sicer zveni kot odprto, a ni.
Razlika med kopičenjem dobrin in preobrazbo je natanko razlika med zapiranjem in odpiranjem. Različice sebe nastajajo in ostajajo znotraj istega okvira tega, kar velja za zaželeno, vredno in uspešno. Boljša postava, večja produktivnost, več veščin, bolj urejena čustva, optimizirana rutina – so nove vsebine v istem okviru, ki določa, kaj je dober jaz in kako se dobro živi. Je gibanje, ki je videti kot svoboda, v resnici pa je kroženje znotraj zapora, čigar stene so nevidne prav zato, ker se v njem toliko gibljemo. Današnji sleherniki zato še nikoli niso bili bolj zaposleni s spreminjanjem sebe in nikoli manj svobodni glede vprašanja, čemu naj bi se sploh spreminjali. Skrbeti morajo za merila, kakšen biti, ki jih niso izbrali sami. Odprtost do novih različic sebe se predstavlja kot osvoboditev od ideološke interpelacije, ki se predstavlja kot osvoboditev od interpelacije oziroma nagovora. Taka je sodobna najčistejša ideologija. Ljudje naj se nenehno spreminjajo, a nikoli ne vprašajo o okviru, znotraj katerega se spreminjajo.
Ideologija stopanja zunaj okvira je ideologija zato, ker poziva k prestopanju, ne dovoli pa ustvarjanja novega okvira. Okvir potrebuje, da večno stopa iz njega. Upor proti okviru je določen z njim, je njegov negativ. Ideologija omogoča prestopanje, da prepreči ustvarjanje novega. Lahko kršiš pravilo, ne smeš pa napisati svojega.
Ideologija ne temelji na resnicoljubnosti, ki je poseben odnos do sveta in vsakega človeka: ne vem, kdo si in ne pretvarjam se, da vem, kdo boš. Zavezana je zvestobi; ne obstaja resnicoljubnost brez zvestobe. Odnos do drugega, ki temelji na resnicoljubnosti, ima jasno orientacijo: ostal bom s teboj, ne bojim se tega, kar se bo zgodilo, zato ne bom pobegnil.
Resnicoljubnost je zahtevna, saj dvomi tudi o sebi. Ni neskončni regres in ni neskončno približevanje Resnici, je pa preprosta ponižnost, vztrajanje v spoznanju, da je tudi njena odprtost končna in da se lahko zapre. Prav zato ne zagovarjam odprtosti, ki ve, da je odprta, temveč odprtost, ki ostane odprta tudi za možnost lastnega zapiranja. Resnicoljubnost sklepa in ve, da sklepa, včasih zapre, a to pripiše začasnosti. Ko vztrajam v resnicoljubnosti, vselej-že vem, da bi bilo lahko tudi drugače.
Resnicoljubnost ni lastnost zavesti. Je pripravljenost biti odprt do drugega, pristajanje na to, da mi bo nekdo ali nekaj pokazal mojo zaprtost, ki je sam ne vidim, in da takemu razkrivanju ne bom zaprl vrat. Dobro ni v tem, da sem odprt. Je v tem, da se lahko motim, v tem, da dovolim, da me odpre to, česar ne obvladam. Ne rečem sem se odprl, rečem to me je odprlo.
Resnicoljubnost je pot k dobremu. Ne moremo biti dobri tako, da se odločimo biti odprti. Ne, lahko le ostajamo dosegljivi za to, da nas bo dobro doletelo od nekod. To varuje dosegljivost pred skušnjavo, da bi jo razglasil za svojo. Sokrat denimo ni izbral, da bo moder. Izbral je le, da ostane zvest vprašanju, ki si ga ni lastil.
Morda je odprtost zvestoba nečemu, kar nas presega in česar nikoli ne bomo imeli. To je tiha pripravljenost, da nas bo prav to nekoč zaprlo na pravem mestu, ne da bi to vedeli vnaprej.
Ideologija, prav nasprotno, ne pozna in ne prenese resnicoljubnosti. Je amnezija lastne kontingentnosti.
Sedaj lahko odgovorimo na začetno vprašanje o polomu politične levice.
Vprašanje je obenem najpomembnejše in najmanj prijetno vprašanje za vsakogar, ki stoji levo od politične sredine. Terja nekaj skoraj nemogočega: da obrnemo kritiko proti sebi, ne zgolj proti nasprotniku. Taka refleksija lastnega delovanja je že sama po sebi odprtost, o kateri govorim. Pomeni pripravljenost videti lastno zaprtost, ki je sicer ne vidimo. Kako je torej levica ustvarila pogoje lastnega neuspeha?
Naj začnem pri najgloblji izdaji, ki je hkrati najmanj očitna: levica je že dolgo nazaj zapustila družbeni razred, ki ga je nekoč zastopala in branila. To je naredila tako, da je razred ljudi zamenjala za identiteto posameznikov. Kaj to pomeni?
Odgovor na to je zgodba zadnjih desetletij.
Levica je bila zgodovinsko vezana na delavski razred, kar je terjalo ukvarjanje z zahtevnimi vprašanji materialne pravičnosti, družbenega izkoriščanja ljudi, razdeljevanje bogastva in redistribucije družbene moči. V nekem trenutku, od osemdesetih let naprej, ko je neoliberalizem zmagal tudi v glavah levice, se je težišče v kratkem času preneslo drugam. Nič več niso razmišljali o redistribuciji, začeli so razglabljati o potrjevanju, z ekonomije so prešli na kulturo, z razreda na identiteto. Nancy Fraser, ki je resno analizirala te premike, je govorila o premiku od redistribucije k rekogniciji (N. Fraser, A. Honneth, Redistribution or Recognition?: A Political–Philosophical Exchange). A je niso poslušali.
Dogajalo se je nekaj usodnega, a so bili slepi. Levica je postajala stranka izobraženih, urbanih, kulturno liberalnih slojev, ki je izgubila stik s delavci, katerih stiska je materialna, ne kulturna. Delavec, ki je izgubil tovarno, identiteto, dostojanstvo, prihodnost svojih otrok, je od levice nenadoma poslušal predvsem o stvareh, ki so bile zanj povsem nerelevantne ali pa so se nanj nanašale kot moralni očitek.
Levica se je začela zapirati, odtujevala se je od ljudi, ki bi jim morala biti kompas. Naj se za hip obrnem k Lévinasu: zlo je redukcija drugega na kategorijo, na 'primer'. Ko je levica delavca iz province, ki je izražal nelagodje ob hitrih kulturnih spremembah, te so bile zanj prehitre in preveč abstraktne, označila kot zaostalega, nazadnjaškega in nekoga, ki je na napačni strani zgodovine, se je ustrelila v koleno, saj je naredila natanko gesto, ki jo razumem kot nasilje nad ljudmi in njihovimi identitetami. Reducirala in zaprla jih je v znane kategorije, jim odrekla presežek in to, da so več kot predsodek.
To je bilo dvakrat katastrofalno. Samo po sebi je bilo nasilje nad ljudmi, hkrati pa je bilo strateško samomorilno. Ko ponižaš človeka in se odtujiš od njega, ga namreč ne boš nikoli več nagovoril, še manj ga boš pridobil. Ljudje so se začeli obračati drugam.
Desnica je z obema rokama sprejela velikodušno ponudbo. Ljudem je sporočila: vaša jeza je upravičena, krivda ni vaša. Levica se je kajpak branila, kar je samo po sebi slabo: vi ste problem. In kam gredo ljudje? Tja, kjer jih ne ponižujejo.
Levica je razvila lasten okvir razmišljanja o ljudeh, ki je postal prav tako zaprt kot tisti, ki ga je kritizirala. Vrhunec ironije.
Ideologija je laž o dovršenosti, kot rečeno, je zaprtost, ki taji svoj manko, gotovost, ki ne dvomi vase. Določeni deli sodobne levice so tako razvili besednjak, ki ne dopušča dvoma, ima na vsako vprašanje vnaprejšnji moralni odgovor, vsako nestrinjanje pa bere kot dokaz, da je z drugo stranjo nekaj narobe. Razvili so ideologijo odprtosti, ki je zaprta. Resnično, v tem je protislovje, ki nam pove, da je lahko najgloblja zaprtost natanko gotovost o lastni odprtosti. Levica, ki razglaša, da je za odprtost, drugačnost, raznolikost in vključevanje, je, praktično gledano, pogosto izrazito zaprta do dvoma, ugovora, do ljudi, ki ne govorijo njenega jezika. In ljudje to čutijo. Čutijo, da gre za moralizirajočo gotovost, ki jih presoja, ne za odprte roke.
Ključno je to, da je levica sprejela neoliberalni svet neskončnega preoblikovanja ljudi in vsega ter s tem opustila edino, kar je lahko ponudila ljudem v boju zoper tesnobo: trdnost, varnost, zavezo. Ko je v devetdesetih letih sprejela trg, globalizacijo, prožnost, tretjo pot in vitko državo, je že privolila v oblikovanje sveta brez tal pod nogami, to pa je svet, ki proizvaja tesnobo. Levica se je razorožila, saj ni zmogla ponuditi ljudem tega, po čemer v stiski najbolj hrepenijo – varnosti, pripadnosti, trdnih tal –, saj je sama postala stranka prožnosti, mobilnosti in prilagajanja.
Edina sila, ki je ostala in je ponujala trdnost, mejo in občutek pripadnosti, je bila desnica. Levica je izpraznila prostor zaveze in se čudila, ko ga je zasedel nekdo drug.
Dobro je dokončnost v zavezi in odprtost v presojanju. Levica je naredila nekaj nasprotnega. Postala je odprta v zavezi (vse je prožno, vse je začasno, ničesar ne obljubimo za stalno) in dokončna v sodbi (ne dvomi o tem, kdo si kot moralno bitje). To pa je natanko ideološka inverzija.
Naj sklenem. Levica je izgubila jezik svetega, smisla in pripadnosti. To je pomembno, ker so resnične človeške potrebe, ne ostanki preteklosti. Človek je namreč bitje, ki potrebuje zavezo, simbolni kraj, pomen in smisel, moralni kompas. Zgolj materialno blagostanje in različnost kratko malo nista dovolj.
Velik del levice je v svojem racionalizmu, sekularizmu in kritičnosti zavrgel vse to kot zaostalost: religijo, narod, družino, tradicijo, pripadnost so brali zgolj kot orodja zatiranja, ki jih je treba demistificirati. A s tem so zavrgli tudi resnične potrebe ljudi, ki so jih te oblike, pa naj še tako nepopolne in problematične, naslavljale.
Človek potrebuje sveto, potrebuje pripadnost nečemu večjemu od sebe, potrebuje pomen, ki presega potrošnjo. In ko je levica ta jezik izpraznila, ga je desnica z veseljem pobrala in zlorabila. Vse pogosteje in glasno je govorila o domovini, družini, svetosti življenja, koreninah, pripadnosti, o svetem. Da, pogosto v sprevrženi, izključujoči obliki, a še danes govori o stvareh, ki ljudi dejansko nagovarjajo. Levica jim ponuja pravice, raznolikost in storitve, medtem ko jim desnica ponuja pripadnost, trdno identiteto, pomen in smisel. In človek ne živi samo od pravic, svoboščin in progresivne kulture.
Levica je torej ustvarila pogoje lastnega neuspeha tako, da je zamenjala materialno vprašanje za kulturno, odtujila se je od ljudi in jih presojala, kakšni so, opustila je jezik zaveze, pomena in pripadnosti ter ga nadomestila z jezikom prožnosti in pravic. Zaprla se je.
Ne trdim, da je kriva za vse, ker bi jo s tem totaliziral, kot je sama totalizirala svoje volivce. Resnica je bolj zapletena. Del njenega premika ni bil izdaja, temveč poraz, ker je sprejela neoliberalni svet, saj se ji je zdelo, da res ni alternative, ker je padel zid in so rekli, da je zgodovine konec. Del njenega identitetnega obrata je pristni odgovor na resnične krivice – rasizem, izključevanje, zatiranje manjšin –, vendar je izbirala med dostojanstvom manjšin in materialno pravičnostjo večine, namesto da bi spoznala, da sta to dve plati istega boja. Fraser jim je predlagala prav to: ne redistribucija ali rekognicija, temveč obe hkrati. Tragedija je bila v razcepu, ne v eni ali drugi ideji.
Vprašanje, pred katerim je levica danes, je tole. Ali zmore priznati lastno zaprtost, ki je dolgo ni videla? Naj spomnim: lahko sem odprt, a sem nezavedno zaprt, in tega dolgo ne vem. Levica je dolgo verjela, da je stran odprtosti, in prav v tej gotovosti je bila najbolj zaprta. Njena pot nazaj torej ne vodi prek boljše propagande ali prek posnemanja desnice, temveč prek resnicoljubnosti: pripravljenosti videti, da je sama postala to, kar je obsojala, in da pot naprej zahteva najprej iskreno soočenje z lastnim zaprtjem.
Ne vem, če to zmore. A če bi zmogla, to ne bi bil strateški manever, bila bi vrnitev k tisti odprtosti, ki ni poza, ampak poštenost glede lastne omejenosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar