Resnično, zakaj bi v življenju reševali probleme, če je veliko lažje odložiti jih, pozabiti nanje ali verjeti, da se bodo magično razrešili sami od sebe? Pred njimi se lahko enostavno skrijemo.
Dokazovanje, kako srečni so danes ljudje, kako dobro jim gre in kako veliko prispevajo k obče dobremu, ima zanimivo vzporednico, o kateri redko spregovorijo.
Stari svet prepovedi je bil drugačen od današnjega sveta. Pod prepovedjo je bil človek kriv, kadar je užival, ker je to pomenilo, da krši zapovedi. Današnji imperativ užitka pa deluje tako, da je človek kriv, kadar ne uživa dovolj, ko ni dovolj srečen, izpopolnjen ali produktiven. Kriv je, če iz življenja ne iztrži vsega, kar bi lahko.
Krivda torej ni izginila, še vedno je tam, spremenilo se je nekaj drugega. Prej te je tlačila prepoved, ljudje so čutili, da niso dovolj svobodni in da so preveč omejeni, danes te tlači ukaz, da bi moral živeti bolj polno, bolje in intenzivneje.
Problem pa je, da je tako življenje neskončno bolj izčrpavajoče, kajti prepovedi se da pokoriti, človek se preprosto vzdrži, ukazu, da uživaš, pa se ni mogoče nikoli docela pokoriti, ker vselej obstaja še več užitka, še boljša različica sebe, še en cilj, ki ga nisi dosegel.
Tako odlašanje kot mrzlična dejavnost sta odziva na isti ukaz, ki je Uživaj! Človek, ki problemov ne rešuje, jih odlaga ali upa na magično razrešitev, beži pred ukazom v neke vrste otrplost, ki jo spremlja stalna, tiha krivda, slab občutek, da bi moral nekaj narediti, pa ne zmore. Hromi pod težo ukaza, ki ga ne zmore izpolniti. Drugi človek, ki neutrudno dela na sebi, telovadi ali optimizira svoje dejavnosti, se ukazu sicer pokorava, a tudi sam nikoli ne doseže stanja, ko bi počival, ker ukaza kratko malo ne more izpolniti.
Prvi človek zmrzne pred ukazom, drugi pod njim teče do izčrpanosti, oba pa sta ujeta v isto zanko in nobeden ne najde miru.
Ideologija samouresničevanja deluje, ker ne vgrajuje v ljudi želje po izpopolnjevanju. Ljudje nimajo prazne glave, niso nepopisan papir, na katerega piše ideologija. V resnici se zgolj priklopi na ukaz, ki je ves čas že v ljudeh. Le preusmeri ga: v telovadbo, tlakovanje kariere, povečevanje produktivnosti in dodane vrednosti na delavca. Brez vgrajenega imperativa bi pozivi k večji produktivnosti odmevali v praznem in bi bili kot reklama, napisana v jeziku, ki ga nihče ne govori.
Res me vedno znova osupne, kako neverjetno uspešna je oblast. Nobena prepoved nikoli ni bila tako uspešna, kot je sedanja zapoved, naj ljudje uživajo. A saj to niti ni čudno, kajti ljudje imperativa Uživaj! ne čutijo kot oblast. Prepoved je vselej v težki situaciji, saj prihaja od zunaj – zakon, oče, cerkev, država – in vselej se ji je mogoče upreti oziroma jo prepoznati kot tujo silo. Ukaz, ki nalaga uživanje, pa govori v prvi osebi. Nikoli ne reče moraš, ker jaz, oblast, tako hočem. Na človeka se naslovi drugače: to hočeš ti sam, v tem je tvoja svoboda, tvoja samouresničitev, tvoja pot k sreči. To je skoraj neverjetna oblika oblasti, ki se ji je tako rekoč nemogoče upirati, saj je to tako, kot bi se človek upiral samemu sebi! Kako se upiraš svojemu lastnemu pozivanju k sreči in uspešnosti, svoji domnevno pristni želji? Ni logike.
Človek, ki si zada projekt samouresničevanje in se nato izčrpava, je skoraj sveto prepričan, da to počne, ker se je sam tako odločil. Stari gospodar je bil zunaj njega in ga je lahko strmoglavil, novi pa govori z njegovim glasom. Sami sebi smo gospodar.
Vse skupaj poganja logika dolga.
Ljudje so dolžniki, vsak od njih ima pred seboj ogromen dolg, ki ga nikoli ne bo mogel odplačati. Eden se vsak dan trudi, da bi ga po malem odplačal, zato gara in se izčrpava, a se dolg nikoli ne zmanjša, ker so obresti večje od vplačil. Drugi dolžnik preprosto neha odpirati pisma in se pretvarja, da dolga ni, a ga ob vsakem zvonjenju pri vratih stisne v želodcu.
Prvi plačuje, drugi se skriva, oba pa imata dolg, ki ga ne moreta odplačati. Imperativ Uživaj! je natanko tak neodplačljiv dolg. To je dolg do lastne sreče, izpopolnjenosti, lastne produktivnosti, ki ga nikoli ne moreš poravnati, ker terja vedno več. Tako garač kot skrivač sta njegova dolžnika. Ideologija je banka, ki dolg skrbno beleži in nam nenehno sporoča, da ga imamo, da smo si ga nakopali sami in da ga moramo sami tudi poplačati.
Se je torej imperativu sploh mogoče upreti in se mu izviti?
Če si rečemo, da bomo nehali odplačevati dolg, da bomo zmerni in se odpovedali ideologiji, ne deluje. To je namreč le vračanje k stari prepovedi. Kako torej prekiniti z logiko dolga?
Odgovor je zahteven, a je tudi eleganten: tako, da spoznaš, da dolga sploh nimaš, da nisi nikomur ničesar dolžan.
Dokler verjameš, da imaš dolg, si dolžnik. Ko začneš živeti v odprtosti in samo odprtost, dolg izgine.
Taka je tudi ključna dimenzija mojega dela. Ne pomagam ljudem, da bi dolg bolje odplačevali. Pokažem jim, da sploh niso dolžniki, da ukaza, ki so ga vse življenje poslušali kot svoj glas, ni treba ubogati, ker ni bil nikoli zares njihov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar