Ideološko nevtralna šola

Obstaja razlika med tem, kar je dobro, in tem, kar ni, med tem, kar gradi, in tem, kar uničuje. Lahko jo artikuliramo. Moč kritične misli pa ni v tem, da bi dobro artikulirala pozitivno in dokončno. V tem je nevarnost, kajti vsaka pozitivna dokončna artikulacija dobrega se sprevrže v dogmo. Moč kritične misli je negativna, je v zmožnosti odkrivanja in razkrivanja, dekonstrukcije in analize. Ljudje smo zanesljivejši v prepoznavanju, da je nekaj narobe – ta krutost, to poniževanje, to uničevanje –, kakor v tem, da bi celovito ujeli, kar je dobro. Ko nekdo muči otroka, ni nobenega dvoma, ko se sprašujemo, kaj je dobro življenje, pa dvom nikoli ne presahne. Adorno je zato vse življenje vztrajal, da to, kar je lažno, prepoznamo zanesljiveje kakor to, kar je resnično.

Brez kritične misli tako ne moremo odkriti, kdaj ne delamo dobrega. Ne razglašamo, da delamo dobro, temveč neusmiljeno odkrivamo, kje smo se zmotili, ko smo mislili, da ga delamo. Kritična misel je organ, s katerim zaznavamo lastno zaslepljenost, škodo, ki jo povzročamo, lastno samoopravičevanje. V tem je nepogrešljiva in hvalevredna. V razglašanju, da je nekaj dobro, pa je nevarna.

Kritična misel torej ni vir dobrega; je njegov popravljalec. Ne poganja dobrih dejanj, jih pa varuje pred tem, da se njihovi akterji zaslepijo. Kritična misel ne sme razglašati, da je končno ujela to, kar je zares dobro. Vztrajati mora, da le preverja, kje ga izgublja – tudi pri sebi, najprej pri sebi in v lastni (preveliki) gotovosti, da dela dobro.

Če se tega ne zavedamo, si lahko predstavljamo, da bomo dobri, če bomo dovolj ostro mislili, in pozabimo, da je treba dobro tudi biti, ne le misliti.

V šolskem polju se po novem pogosto uporablja izraz ideološko nevtralna šola. Tudi v prihodnosti se bo. To je zelo spolzek izraz zlasti zaradi dveh razlogov.

Prvič. Nobeno vzgajanje in poučevanje ni nevtralno, dokler ne postane kritično, to pa pomeni, da uporabi kritična orodja tudi proti sebi, ne le proti ideologijam. Če torej hočem biti kot učitelj nevtralen, moram postati kritičen, kot tak pa sem vedno kritičen do nečesa – nisem nevtralen, ker ne obstaja nevtralna pozicija, od koder bi motril vse druge pozicije in ne bi izbral nobene, do katere bi bil kritičen – in dajem prednost nečemu drugemu, tj. sami kritičnosti. Ko sem torej kritičen, sem kritičen tudi do pozicije, na kateri sem kritičen do drugih pozicij. Drugič. Če naj bi otroke učili kritično misliti in jih vzgajati za aktivne in zavedne državljane, to pomeni usposabljati jih za prepoznavanje katerekoli ideologije in kritično razumevanje natanko nevtralnosti, za katero se skrivajo.

Popolna ideološka nevtralnost šole je torej nekoherentna in nemogoča, in kar je še pomembneje, sama trditev o nevtralnosti je najčistejša ideološka poteza, ki zase ne ve, da to je, in noče vedeti.

Najmočnejša ideologija je prav tista, ki o sebi razglaša, da ni ideologija, ki se predstavlja kot zgolj naravno stanje stvari, kot pač realnost. Šola, ki trdi, da je nevtralna, ne preneha prenašati vrednot – prenaša jih še naprej, le prepoznavati jih neha. S tem doseže nekaj, česar odkrita ideologija ne zmore: vrednote, ki jih prenaša, naturalizira in prestavi onkraj vprašanja o pomenu vrednot, ker jih sploh ne imenuje vrednote.

Bourdieu je to dokazal že davno tega. Šola, ki se predstavlja kot nevtralna in univerzalna, postavi kulturno in razredno specifično vednost kot splošno merilo, s tem pa reproducira družbeno neenakost in se skriva pod plaščem meritokracije. Nevtralnost ni odsotnost ideologije, temveč je njena najučinkovitejša oblika, ki jo želijo zastopniki oblasti.

Vzgajati otroke in mlade za kritično državljanstvo pomeni usposabljati jih za prepoznavanje prav te prikrite nevtralnosti.

A nevtralnost ni mit. Če bi bila, je vse ideologija, to pa bi pomenilo, da sme šola odkrito prevzeti pravo ideologijo, ki jo določijo oblastniki. Natanko ta argument je na voljo desnici, ki lahko reče: vaša sekularna, kritična, liberalna šola ni nič bolj nevtralna od naše, je le druga ideologija, ki se skriva za nevtralnostjo, zato smo enako upravičeni vsiliti svojo – versko, nacionalno. Če ni nobenih nevtralnih tal, potem je kritična šola le ena ideologija med drugimi, vprašanje pa je, na podlagi česa naj zahteva prednost pred versko-nacionalno. To je relativistična past. Argument, ki naj bi razkrinkal lažno nevtralnost desnice, ji lahko hkrati podari odpustek.

Iz te pasti se po mojem rešimo le z razločitvijo, ki jo izraz nevtralnost zamegli, ker meša dve povsem različni ravni. Prva raven so celovite doktrine — katera religija je resnična ali prava, katero stranko voliti, kaj je dobro življenje. Glede teh naj bo šola zadržana, ker v pluralni družbi ni naloga države in šole, da o teh vprašanjih odloči namesto otroka, proti njegovi družini ter proti njegovi razvijajoči se avtonomiji in zmožnosti kritičnega mišljenja. Druga raven pa so procesni, državljanski pogoji svobodne družbe – kritično mišljenje, sposobnost presojati trditve, spoštovanje dokazov, legitimnost dvoma in nestrinjanja, enako dostojanstvo vseh, pravila demokratičnega sobivanja. Glede teh šola ne more biti nevtralna in ne sme poskušati biti, saj bi s tem potrjevala, da ravno ni nevtralna. Take pogoje dobesedno mora ustvarjati.  

To ni še ena ideologija, ker ustvarja metaraven, pogoj, ki šele omogoča, da množica doktrin prve ravni soobstaja in da jih je mogoče svobodno izbirati. Kritično mišljenje ni konkurent religiji na istem polju; je pogoj, pod katerim lahko otrok nekoč religijo svobodno sprejme ali zavrne. Brez kritičnega razmišljanja ni mogoče razumeti zgodovinskega razcepa v ljudstvu, ki se ne zmore pogovarjati o partizanih in komunistih, domobrancih in sodelavcih s sovražnikom, in nenehno ustvarja simptome po principih prisile k ponavljanju, kar pomeni, da se ne zmore znebiti travm.

Rešitev problema je ta: šola ni nevtralna, je pa upravičeno neenako zavezana – zadržana glede vsebin, odločna glede pogojev njihove svobodne izbire.

Tudi ta nevtralni okvir pa ni zares nevtralen. Učiti otroka kritično misliti, avtonomije, distance do izročila in zgodovine, sposobnosti, da podvomi o tem, v čemer je vzgojen – to ni nevtralno do tradicionalističnih skupnosti, katerih obstoj je odvisen prav od tega, da se ne sprašujejo o prenašanju simptomov, tradicionalnih izročil in vere iz roda v rod. Za globoko versko družino šola, ki otroka uči kritične distance do njene vere, nikakor ni nevtralna; je sovražna, in to ne brez razloga.

Tudi sicer ljudje težko prenašajo kritično razmišljanje, ki mora biti po naravi usmerjeno tudi proti temu, ki kritično razmišlja. Če bi vprašali Sokratove sodržavljane, zlasti pa takratno oblast in atenske elite, ali je Sokrat nevtralen, bi vam rekli, da nikakor ni, da jim gre svojim spraševanjem na živce – zato so se ga tudi znebili.

Taka je resnična, nerazrešljiva napetost politične filozofije izobraževanja. Liberalni odgovor ustvarjamo le okvir, vsebino prepuščamo vam prikriva, da je sam okvir debela vrednostna zaveza, ki nekaterih oblik življenja ne pusti nedotaknjenih. Poštenost zahteva, da to priznamo: kritična vzgoja ni nevtralna niti na metaravni. Vselej je zaveza, ne more biti odsotnost zaveze.

Tudi sama kritična šola ni nevtralna, saj se mora ločiti od ideologij, ki jih razkrinkava. Če jih ne, ni kritična, je le ena izmed njih. Enako velja za kritično misel. Ta ni nevtralna, saj priznava in potrjuje svojo nezavezanost katerikoli ideologiji in je obenem kritična tudi do sebe – ni nevtralna do sebe. S tem sama sebi preprečuje, da bi zdrsnila v ideologijo. To ni nevtralna drža, temveč je angažirana drža, zavezana etičnim principom kritičnega mišljenja. Kot rečeno: nekaj je dobro in nekaj drugega ni, ker uničuje.

Nasprotno je ideološka tista kritična šola, ki uči razkrinkavati ideologijo povsod razen v lastnih predpostavkah, kar pomeni, da sebe izvzame iz dvoma in o sebi nikoli ne dvomi, češ da to ni potrebno, ker je že nevtralna. To pa je natanko gotovost o lastni odprtosti ali najgloblja oblika zapiranja, o čemer sem že pisal.

Resnicoljubna šola torej ne reče mi smo nevtralni. Reče nekaj drugega: zavezani smo nekaterim zadevam – etiki, kritični misli, dostojanstvu, dokazom, legitimnosti dvoma, sobivanju različnih – odkrito smo jim zavezani, ne skrivamo se za nekakšno nevtralnostjo, in vabimo vas, da podvomite celo o njih.

To je odprtost do lastne zaveze in je natanko nasprotje od ideološke laži o nevtralnosti, ki po definiciji ne more biti odprta do sebe, zato potrebuje zunanjo, kritično misel. Alternativa lažni nevtralnosti tako ni bolje skrita ideologija, temveč prosojnost glede lastnih zavez, skupaj s pripravljenostjo, da kritiko uperiš tudi vase.

V orisani perspektivi poučevanje o religijah v šoli ni problematično. Brez verske pismenosti ni mogoče razumeti ne zgodovine, ne umetnosti, ne literature, ne sodobnih konfliktov. Podobno polpretekle zgodovine ni mogoče razumeti brez poučevanja o partizanih, komunistih in domobrancih. Prav kritično poučevanje o religijah je orodje, ki otroku omogoči prepoznati, kako deluje religija – zlasti ideološko. Problem torej ni religija v učnem načrtu; problem je konfesionalna formacija, preoblečena v izobraževanje, ali okvir, ki domačo vero postavi za samoumevno merilo. Razlika med katehezo in versko pismenostjo je razlika med vzgajanjem vernika in opremljanjem državljana – in slednje je del prav tiste kritične vzgoje, ki jo zagovarjam.

Ideološko nevtralna šola je šolski obraz trditve, da živimo onkraj ideologij. In odgovor na to je enak na obeh ravneh: ne nevtralnost, temveč odkrita, poštena, iskrena, samovprašujoča zavezanost. Šola ne more obstajati zunaj ideologije, kakor subjekt ne more obstajati zunaj interpelacije. Lahko pa stori to, kar je najtežje in najbolj pošteno: svoje zaveze prepozna in izreče na glas, jih ne tají kot nevtralnost, se ne skriva za njo in ostaja odprta celo za dvom o njih. To ni nevtralnost. Je resnicoljubnost par excellence, vgrajena v institucijo.

Dobro lahko delamo le, če verjamemo, da je resnično, sicer ni kaj delati. A delati ga moremo le, dokler ne verjamemo, da smo ga dokončno spoznali, sicer bomo v njegovem imenu uničevali in tega ne bomo videli.

Človek dela dobro v prostoru, v katerem je dovolj prepričan v nekaj, da deluje, in dovolj odprt, da popravlja, ko gredo stvari v napačno smer.