Naj na začetku zastavim aktualno vprašanje. Kakšno je blagostanje prebivalcev Gaze in Zahodnega brega, kjer nastajajo nove nezakonite izraelske naselbine, za katere je napredni svet že pred časom ugotovil, da pomenijo kršitev mednarodnega prava in so same po sebi vojni zločin?
V demokratičnih državah je povečevanje blaginje in blagostanja državljanov in državljank jasno opredeljeno. O njem obstajajo številni dokumenti, narejene so strategije za povečevanje blaginje, načrti in vse drugo.
Obstaja pa problem. Vemo namreč, kako blaginjo povečevati. O tem skoraj ni nobenega dvoma, tako rekoč vse je na dlani in je jasno kot beli dan.
Znanja o tem je torej več kot dovolj, a večjega dela od tega, kar bi morali narediti, ker vemo, kaj bi morali, ne naredimo. Problem torej ni v razumevanju blagostanja ljudi in znanju, problem je v politiki oziroma političnih odločitvah. Morda bi bilo dobro reči, da so problem zlasti politične ne-odločitve.
Kako torej povečevati blaginjo in blagostanje ali dobrobit ljudi?
Na prvem mestu je odprava revščine. Novejši podatki (Killingsworth in Kahneman, 2023) so zelo zgovorni. Ljudje so zadovoljni z rastjo dohodka. Zlasti je zadovoljna nesrečna manjšina z najnižjimi dohodki. Denar vsekakor odpravlja pomanjkanje, to pa ne pomeni, da višina dohodka samo koristi. Pomembno je namreč tudi nihanje dohodka, ki škodi bolj, kot višina koristi.
Drugič. Morda bi to moralo biti celo na prvem mestu: duševno zdravje. Iz prakse vemo, da so duševne težave, motnje in bolezni, občutenje stresa, tesnobni občutki, strahovi, zaskrbljenost, občutenje nesmiselnosti, osamljenosti in nevidnosti, zapostavljenosti in izključenosti, depresivni občutki, razmišljanje o samomoru zelo močno povezani z nizkim zadovoljstvom z življenjem. Layard in sodelavci so pokazali, da so v bogatih državah težave z duševnim zdravjem močneje povezane z zadovoljstvom z življenjem kakor revščina ali brezposelnost. In za krepitev duševnega zdravja ni treba niti približno toliko denarja, kot ga mimogrede porabijo za nakup orožja.
Tretjič. Kakovost dela. Tu ne mislimo le na zaposlenost ljudi, mislimo predvsem na smiselnost dela, varnost pri delu in pa možnost, da človek nadzoruje lastno delo, je ustvarjalen in za ustvarjalnost nagrajen. Tu je pogosto problem v tem, da obstaja delo z visokimi zahtevami in nizko avtonomijo delavcev. Dodana vrednost je super, zadovoljstvo delavcev je pa še bolj super. Po domače to pomeni, da delavci, ki ne nadzorujejo tega, kar delajo, in ne soodločajo, kaj bodo delali, ne morejo biti zadovoljni. Garajo, ker jih delo priganja in jih priganja elita, niso pa zadovoljni. Torej nikakor ne gre le za stopnjo zaposlenosti ali brezposelnosti, statistične podatke, s katerimi se včasih hvalijo. V prvi vrsti je pomembno delavčevo zadovoljstvo, ne zadovoljstvo bogatih menedžerjev, dobro plačanih članov nadzornih odborov ali še bolje plačanih direktorjev. Tak je eden najpogosteje citiranih izsledkov na tem področju.
Četrtič. Eden najmočnejših dejavnikov, ki napoveduje blaginjo ljudi, so njihovi medsebojni odnosi, temelječi na posplošenem medosebnem zaupanju. V tej luči je najhujša osamljenost, zaradi katere ljudi včasih dobesedno umrejo. Osamljenost zato lahko primerjamo z nekaterimi telesnimi dejavniki tveganja.
Tu je še večji problem, kajti za medsebojne odnose, ki temeljijo na zaupanju, država ne more izdati odloka. Ne more jih naročiti, še manj jih lahko ukaže. Jih pa lahko, celo zlahka, uničuje z ustvarjanjem toksičnih okolij.
Strokovni izraz za to je negativna dolžnost. To pomeni, da država prek svojih zastopnikov ne more ustvarjati dobrih medosebnih odnosov med državljani in državljankami, lahko pa jih varuje ali, v najslabšem primeru, uničuje.
Najmočnejši vzvod, ki ga ima v rokah država, je nepristranskost ustanov in institucij, pri čemer je zelo pomembna odsotnost korupcije. Kakovost javne uprave po vseh raziskavah, naj izpostavim eksperimentalno delo, objavljeno v American Journal of Political Science (Martinangeli, Povitkina, Jagers in Rothstein, 2024), bolj vpliva na zaupanje kakor gospodarska neenakost ali etnična raznolikost. Zveza je, kot so pokazali raziskovalci, vzročna.
Zaupanja ljudi ne uničuje le korupcija, uničuje ga že verjetnost korupcije. To pomeni, da lahko država uničuje zaupanje že z ustvarjanjem videza, da obstaja korupcija. Dovolj je, da ljudje verjamejo, da obstaja, celo če ne obstaja v obsegu, ki ga domnevajo, in gre zaupanje po gobe.
Zapisano lahko postavimo na skupni imenovalec: politik, ki deluje tako, da državljani in državljanke razumejo njegovo delovanje kot ustvarjanje razlik med različnimi vrstami državljanov, je toksičen in izgubljenega zaupanja ne bo popravil s pozivanjem k solidarnosti, enotnosti in sodelovanju.
Medosebne odnose, ki so tudi ključni za krepitev duševnega zdravja, politiki lahko krepijo, lahko pa jih tudi uničujejo. Denimo sum, vgrajen v sam način politikovega obnašanja in delovanja, diskrecija brez razvidnih meril, kaznovalnost in moraliziranje, negotovost, ko človek ne ve, ali bo imel čez eno leto stanovanje ali službo, zmanjšujejo možnosti, da ljudje vlagajo v dobre odnose, saj so ti dolgoročna naložba. In za piko na i: elitna govorica, s katero opisujejo državljane in državljanke kot grožnjo, ni le izraz nezaupanja do ljudi, saj te dobesedno uči, naj ne zaupajo.
Petič. Možnost soodločanja. Ko ljudje čutijo, da lahko pri nečem soodločajo, skoraj avtomatično postajajo bolj zadovoljni. Lahko si samo mislimo, kako je v Severni Koreji.
Šestič. Zelo pomemben dejavnik blagostanja ljudi je zgodnje otroštvo in čas, ko se mladi izobražujejo. Otrokovo čustveno zdravje zelo močno napoveduje njegovo zadovoljstvo v odraslem življenju. Mnogo bolj kot šolske ocene in učni dosežki denimo.
Sedmič. Stanovanjski stroški, stresne ure, ko se človek v koloni prebija na delovno mesto, onesnažen zrak, pomanjkanja zelenih površin, stiska s časom, ki ga je vedno premalo, so zelo močni negativni dejavniki blagostanja ljudi.
Na podlagi vsega zapisanega na koncu poudarjam pomen sodobnega individualiziranja v terapevtski kulturi, kulturi tekmecev in zmagovalcev. Država namreč zelo hitro poseže po priljubljenem ideološkem vzvodu, ki stiske, izzive in težave ljudi individualizira. Nevarnost je, da namesto dobre stanovanjske in zaposlitvene politike ter možnosti soodločanja na delovnih mestih dobijo kup delavnic čuječnosti in urjenja odpornosti, da se ukvarjajo sami s seboj, češ da se z voljo doseže čisto vse, ne pa z ustrojem družbenega življenja.
Ljudi, ki se kljub temu ukvarjajo z ustrojem družbenega življenja, prepogosto in prehitro razglasijo za anarhiste, skrajne levičarje ali razvajene akademike ter neumne in v abstrakcije zaljubljene filozofe.
Ljudje pa zaradi tega niso prav nič bolj zadovoljni s svojimi življenji, da ne govorim o blagostanju in sreči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar