Desne ideologije so ideologije zapiranja, ki ljudem obljublja in prinaša ugodje in zadovoljstvo. Zakaj ga prinaša, s čim ga prinaša in morda celo zagotavlja?
Prvi odgovor je na dlani. Ko nekoga totaliziraš, kar pomeni, da enoznačno določiš njegovo identiteto – ko torej rečeš migrant, tujec, elita, oni –, narediš svet obvladljiv. To je kot nekakšen performativ in deluje skoraj kot čudež: tesnobna kompleksnost in odprtost vsakdanjega življenja se mahoma sesede v preprosto in zelo določeno figuro. Neznosna negotovost dobi ime in obraz. Človek je v trenutku kognitivno in čustveno olajšan: svet, ki je bil zmeden in grozeč, postane koherentna zgodba z jasnim krivcem. In zgodba s krivcem je neskončno bolj znosna kot resnica, da je njegova stiska posledica brezosebnih, kompleksnih, težko razumljivih družbenih in drugih procesov, proti katerim ne more storiti ničesar.
Zapiranje torej daje ljudem dvoje: olajšanje od tesnobe zaradi negotovosti in natančno določen objekt, na katerega lahko usmerijo jezo.
Odprtost zato niti slučajno ne more tekmovati z zapiranjem. Na ravni udobja in zadovoljstva zagotovo ne, kajti odprtost po svoji naravi ne ponuja udobja – ponuja resnico, ki pa je pogosto kompleksna, zahtevna in neudobna, včasih pa je tudi neprijazna in boleča. Ljudje niso vselej spontano zadovoljni z resnico, ko se z njo soočijo, pa naj gre za njihova individualna življenja ali za kolektivno politično in družbeno življenje.
V tej perspektivi velja še enkrat poudariti, da odprtost ni niti pot do sreče. Je nekaj, kar ostane, ko sreče ni več, je pripravljenost na življenje brez nje. Spoznanje je silno neprijetno za vsako politiko odprtosti: odprtost je v tekmi za naklonjenost ljudi strukturno v slabšem položaju. Človek v stiski namreč ne išče tega, kar bo ostalo, ko bo še huje. Ne, išče olajšanje v tem trenutku ali vsaj obljubo skorajšnjega olajšanja. Zapiranje ponuja natanko tako olajšanje, medtem ko odprtost ponuja nekaj, kar se obrestuje šele ob zlomu, nekaj, kar se bo pojavilo prepozno ali pa se sploh nikoli ne bo.
V tem je globoka asimetrija, ki pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje in delovanje. Zato so ideologije, denimo ideologija sreče, tudi tako uspešne, saj prodajajo blago, po katerem ljudje v stiski naravno in skoraj refleksno povprašujejo, medtem ko ponuja odprtost nekaj, kar deluje v sicer že obstoječi stiski kot dodatno breme. V tem je zelo velika težava.
Ostani odprt, ostani v stiku s kompleksnostjo sveta, ne reduciraj drugega je človeku, ki je že tako zasičen, utrujen in izčrpan, nemogoče zahteven in naporen poziv. Zapiranje je čisto nekaj drugega – je počitek. In ljudje, ki so utrujeni, ga samodejno izberejo.
V politični areni ima odprtost malo možnosti za uspeh, zato na volitvah praviloma zmaguje zapiranje. Tudi to je boleče spoznanje, ker se zdi, da svet nagrajuje laž o dovršenosti, enoznačnosti in določljivosti, preprostosti in enostavnosti.
Tako se zdi, a ideologije vendarle niso uspešne zaradi preprostih, enostavnih in lepih laži. Tega ne moremo trditi, ker ne bi bilo res. Uspešne niso, ker so ljudje neumni, zaslepljeni, zmanipulirani ali zlobni. Ne, uspešne so, ker naslavljajo njihovo resnično stisko. Res je, da z lažno, do skrajnosti poenostavljeno rešitvijo, toda v odsotnosti prave rešitve je lažna še vedno privlačnejša od nobene. Tesnoba, ponižanje, izguba pomena in družbenega mesta so namreč resnični. Levica se glede teh tem že dolgo ne znajde najbolje.
Na tem kraju se z razlogom obrnem k Jezusu in njegovim učencem, ki so vsi po vrsti pripadniki tistega družbenega sloja, ki prav gotovo nima ne privilegijev ne premoženja, da o bogastvu sploh ne govorim. Jezus se obrne nanje in nekaj hoče. Kaj?
Pred odgovorom na to vprašanje moram zastaviti neko drugo vprašanje.
Začetno stanje, v katerem se Jezus zave, da se mu dogaja nekaj povsem novega, je občutek, da se nekdo ali nekaj naslavlja nanj. Vpraša se, kdo bi to lahko bil in kaj želi od njega. Ne ve. Možnosti sta dve. Ena je, da ga skuša skušnjavec, druga je, da se nanj naslavlja Bog. S prvim ne bi bilo težko opraviti, kako pa je v drugem primeru?
Nase vzame simbolni mandat. Ta je zelo poseben. Običajni simbolni mandat nam določi kraj znotraj reda – kralj zaseda mesto kralja, oče mesto očeta, učitelj je učitelj. Jezusov mandat pa je, paradoksno, mandat, ki razpre sam red. To je čisto nekaj drugega. In je nekaj najbolj radikalnega, kar lahko naredi človeško bitje. Cena za to je seveda pričakovano visoka.
Jezusovo poslanstvo ni, da zasede mesto znotraj obstoječega simbolnega reda, zato nikoli ne bi mogel postati kralj, kakršni so pač kralji. Njegovo poslanstvo tudi ni, da zbere vojsko in se spopada z Rimljani. Dela nekaj drugega: zastopa nekaj, kar presega vsak obstoječi red, zato tudi reče, da nebeško kraljestvo ni od tega sveta.
Govori o ljubezni, ki ne pozna meja, zato predlaga celo ljubezen do sovražnika. Govori tudi o odpuščanju, ki razveljavi logiko dolga, o odprtosti do ljudi, ki jih red izloča: gobavcev, grešnikov, tujcev, žensk, otrok.
Da, radikalnost Jezusovega poslanstva je, da njegov mandat ne umešča, temveč razmešča. Ne nagovarja ljudi v njihovih družbeno priznanih vlogah, temveč jih nagovarja onkraj ali tostran vsake vloge, človeka kot golo, ontološko izpostavljenost drugemu.
To mi že dolgo ne da miru, sega v samo jedro moje eksistence. Zakaj mi ne daje miru?
Ali ni Jezus sam rekel, da je prišel, da razdeli? Nobenega miru ni obljubljal. Njegovo poslanstvo ne da miru, ker je radikalna zahteva po odprtosti, ki je tudi ranljivost, izpostavljenost in nezaščitenost. Ljubi svojega sovražnika pomeni: ne smeš ga totalizirati, tj. zapreti v kategorijo sovražnika, ostati moraš odprt celo za tistega, ki ti grozi. Ljubi bližnjega kakor samega sebe pomeni: ne smeš se zapreti vase, tvoja meja ni zid in ne sme postati.
To so zahteve, ki ukinjajo zaprtost, za katero vemo, da nam omogoča varnost, počitek in obvladljivost sveta, kontrolo nad njim, pa če je še tako iluzorna. Jezusov mandat ne da miru, ker zahteva, da porušim zid, ki me varuje. Tega ne more nihče narediti v celoti, ne za dolgo, ne docela. Je preveč boleče in celo nevarno.
Zastavlja se mi še ultimativno vprašanje. Kaj, če se vsi po malem izogibamo odprtosti, ker nas je kratko malo strah? Mislim, da je odgovor jasen: da. Politična desnica bo zato verjetno zmagoslavna.
Odprtost je namreč strašljiva, ker pomeni izgubljanje zaščite in tal pod nogami, pa čeprav so iz peska. Biti zares odprt do drugega namreč pomeni dovoliti, da te prizadene, spremeni, pomeni, da nenadoma nimaš nadzora nad tem, kaj ti bo srečanje prineslo. Resnično, obstaja dober razlog za naš strah pred odprtostjo. Večino ljudi je preveč strah odprtosti.
Človek, ki se popolnoma odpre, je bitje, ki ga je mogoče popolnoma raniti. Nihče kajpak ne želi biti ranjen, zato gradimo zidove, kategorije, vloge, statuse, ironično distanco, cinizem. To so oblike kože, ki nas varujejo pred golo izpostavljenostjo. Strah pred odprtostjo tako ohranja samoohranitveni nagon bitja, ki ve, da je odprtost tudi nezaščitenost.
Ljudje se ne bojimo le ran, ki nam jih zadajajo od zunaj. Skozi Jezusovo poslanstvo odkrivamo, da se bolj kot tega bojimo – samega mandata. Bojimo se odkriti, da smo kot simbolna bitja ves čas že poklicani k nečemu, kar nas presega, k nečemu, kar bi terjalo, da se spremenimo, odložimo udobno življenje in postanemo nekaj več ali nekaj drugega, kot smo. V tej perspektivi je skakanje iz okvira in cone udobja, oblikovanje najboljši različic sebe in večno optimiziranje življenja zgolj patetično neoliberalno, po možnosti dobičkonosno početje, na koncu pa je celo absurdno. Jezusa vse to ne zanimalo niti malo.
Strah pred odprtostjo je tudi strah pred lastno poklicanostjo. Kajti če se zares odpremo – drugemu, Drugemu, resnici, klicu –, utegnemo slišati nekaj, kar nam bo naložilo odgovornost, ki pa je ne želimo in se je otepamo že vnaprej. Odkriti utegnemo, da od nas nekaj terja – da ne moremo več mirno živeti, kakor sicer živimo iz dneva v dan. Ne bojimo se le, da nas bo odprtost ranila, bojimo se, da nas bo poklicala, da bomo zvedeli za svoj lastni mandat in ne bomo mogli več reči, da o tem ničesar ne vemo.
Vse ideologije – neskončno preoblikovanje sebe, samouresničevanje, prožnost, pa tudi populistično zapiranje – so kolektivne strategije izogibanja odprtosti. So načini, kako biti nenehno zaposlen, da nam ne bi bilo treba slišati klica. Ustvarjanje različic sebe je morda prav to: hrup, ki preglasi mandat. Človek, ki se neprestano optimizira, nima časa, da bi se odprl, da bi zaslišal, k čemu je pravzaprav poklican, v čem je smisel njegovega optimiziranja. Sodobna kultura je v tem smislu gigantski stroj za preprečevanje srečanja s simbolnim mandatom. Vsakomur brez izjeme ponuja neskončno dela na sebi, da ni treba storiti tistega edinega, kar bi nas zares spremenilo: utihniti in se odpreti.
Obstaja pa tudi temna stran iste zgodbe. Mandata ne smemo idealizirati. Odprtost brez meje namreč pomeni, da se raztopimo in v nekem smislu izginemo.
Bauman je s pojmom tekoče modernosti (ang. liquid modernity) že pred časom opisal prav tak prehod iz trdne moderne – sveta stabilnih institucij, doživljenjskih poklicev, trajnih vezi, jasnih identitet – v svet, kjer se vse utekočini: delo postane prekarno, vezi začasne, identiteta projekt, ki ga moraš nenehno na novo sestavljati, pripadnost ohlapna in nestabilna. Njegova analiza je pokazala, da v tekočem svetu ne smeš nikoli otrdeti, ker te vsaka trdna oblika naredi nekonkurenčnega, neprilagodljivega, zastarelega. Moraš ostati tekoč, mobilen, pripravljen, da vse, kar si, kadarkoli odložiš in zamenjaš za nekaj novega. Tekočnost je geslo dneva, ki se mu moraš podrediti znova in znova.
A tekoča subjektivnost dolgo ne more biti tekoča. Tekočina brez membrane ni celica, tekočina, ki ni v posodi, ni življenje. Človek kratko malo ne more trajno živeti v stanju popolne tekočnosti, ker tekočnost brez vsake membrane sploh ni oblika subjekta, ker je njegova razpustitev. Subjekt potrebuje mejo, da sploh je, da obstaja in živi. Potrebuje zadržanost, obliko, določeno zaprtost, ki ga loči od okolja in mu omogoča identiteto, da ni le tok brezmejnih dražljajev in refleksnih odzivov.
Logika je železna. Če je sodobni svet pahnil ljudi v tekočnost, ki je ne morejo prenašati, če jim je torej odvzel membrano, mejo, trdno obliko, bodo neizogibno hrepeneli po tem, da bi se nekje ustavili, strdili, dobili obliko. Hrepenenje po membrani ni nazadnjaštvo, ampak je antropološka nuja.
Natanko tu storijo desne politike nekaj odločilnega: ljudem ponudijo mejo in stabilne temelje. Ponudijo trdno identiteto namesto tekoče, jasno mejo med nami in njimi namesto razlite ohlapnosti, pripadnost narodu, ki je ne moreš poljubno odložiti, če ti ravno ni všeč, trdne temelje enega in drugega spola, družine in tradicije. Ljudem, ki se utapljajo v tekočnosti, vržejo trdno reševalno desko. In človek, ki se utaplja, se je močno oklene, kaj pa drugega! Zakaj se oklene? Ker se utaplja!
Sedaj pa je na vrsti to, kar je zares ključno.
Membrana hkrati ločuje in povezuje, prepušča, izbira, ostaja v stiku z zunanjostjo. Zid samo ločuje, brani in preprečuje. Hrepenenje po obliki lahko hitro pade v past: ljudje potrebujejo membrano, desnica pa jim ponudi zid.
Potreba je pristna in legitimna, saj človek res potrebuje mejo, obliko in zadržanost. A namesto membrane, ki bi dala obliko in obenem ohranila odprtost, dobijo trdo desko. Migrant zato ni drugi človek, temveč je grožnja, tujec kot kontaminacija, drugi kot tisti, pred katerim se moramo braniti in zapreti. Tu ni membrane, ker je zid. Upravičeno smo zato zadržani, saj je taka politika za številne ljudi diskriminatorna, izključujoča in nevarna.
Tragedija današnjega sveta tako ni v tem, da ljudje hrepenijo po obliki; tragedija je v tem, da jim edino obliko, ki jim je na voljo, ponuja sila, ki obliko enači z zapiranjem.
Paradoks je velikanski.
Kdor v tekočem svetu zagovarja odprtost, deluje, kot da zagovarja še več tekočnosti, še več razlitja, še manj membrane, še manj trdnih tal. In to je za izčrpanega človeka, ki se že tako nenehno premika, grožnja, ne obljuba. Tu sta dobršen del levice in liberalizem že davno nazaj naredila usodno napako. Ko sta prepoznala hrepenenje ljudi po meji, identiteti in pripadnosti, sta ga tolmačila kot reakcionarnost in nazadnjaštvo ter mu nasproti postavila še več odprtosti, še več tekočnosti. S tem sta pravo, antropološko utemeljeno potrebo ljudi prepustila desnici, ki je edina jemala resno dejstvo, da človek potrebuje stabilno obliko.
Bauman poudari, da pri tem ni šlo le za politično napako, šlo je za nerazumevanje človeške narave, za predstavo, da je tekočnost osvoboditev, ko je v resnici za večino ljudi razdejanje.
Membrana ni nasprotje odprtosti; je njen pogoj. Samo bitje, ki ima stabilno obliko, se lahko zares odpre, ker se ima kdo odpreti. Razlita tekočina se ne more odpreti, ker sploh ni nikogar, ki bi se odprl.
Današnja naloga zato ni izbira med tekočnostjo, o kateri govori Bauman, in zidom, med razlivanjem liberalne odprtosti in zapiranjem desnice, ki zida zidove. Oboje je namreč past. Naloga je dati ljudem membrano namesto zidu. Kaj to pomeni?
Pomeni trdna tla, gmotno varnost, ki ne terja izključevanja drugega, pripadnost, ki ne potrebuje sovražnika, identiteto, ki je dovolj trdna, da prenese stik z razliko, namesto da se je boji.
Bauman je razumel, da tekoči svet proizvaja negotovost in da je ta za ljudi neznosna. Ideologija – vsaka, leva ali desna – je v jedru ponudba gotovosti tesnobnemu bitju. Desnica ponuja gotovost meje, zidu in pripadnosti. Neoliberalizem je ponujal gotovost, da bo vsak posameznik s prilagodljivostjo, trdno voljo in z discipliniranim delom na sebi uspel. A dobili smo dva nemogoča odgovora na isto tekočo tesnobo.
Edina drža do sveta, ki ne ponuja lažne gotovosti, je odprtost, ki priznava lastno omejenost. Kot taka ponuja nekaj težjega: zmožnost živeti z negotovostjo, ne da bi bežal pred njo. To je za ljudi najzahtevnejša drža, ker terja prepustno membrano, tj. obliko, ki se ne zapre.
Številni mandati niso nič drugega kot ideološke interpelacije, ki nas hočejo zapreti. Ena najtežjih nalog, ki je pred ljudmi, je zato razločevanje med mandatom ljubezni in mandatom fanatizma. To je naloga, da ostajamo odprti.
Mandata pa ne moremo sprejeti tako, da se odločimo zdaj bom odprt. Ne gre tako. Odprtost se nam lahko le zgodi. Največkrat skozi drugega, ob katerem spregledamo in odkrijemo lastno zaprtost, ki je sicer ne vidimo. In to ni dosežek volje. Resnično, to je dogodek, ki ga imenujemo milost. Je nekaj, kar nas doleti, ne nekaj, kar storimo. Mislimo, da moramo strah pred njim premagati z discipliniranim delom na sebi, čeprav je v resnici nekaj, kar lahko le priznamo, se soočimo z njim in mu pogledamo v obraz. Natanko s tem ostajamo dosegljivi za trenutek, ko nas bo morda kljub strahu nekaj poklicalo in bomo deležni milosti.
Ljudje smo ontološko bitja, zmožna odprtosti, ki je hkrati naša najgloblja možnost in naš najgloblji strah. Jezusov mandat ne da miru zato, ker nam ne pusti pozabiti, da bi lahko bili bolj odprti, kot smo, in da se temu izogibamo, ker nas je strah. To je dejstvo o naši naravi, ki ga večina ideologij, religioznih in posvetnih, ne razume in ga prikriva.
Vsa poštenost, ki jo premoremo, navsezadnje ni v tem, da bi se končno odprli, kar to morda niti ni v naši moči, temveč v tem, da nehamo lagati, da se ne izogibamo. Da priznamo strah, namesto da ga zakrivamo z neskončno dejavnostjo. Mandat ne zahteva, da postanemo junaki odprtosti. Zahteva le, da nehamo zatrjevati, da zanj ne vemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar