Izvedel bom predavanje. Jeseni, ko bo na vrsti dan, posvečen duševnemu zdravju ljudi. O njem sicer razmišljam vsak dan, ker je to moj poklic.
Spregovoril bom o posebnem pojavu, ki ga včasih ni bilo. Ni obstajal. S kratico se imenuje FOMO.
Najprej želim poudariti, da ni napaka značaja, osebnostna motnja, pomanjkljivost tega ali onega posameznika ali kar cele generacije mladih, rojenih po letu 2000, in ni defekt. Je nekaj drugega.
Najprej in bistveno je strah ali tesnoba, da nekaj zamujam, glas nezadovoljenih temeljnih potreb po pripadnosti, pomenu in smislu. Zdravilo zanj zato ni več discipline, močne volje in dela na sebi, kot predlagajo številni. To namreč ni nekaj, kar človek na hitro premaga. Je pa nekaj, kar je mogoče razumeti in ugotoviti, zakaj in kje sploh nastaja, kaj ga generira.
Občutek, o katerem razmišljam, se ne rojeva v posamezni osebi. Je učinek delovanje družbene strukture, v kateri se zdi, da res nenehno zaostajaš in nekaj zamujaš, toda ta dozdevek je napačen. Primerjaš se z drugimi, res je, da ti mediji nenehno kažejo podobe teh drugih, ki so neverjetno, skoraj čudežno uspešni, toda enako je res, da so to montirani vrhunci sodobnega življenja, ki ne nastajajo po naključju. Zanje mora nekdo skrbeti. Na televiziji bi namreč prav tako lahko vsak pokazali tudi povsem druge uspešne ljudi, ne le teh, ki stojijo na stopničkah za zmagovalce in se polivajo šampanjcem, da brizga vsenaokoli, in grizljajo svoje medalje.
Zdi se torej, da ti nenehno dokazujejo, da za nekom ali nečem zaostajaš, da je krivda v tebi, čeprav je v resnici v sami obliki primerjanja. Premik v razmišljanju je zelo pomemben.
V eni sami generaciji so se pričakovanja izjemno zaostrila. In psihološko je najpomembnejši občutek, da od tebe neki drugi zahtevajo optimalnost in popolnost. Paradoks pa je, da je to dejstvo, ne le občutek.
Dejstvo je, da sebe in druge ljudi brez premora beremo skozi lestvice, metrike, objektivna dejstva, ocene, podatke, klasifikacije, hierarhije. Drugačnega pogleda skoraj ni, ker ta tako močno prevladuje.
Pojem FOMO nastane pred skoraj petnajstimi leti (Przybylski in sodelavci, 2013), od takrat do danes pa študije konsistentno potrjujejo, da je to nekakšen samoregulacijski limbo, nenehno frustrirano blagostanje, zavezano neverjetni spirali: FOMO napoveduje rabo socialnih omrežij, ta pa ga hranijo. Vodi v problematično rabo omrežij in digitalno izgorelost, posreduje pa tudi pot od pretirane zaslonske rabe prek motenj spanja do manjše zadovoljstva z življenjem. Nesbit in sodelavci (2025) dokažejo, da socialna omrežja FOMO ne le sprožajo, temveč ga stopnjujejo. To počnejo natanko z izkrivljanjem predstav o resničnih potrebah ljudi, z enačenjem potrjevanja na spletu z vrednotenjem sebe, z vzpostavljanjem povsem nerealnih norm življenja.
Ne sme pa biti nesporazuma: številni so nad takim načinom življenja naravnost navdušeni.
Manj telefona in zaslonov zato ni nikakršna rešitev. Temeljno vprašanje namreč izpostavlja pomen potreb človeških bitij v družbenem polju. In katere so odločilne? Naj najprej povem, katere niso.
Temeljna potreba ljudi ni perfekcionizem. Družbeno predpisani perfekcionizem, občutek, da drugi od mene terjajo popolnost, narašča, pri tem prevladuje skrb zaradi napak, ki bi jih lahko naredil. Izstopa oster porast strahu pred neuspehom, neodločnosti in strahu pred negativno sodbo drugih. In ker se povezava perfekcionizma z depresijo in anksioznostjo skozi desetletja ni spremenila, več perfekcionizma na ravni populacije pomeni tudi več stiske.
Perfekcionizem seveda sploh ni potreba. Prav tako ne obstaja potreba po optimalnem življenju. Ta je umetno ustvarjena. Kako?
Teza, ki jo bom zagovarjal, je ta. Tehnološki um proizvede po drugi svetovni vojni normo, ob kateri popolnost sploh postane misljiva, psihologija pa priskrbi jaz, ki to normo ponotranji kot svojo lastno željo. Naj tu le izpostavim temeljno spoznanje, na katerem gradim tezo.
A tehnološki um uvozi le določeno psihologijo, tisto, ki misli človeka kot projekt, kot sistem za optimizacijo, kot snop merljivih spremenljivk. To je psihologija, ki je že sama govorica tehnološkega uma, prevedena v jezik duše.
Ob njej stojijo psihoanaliza, ki ne optimizira, temveč posluša; humanistična in eksistencialna misel, ki človeka ne meri; etika obraza, ki razume drugega kot neizčrpnega.
Kriv je uvoz tiste psihologije, ki se je že odpovedala lastni nalogi in postala inženirstvo jaza.
V psihoanalizi poznamo zahtevo oziroma neskončno drsenje želje. Optimalno življenje je definirano tako, da ga nikoli ne moremo doseči, ker se merilo premakne z vsakim korakom. Nihče ni povabljen, naj bo popoln ali optimalen. Ne, ljudje so vabljeni, da bi neskončno dolgo postajali. To je zelo logično, kajti dovršitev bi pomenila konec proizvodnje. Industrija optimizacije ne sme nikoli dostaviti svojega obljubljenega izdelka, sicer bi se ustavila.
Tehnološki um, ki je njeno ozadje, ne more delati s tem, česar ne izmeri. Kvaliteto mora pretvoriti v kvantiteto in ko postane nekaj merljivo, je to mogoče tudi optimizirati. Dokler življenje ni bilo izmerjeno in ni nihče mislil, da je izmerljivo, ni bilo nobenega optimuma. Ljudje so živeli, dobro ali slabo, a ne na lestvici. Šele ko začne naše korake šteti merilna naprava, spanec ura, ko produktivnost beleži aplikacija, telo izraža indeks, dohodek pa primerja graf, se pojavi zgornja meja, glede na katero sem vedno pod njo.
Optimalno življenje ni bilo odkrito kot dejstvo. Proizvedeno je bilo skupaj z napravami, ki so ga naredile merljivega. Pred merilom ni bilo zaostanka, ker ni bilo lestvice, na kateri bi zaostajal. Merilo ustvari prostor, v katerem sploh lahko postanem tak, da nisem nikoli dovolj.
Dodati moramo primerljivost. Merilo samo bi me še pustilo pri miru. Meril bi svoj spanec, ne da bi trpel, štel korake in beležil kalorije. Trpljenje vznikne, ko je moja izmera postavljena ob izmere drugih. Socialna omrežja niso le prijazna razstava lepih in zanimivih tujih življenj; so tudi stroj za neprekinjeno, navzgor obrnjeno primerjanje izmerjenih jazov. In ker je vsak prikazani jaz montiran, urejen, izbran vrhunec, je norma, ob kateri se merim, sestavljena iz samih tujih najboljših trenutkov. To je fikcijski povprečnik, ki ga ne dosega nihče – ne dosega ga niti ta, ki ga prikazuje. Popolnost je torej zmešana. Njena raven je umetno dvignjena nad vse, kar je resnično dosegljivo, ker je seštevek izbranih vrhuncev. Tako se merim ob nekom, ki sploh ne obstaja.
Vse skupaj dopolni ponotranjenje. Sodobna oblast je zvita. Ne vsiljuje norme, temveč jo ponudi kot mojo lastno željo, samouresničitev, rast in skrb zase. Nihče ne reče, da moram biti popoln. Reče, da zmorem. Ostalo dodam sam. Če nisem tak, sem zatajil sebe in sem avtomatično kriv.
Norma se je spretno preoblekla v svobodo. Prav zato je tako neizprosna. Zunanji zapovedi se namreč lahko uprem, lastni želji pa ne. Le kdo bi se upiral lastni rasti?
Odgovor na vse to ni le individualna terapija ali omejevanje omrežij. Svojo vlogo ima kajpak eno in drugo, toda nikakor ne bi smeli spregledati, prav to pa se dogaja, gospodarskih in kulturnih pogojev, ki to breme nalagajo predvsem mladim generacijam.
FOMO, primerjanje in perfekcionizem so vsi ena sama gesta. Ljudje prepoznavajo sebe skozi instrumentalni, identitetni pogled, za katerega so montirane podobe na zaslonu, ki so obenem natanko nasprotje obraza. Ta je berljiv in neizčrpen, podoba pa je razvidna in prazna. Ko primerjam, srečujem prazne digitalne podobe.
FOMO je tesnoba modusa imeti. Bojim se, da mi nekaj uide, da nimam dovolj izkušenj, doživetij, statusa. A to, kar resnično šteje, ni lastnina, to so odnosi, odgovori na vprašanja, s kom sem, ali me je kdo videl, ali sem sam koga videl.
Optimalno življenje ni le umetno ustvarjena potreba. Je natanko tista oblika trpljenja, ko se naučim gledati sebe kot stroj. In zdravilo ni boljša optimizacija, ni bolj zdrava norma, ni pravi algoritem ravnovesja.
Zdravilo je drug pogled nase. To je pogled, ki ne meri, ne klasificira, temveč bere in vztraja v neizčrpnosti človeškega bitja. Ko se rodi tak pogled, si človek dovoli biti pred seboj to, kar je – ne projekt, ampak obraz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar