Sram – nadaljevanje

Končni cilj analitičnega procesa je ustvariti ali proizvesti občutek sramu. Tako zapiše Lacan v seminarju Druga stran psihoanalize. Zakaj sram?

Najprej bi se lahko zdelo, da je sram povezan z zadrego pred pogledom drugega. Kolikokrat rečejo starši svojemu otroku, naj se lepo obnaša, da si drugi ne bodo kaj mislili. S tem hočejo reči, da se mora lepo vesti, da ga ne bo sram pred drugimi. To pomeni, da se mora vesti tako, kot želijo drugi, kajti če se ne bi, bi mu ti sporočili, da je njegovo vedenje neprimerno, žaljivo ali sramotno.

Celo psihološke teorije zatrjujejo, da nas je sram, ko nas nekdo vidi in si želimo, da nas ne bi, ko ne ustrezamo normam in pričakovanjem, ko nekaj prekršimo, ko prestopimo mejo, ki je ne bi smeli. V resnici pa ne pojasnijo sramu, ki se lahko pojavi tudi takrat, ko naredimo vse tako, kot ustreza družbenim normam in pričakovanjem. Zakaj se torej pojavi?

Sram naj te bo! Tako včasih rečejo ljudje. Saj me je, odgovarjam, le da ne razumete, kaj natanko to pomeni. Naj nadaljujem.

Zakaj torej Lacan govori natanko o sramu ob koncu analize? Naj bo pacienta sram, naj se nauči v analizi lepo obnašati, da si analitik o njem ne bo kaj mislil in da si drugi ne bodo o njem mislili kaj slabega? Se Lacan postavlja ne mesto teh nedoločljivih drugih?

Nikakor ne. Sramu, o katerem govori slavni psihoanalitik, ne smemo mešati s sramom, kot ga običajno razumejo ljudje. Sram namreč ni družbena zadrega pred pogledom Drugega in človek ni bitje, ki bi moralo biti ujeto v tujem pogledu.

Družbeni sram potrebuje občinstvo. Pred pogledom Drugega lahko sram celo skriješ in ga zanikaš, a če ga odstranimo, sram ne izgine. Zakaj ne?

Ker obstaja globlji sram, ki ne obstaja zaradi drugih ljudi in z njimi sploh nima nobene zveze.

To je sram pred lastno bitjo, pred tistim težko dojemljivim užitkom, pred ekstimnim jedrom naše biti. Družbeni Drugi je alibi, ki pa ga analiza odvzame. Ne dovoli nam, da se izmaknemo temu, kar je resnica naše biti, temu, kar je v njenem jedru. V tem smislu gre dejansko globoko. Prikuje nas na samoto, v sram pred samim seboj, ki se pojavi tudi, ko nas nihče ne gleda. Konec analize je torej dokaz, da sram sploh ni družben.

Sram je tako subjektovo razmerje do lastne biti, do svojega obstoja torej, do samega sebe. Je občutek prikovanosti nase, občutek, da ne moremo pobegniti, ubežati lastni biti. Tu je na delu radikalni obrat.

Ko me je sram, ne gre za to, da ne morem pobegniti pogledu drugega ali prislovičnih drugih, ki od mene nekaj pričakujejo ali pa se mi zdi, da pričakujejo. V sramu je nekaj paradoksnega: ni beg od lastne biti, da bi ustregel pričakovanjem drugih, temveč je beg globoko vanjo. Videti je, kot bi se hotel pogrezniti. Rdečica na obrazu me izda, je izbruh nečesa v meni, česar ne obvladujem, ne poznam in ne razumem.

Sram je zato afekt, vezan na užitek, ki ga ni mogoče uravnati, predpisati, vključiti v simbolni ali imaginarni red življenja. Lacanov klic k sramu zato ni vračanje k sramežljivosti, temveč je odpoved nadomestnemu, družbeno ukročenemu užitku v prid tega, kar je daleč najpomembnejše. In kaj je to?

Najpomembnejše je nekaj, kar me ujame povsem nepripravljenega. Ko se poglabljam vase, delam na sebi in iščem tisti pravi jaz, ne odkrijem tega, kar želim. Odkrijem nekaj, kar me popolnoma preseneti in vrže iz tira. Takrat se pojavi sram.

Sramu torej ni treba odpraviti, temveč ga moramo izzvati. Analitik ga mora priklicati, ker je pot k identifikaciji s simptomom. Etična katastrofa zato ni sram, temveč brezsramnost, subjekt, ki je do kraja vključen v družbeni red, ki narekuje njegovo uživanje, in se ne more več od sramu pogrezniti v tla.

Sram je tako nujni pogoj vsakega etičnega delovanja. Ni kazen za to, da nisem naredil nečesa dobrega, temveč je razmerje do biti, ki me sploh naredi za bitje, odgovorno za etično dejanje. Vrstni red je torej povsem obrnjen. Sram me ni zato, ker je pred menoj naloga, ki je nisem izpolnil. Ne, sram me je, da ne morem ubežati lastni biti, ki je nikoli ne poznam do konca in je ne obvladujem. Freud bi dodal, ker nisem gospodar v lastni hiši. Kako to razumeti?

Sram ni dokaz, da bi rad ubežal sebi. Je dokaz, da mi je mar za to, kako sem navzoč v svetu. Zaradi sramu nisem ne ciničen ne brezbrižen, temveč sem angažiran. V tem je vsa razlika.

Človek, ki mu je popolnoma vseeno za lastni način bivanja, pogosto ne občuti sramu. Emmanuel Lévinas gre še dlje. Kot človek sem ves čas priklenjen nase. Ne morem se odmakniti od sebe tako, kot se lahko odmaknem od predmeta. Sem obsojen na svojo prisotnost v svetu. Ker ne morem pobegniti sebi, ne morem povsem pobegniti niti odgovornosti, ki je skrb za drugega.

A ne gre za željo, da bi postal nekdo drug ali najboljša različica sebe, kot veleva novorek. Ne kajti etičnih dejanj ne presojam glede na zunanje norme. Nikakor ne. Gre za to, da se mi pokaže neka resnica o meni, ki je prej nisem videl ali pa je nisem hotel videti. Takrat me je sram njenega razkritja.

In prav zato je sram globoko ontološki afekt; lahko je tudi psihološki. Razkriva, da sem sebi hkrati najbližji in deloma vedno tuj. Nobenega pravega jaza ni v meni.

Heidegger zelo dobro doda tole: človek je bitje, ki mu gre za njegovo bit, ki je zanj vedno vprašanje. Zanj se ne odloči, vprašanje vselej-že je pred njim. Sram je eden od načinov, kako se ta skrb za bit pojavi. Brezsramnež zato ni človek, ki se je odločil, da mu ni mar, temveč je človek, za katerega je njegova bit prenehala biti vprašanje. Zbežal je od njega v anonimni tako pač je, v katerem je postal nihče, element množice.

V meni je nekaj strukturno tujega, drugega, zato pravimo, da je vsak človek lastna drugost, je drugi od sebe, ni on sam, identičen s seboj.

V sramu nisem razgaljen pred pogledom drugih, češ da sem naredil nekaj narobe, da nisem ravnal skladno s pričakovanji. Ne, v sramu sem v sebi razgaljen pred Drugim. Tako vedno znova odkrijem nekaj, česa prej še nisem poznal. A to ni nov ideal, ki naj bi ga dosegel.

Sram je afekt, v katerem se mi lastna bit pokaže hkrati kot moja in ne-moja, neobvladljiva (ekstimna). Pokaže se kot vprašanje in kot nekaj, za kar mi ni vseeno (skrb). Razkorak tako ni razdalja do ideala, zaradi česar bi me moralo biti sram, ker ga ne dosegam, temveč je občutena presežnost biti, ki sem jaz sem in me hkrati presega. Sram je torej afektivni pristni dokaz, da mi je mar, kako sem navzoč v svetu. Kdor se zmore sramovati, je človek, ki zmore biti navzoč. Brezsramnost in odsotnost sta eno in isto.