Da me želite

Na podlagi neštetih pogovorov z otroki in mladostniki, ki sem jih imel kot psiholog, prebranih knjig in brezkompromisnih, bolečih refleksij lastnega očetovstva, dolgih pogovorov z materjo najinih otrok in z njimi, ki so mi ponudili refleksije, zaradi katerih sem postal boljši človek, je nastal tale zapis, ki ga ponujam v branje, in sicer kot manifest, zagovor otrokovih pravic, globok poklon otrokom in prošnja staršem oziroma skrbnikom, vzgojiteljem in učiteljem, naj ga skrbno preberejo in se nad njim zamislijo.

Otrok, ki je pravkar prišel na ta svet, se naslavlja na odrasle ljudi okoli sebe. Ker še ne zna pisati, me prosi, da jim v njegovem imenu napišem pismo. In sem ga. Prebral sem mu ga in avtoriziral ga je, zato sem pomirjen, da nisem dodal kaj svojega.

To, kar vam pišem, ni pritožba in ni zahvala, ni kritika in ni ponižna prošnja.

S seboj nosim osem želja, o katerih še ne znam govoriti, zato prosim dr. Dušana Rutarja, naj jih zapiše namesto mene, ker me pozna in razume.

Vem, da skrbite zame in za vse to sem vam neizmerno hvaležen; vedno vam bom. Le da poleg skrbi potrebujem še nekaj drugega. Skrb zame in moje želje niso eno in isto. Prav zato vam pišem. Vem, da znate skrbeti zame, glede želja pa je bolj zapleteno. Naj grem po vrsti.

Želim, da me želite. Ne le, da skrbite zame, temveč da me želite. Med enim in drugim je razlika, ki je sami morda ne prepoznate in ne vidite, jaz pa jo čutim vsak dan. Skrb zame je vaša dolžnost; želeti  me pomeni, da bi vam nekaj manjkalo, če me ne bi bilo. Vem, kdaj je nekaj naloga ali dolžnost, in vem, kaj in kdaj je nekaj onkraj nje. Naj bom za vas tudi to, kar je onkraj.

Želim, da me ne popravljate. Toliko ljudi me hoče izboljšati, da včasih mislim, da sem narobe sestavljen. Ne potrebujem, da me popravite. Potrebujem, da ste zraven, ko se z nečim mučim, in da ne hitite z rešitvami v obliki nasvetov in predlogov, pohval in kritik. Bodite ob meni. Zgolj to. Bodite ob, ne nad menoj. Včasih vam ni treba storiti ničesar – dovolj je, da ste in da ostajate. Takrat čutim vašo navzočnost in ta me pomirja.

Želim, da mi pustite mojo željo. Tudi tisto, ki se vam zdi nesmiselna, neprava ali nepravočasna, neprimerna ali neustrezna. Bojim se, da boste hoteli, da želim, kar vi želite zame – in da bom nazadnje pozabil, kaj sem želel sam, ker bom ves čas želel biti to, kar želite, da želim biti – objekt vaše želje. Moja želja je včasih edino, kar je zares moje. Ne jemljite mi je, čeprav je z njo več dela.

Želim, da mi poveste resnico. Tudi težko. Vem, da me hočete obvarovati, ko stvari olepšujete ali zamolčite, da bi mi prihranili kaj težkega. A se motite, ker laž čutim, še preden razumem besede. Laž, ki me ščiti, me pušča samega s tem, kar že slutim, samote pa se bojim. Povejte mi, ko nečesa ne veste. To, da nečesa ne veste, me ne prestraši; straši me, ko se delate, da veste vse.

Želim, da mi pustite mojo bolečino. Ne tolažite me prehitro. Ko me boli, mi jo včasih hočete na hitro odvzeti, kot da je bolečina napaka, nepotrebna motnja ali huda stvar, ki je ne bi smelo biti. A če mi jo prehitro vzamete, mi vzamete tudi to, da bi se jo sam naučil nositi. Ne potrebujem namreč, da je ni. Potrebujem, da sem takrat, ko se pojavi, manj sam.

Želim, da ostanete, ko sem nemogoč. Lahko me je imeti rad, ko sem priden. Bojim se dni, ko bom grd,  jezen, tečen in ne bom vedel, kaj bi sam s seboj, ko me bo težko imeti rad – in prav takrat bom najbolj potreboval, da ne odidete. Vsa vaša skrb zame se bo merila po tistem trenutku. Če takrat ostanete, vam bom verjel tudi vse drugo.

Želim, da me držite v naročju, a tako, da lahko diham. Ne stiskajte me tako močno, da mi zmanjka zraka, in ne prelahko, da padem. Potrebujem mejo, ki je živa, membrano: skoznjo gre kaj ven in kaj noter. Ne bodite kakor zid, skozi katerega ne more nič in tudi ven ne pride nič. Pustite me, da grem – in dovolite mi, da se vrnem. Bližina, ki me duši, ni ljubezen; in razdalja, ki me pusti samega, tudi ni.

Želim, da verjamete, da nekaj vem. Zdi se vam, da bom vse svoje znanje pridobil šele od vas. A nekaj vem že zdaj. O tem, kako je biti jaz, vi ne veste ničesar. Naj vam bo to sveto, vzemite to resno.

In še zadnje, najtežje: nekega dne bom odšel. Če me imate zares radi, me boste znali izpustiti – ne, ker me ne potrebujete, temveč zato, ker je vsa vaša skrb ves čas pripravljala prav to: da bom nekoč zmogel brez vas. Najlepša ljubezen je tista, ki me ne zadržuje.

To je mojih osem želja. Nobena ni taka, da bi vam bilo lažje. Vse so zato, da bi bilo moje življenje resnično in – moje.

Vaš,

otrok