Vzgajanje za skupnost

Poročilo Global Energy Outlook 2026 z naslovom How the World Lost the Goal of 1,5 °C ugotavlja, da doseganje pariškega cilja, da bi omejili segrevanje Zemlje na 1,5 °C, ni več verjetno, omejitev na 2 °C pa bo izjemno zahtevna in terja dodaten politični napor. Preostali ogljični proračun za 1,5 °C je na začetku leta 2026 znašal okrog 130 milijard ton in se bo ob sedanjih stopnjah izčrpal v nekaj več kot treh letih; trajna prekoračitev se pričakuje okrog leta 2030. Emisije so na rekordni ravni, koncentracija CO₂ je presegla predindustrijsko za več kot polovico.

A moramo biti pošteni. Človeštvo uporablja vse več obnovljivih virov energije, v Evropski uniji sta lani veter in sonce s 30 odstotki prvič presegla fosilno proizvodnjo z 29 odstotki; kitajske fosilne emisije so se ustalile in bodo po vsej verjetnosti začele upadati.

To ne pomeni, da je človeštvo storilo dovolj – daleč od tega –, pomeni pa, da nujno potrebujemo opisuje voljo in vgrajeni interes. Fosilna odvisnost ni naravno dejstvo, ker je zgolj razmerje moči, ki se predstavlja kot naravno dejstvo.

Življenje v svetu, ki bo kmalu toplejši za dve stopinji glede na predindustrijsko dobo, bo zelo zahtevno, to pa bi lahko ljudi močneje zavezalo k skupnemu cilju. Upanje je razumljivo, a je empirično zelo krhko, kajti skupna grožnja ne združuje ljudi sama po sebi. Pogosto se zgodi ravno nasprotno: pod pritiskom se skupni 'mi' skrči, ne razširi. Ko postane življenje zahtevno, se meje zaprejo, število izključenih se poveča, definicija ljudstva postane ožja, ne širša.

Zgodovina nesreč ne pozna le solidarnosti; pozna tudi grešnega kozla, trdnjavo, naši najprej. Vročina, ki bi morala povezovati, lahko prav tako loči na te, ki imajo klimo in se obdajo z zidom, in one, ki ostanejo zunaj. Grožnja torej ni samodejni mehanizem za oblikovanje skupnosti. Mnogo bolj je razpotje, na katerem obračanje v določeno smer ni odvisno od grožnje, temveč od tega, kdo smo, ko nas doleti.

Skupni cilj ljudi ne zaveže zato, ker bi bila grožnja dovolj velika. Nobena grožnja ni nikoli dovolj velika sama po sebi, sicer bi nas dosedanje že zdavnaj zavezale. Zaveže nas neka predhodna drža, ki me prav zato zelo zanima. To je drža, ki šele omogoči, da grožnjo beremo kot skupno, ne pa kot priložnost, da rešujemo sami sebe. Odločilna je razlaga, način, kako grožnjo doživimo, razumemo, razložimo in se nato nanjo odzovemo.

Segrevanje Zemlje nas torej ne naredi boljših in bolj solidarnih. Najprej razkriva, kakšni smo bili že prej.

Občutek mi se ne rojeva iz strahu pred grožnjami ali iz upanja na boljšo prihodnost. Rojeva se iz vzgajanja pogleda in načinov razlaganja sveta. A katero vzgajanje in katero razlaganje povezujeta ljudi?

Sokrat je verjel, da dela dobro, a to ljudi ni povezovalo. Razdvajal jih je, razgaljal je njihovo nevednost. Eni so se odprli, drugi pa zaprli in ga obsodili na smrt. Ali je bil to filozofov neuspeh?

Če bi bila vez med ljudmi merilo, bi jim moral ponujati to, kar jih že povezuje – skupne všečnosti, lastne predsodke, običajna mnenja, tolažeče mi proti njim. Povezovanje ljudi najlaže gradimo na izključevanju. Nič ne poveže hitreje od skupnega nasprotnika ali sovražnika.

Ljudje se povezujejo, ko se nehajo spraševati in se usmerijo proti skupnemu nasprotniku, sam pa mislim na vez, ki nastaja, ko se skupaj sprašujemo. Sokrat ni ponudil prvega in to ni bila njegova napaka. Bila je zvestoba.

Logiko povezovanja moramo zato obrniti. Najprej se moramo vprašati, kakšna vez je za nas najbolj vredna. Šele nato se vprašamo, kako jo vzgajati. Mislim na naravnanost, ki sprašuje z drugim, ne nad njim.

Sokrat ima dva obraza. Obstaja Sokrat, ki z vprašanji potiska sogovornika v protislovje. Takrat se zdi, da je zmagal. Obstaja pa tudi Sokrat, ki reče, da ve le to, da ne ve ničesar. S tem se postavi ob sogovornika in pred skupno nevednost. Prvi način ponižuje, drugi izenačuje, zato je egalitaren.

Ljudje se resnično egalitarno povezujejo le skozi kultiviranje drugega načina. V njem noben spraševalec ni nikoli izvzet iz spraševanja. To je natanko merilo odprtosti, ki omogoča, da sem odprt do kritike. Razlaganje sveta povezuje, kadar je človek, ki nekaj razlaga, sam predmet lastnega spraševanja. V hipu, ko se postavi nad, razdvoji, pa naj govori najbolj osvobajajoče reči.

V odnosu do drugega, sogovorca, predpostavljam, da je zmožen pogovarjanja. Ne domnevam, da ni ali da je omejen, da ima posebne potrebe ali kaj podobnega. Enakost ni cilj, je izhodišče. Razlaganje, ki povezuje, izhaja iz predpostavke, da je um drugega že enak mojemu, da zmore misliti zdaj, ne šele potem, ko ga bom poučil, usposobil ali opolnomočil. Razlika je v načinu: ali nagovarjam drugega kot enakega, ki ne ve, tako kot ne ve Sokrat, ali kot podrejenega, ki bo šele nekoč v prihodnosti vedel, kar jaz že vem. Ta drugi način ustvarja hierarhijo, tudi ko deli znanje in poučuje – zlasti takrat.

Ljudi torej ne povezuje dešifriranje sveta, razlaganje, ki jim ponudi razsvetljeno sklenjeno razlago, končni pomen, rešeno enačbo ali definicijo, tako je in nič drugače. Sklenjena razlaga v resnici razdvaja, ker terja pristanek ali zavrnitev. Ali se strinjaš z menoj ali si proti meni. Razlaganje, ki povezuje, ohranja prazen prostor, v katerega drugi vstopi s svojim prepričanjem, ne da bi se že vnaprej podredil.

To je tudi razlika med pridigo in pogovorom, med ideologijo in kritičnim mišljenjem. Ideologija povezuje močno in hitro, in sicer natanko zato, ker je sklenjena s končnimi odgovori, ki jih je treba zgolj sprejeti in se z njimi strinjati. V enem paketu ponuja in zagotavlja gotovost, izključeni preostanek in znanega nasprotnika. Razmišljanje povezuje šibkeje in počasneje, ker ohranja negotovost in dvom. Zlasti pa je pomembno, da nikogar ne izključuje.

Taka drža zdrži samo z izpostavljanjem. Otroka nihče ne nauči gledati; nauči se sam. A ne nauči se tako, da mu nekdo nekaj razloži. Nauči se tako, da je dovolj dolgo ob nekom, ki polja ne zapre, ostaja odprt in ni izvzet iz lastnega spraševanja. Vzgajanje pogleda tako ni nauk. Ni poučevanje, temveč je vztrajanje v drži nekoga, ki vidi nevidno. Sokrat nam je zapustil držo, ne naukov, definicij ali modrih izrekov. Kdor jo je prevzel, je ni sprejel kot vednost, temveč kot okuženost z načinom. Resnično, najgloblje razlaganje sveta, ki povezuje ljudi, ni stavek, ni izjava in ni modrost.

Vez, ki jo opisujem, je krhka, nastaja dolgo časa in vedno povezuje malo ljudi. Nikdar ne bo povezala vseh in vselej bo izgubljala proti hitremu povezovanju, ki izključuje in ponuja več gotovosti za manj truda.

Sokrata so ubili, psihoanalizo prezirajo, emancipacijsko delo plava proti toku. To ni dokaz, da je način napačen ali da ne deluje. Ne, je znak, da dela natanko to, kar mora delati. Povezuje brez izključevanja, zato ne more biti množičen in ne more delovati na hitro.