Smrt

Z Mineo se peljeva iz Bohinja, kamor smo se umaknili pred vročino, ki je te dni neznosna in škodljiva. Pogovarjava se, v nekem trenutku me vpraša, kako doživljam staranje in smrt, dejstvo, da nas nekega dne ne bo več, da ljubljenih ljudi ne bo več.

Čisto naključje je, da sta prav te dni v razmiku nekaj dni umrla človeka, ki sem ju dobro poznal in sta mi bila blizu. Njuna smrt me je pretresla in prizadela, zato razmišljam o filozofskih konceptih smrti in umiranja ter se odzivam na to, kar je povedala Minea.

Najprej mi pride na misel zelo stara in večkrat uporabljena ideja, da je smrt sicer nujna, a da lahko ideje o njej bogatijo naša življenja. Ne vem, če je to res, vem pa, da sodi sem tudi skrb za (umirajočega) drugega.

Razmišljam. Skrb za drugega ni nikoli skrb za večnega nekoga, ki ne bo nikoli umrl. Drugi, za katerega skrbim, je vselej že smrtno bitje in prav njegova umrljivost me obvezuje. To pomeni, da je njegova smrt tudi nekakšen konec mojega morem. Ali drugače rečeno: prva smrt ni moja. Tukaj sem je moj odgovor na končnost in umrljivost drugega.

Takoj pomislim na magnum opus La Mort iz leta 1966, v katerem francoski filozof Vladimir Jankélévitch raziskuje smrt kot globoko metafizično skrivnost.

Opisuje tretjeosebno smrt, ki je statistična in udomačena ter nas po navadi pusti hladne. Ne zanima nas, koliko ljudi je umrlo denimo v Gazi ali v vojni med Rusijo in Ukrajino, čeprav je danes, 21. junija 2026, potrjeno število mrtvih ruskih vojakov preseglo 350.000. Zoperstavi ji prvoosebno smrt, mojo, ki je pravzaprav ne morem misliti, ker z njo izginem in je ne morem ne čutiti ne misliti. Ostane smrt drugega, bližnjega, la mort de toi. Ta je edina, ki je hkrati dovolj blizu, da me rani in boli, ter dovolj druga, da je resnična smrt, ob kateri vem, da sam živim še naprej in se zavedam, da je smrt tega človeka, prav tega ti. Jankélévitch trdi, da je to edina smrt, ki resnično šteje. Filozofija smrti, ki to spregleda, se zato vedno znova izteče v prazno tolažbo za napačno osebo.

Umirajoče telo živi v napetosti med dvema gestama, ki me že dolgo zelo zanimata. Na eni strani je Tomaž, ki ga Jezus povabi in mu reče, naj seže v rano, da bi se prepričal, na drugi Magdalena, ki ji je rečeno, naj se ga ne dotika, naj ga ne zadržuje.

Umirajoči kliče k dotiku – Gerasim ob Ivanu Iljiču, ki edini ne laže – in se hkrati oddaljuje, ker odhaja tja, kamor ne morem za njim. Noli me tangere ni zavrnitev bližine, saj je dobesedno figura prisotnosti, ki pa je že odhajanje. Je telo, ki se zapisuje na meji, kjer roka ne more več prijeti in zadržati, lahko pa boža.

Že dolgo nazaj sem spoznal, da je človek presežek-ki-se-odteguje. Umirajoči drugi to uteleša v najčistejši obliki. Obenem me presega in se mi odteguje, ker odhaja. Skrb zanj ni obvladovanje tega odtegovanja, temveč je budnost ob odhajanju, ki ga ne morem niti ustaviti niti dohiteti.

Najpogostejša filozofska tolažba je, da končnost daje obliko, težo in dragocenost. Zatrjuje, da bi bilo življenje brez meje brezoblično. To morda drži za mojo smrt v zrelih letih, a logika povsem odpove in tudi mora odpovedati pred smrtjo mladega človeka ali otroka. Držal sem ga za roko, a njegova kasnejša smrt ni dala čisto nobene oblike ničemur. Bila je popolna izguba, Derridajev vsakič edinstveni konec sveta. Ne sveta med svetovi, temveč vsega sveta.

Etično je zato varljivo, če bi presežek postavili v smrt, kot da je zmožna podeljevati smisel. To bi bila tiha teodiceja. Bogastvo, če je kje, je povsem drugje. Je v tem, da bližina smrti zaostri pozornost do skrajnosti, odlušči in zavrže nebistveno ter razgali brezpogojno jedro naših odnosov. Ne, smrt ni vir smisla, kajti tega omogoča šele umrljivost drugega, zaradi katere postane skrb zanj absolutno resna.

Sem na strani človeka, ki zdrži, ker ga ta resnost zavezuje. Ne bežim pred njo, razmišljam na meji, onstran katere je drugi, ki bo zame do določene mere vedno tujec, od katerega se lahko učim.

Ne obstaja absolutna drugost, saj bi onemogočila učenje: pred povsem nedostopnim se ne učim, le osupel sem in morda se klanjam. In ne obstaja njegova prosojnost, saj bi tujca kratko malo ukinila, z njim pa tudi spoštovanje do njega. Vmes je prostor, kjer je drugi hkrati dostopen in odtegnjen, topologija presežka-ki-se-odteguje.

Ta pozicija ima svojega filozofa, ki se mu želim prikloniti. To je nemški filozof Bernhard Waldenfels, ki je umrl januarja letos.

Njegova odgovorna fenomenologija tujega (nemš. das Fremde) v znanem opisuje tuje, ki ni opredeljeno kot to, česar (še) ne razumem, temveč kot nekaj, kar se vztrajno upira in odteguje mojim poskusom, da bi razumel, in me prizadene, preden ga sploh uspem misliti. Človek na meji, to sem jaz – Waldenfels reče: na pragu (nemšk. die Schwelle) –, se ne uči tako, da prevaja ali pretvarja tuje v svoje, domače. Ne, uči se tako, da odgovarja in se odziva, odgovor pa vselej presega vsa njegova sredstva, ki jih ima na voljo za odgovarjanje.

Tuje je nekaj izjemno nenavadnega: nanj se odzivam z več, kot premorem.

Od drugega se učim tako, da je vir, človek, ki ve nekaj, česar sam ne vem. NI niti predmet usmiljenja niti predmet občudovanja. Umirajoči mladi človek zato ni priložnost za mojo rast in njegova tujost me ne hrani. Razlika ni v besedi, temveč v tem, kar se zgodi z menoj. Če me učenje potrdi, obogati in naredi modrejšega, sem si tujca prisvojil. Če pa me razmesti, kar pomeni, da sem zaradi srečanja z njim manj gotov vase, ne bolj, je ostala tujost nedotaknjena. Učenje od tujca razumem kot nekaj, kar mi vzame, ne doda.

 

In tujec me ne poučuje o življenju (sem sodi sentimentalni topos umirajoči nas učijo živeti). Ne, uči me o moji nemoči, o meji moje moči. To je Lévinasova pouvoir, moč ali zmožnost, ki se zlomi, ker trči ob mejo, ki je meja moje kompetence, mojega razumevanja, moje zmožnosti, da pomagam ali rešim. Zdržati na tej meji pomeni zdržati, da sem ob nekom, do katerega ne morem, hkrati pa je moja navzočnost vredna natanko zaradi te nemoči.

 

Če sem kot hrast v polju, izpostavljen viharju, sem izpostavljen do konca. Izpostavljen sem na dva načina. Prvi je ta, da sem izpostavljen tako, da postavljam sebe v ospredje, druga je v trpnem biti-izpostavljen.

 

Etičnost človeškega bitja prepoznavam kot zmožnost, da je izpostavljeno, ne da bi se izpostavljalo. To ni dejanje volje, temveč je trpnost, ranljivost gole kože, dovzetnost, bolj trpna od vsake trpnosti. Hrast si vetra ni izbral; ta je ves čas že tam. 

 

Prenese ga, zdrži pritisk in ga obenem že prenaša naprej, čez. Prenaša vremenske pojave in jih vpisuje v letnice, prenaša v seme, iz katerega bo zrasel nov hrast. Resnično, vsaka smrt je lahko osamljen pretres ali pa se prenese čez, vpiše v les, postane sedimentirana izkušnja, del vlakna. Zdrži in prenese.

 

A od hrasta ne pričakujemo, da prenese tudi strelo. Nekatere pretrese je namreč mogoče prenesti, nekaterih ne. To ni odpoved, ne pomeni, da se umikam – je resnica moje drže. Človek, ki zdrži, ve, da je končno, smrtno bitje. Ni junak, ki se dela neuničljivega. In samo prvi lahko ostane ob drugem, ne da bi lagal in se sprenevedal. 

 

Dovolj dolgo se ukvarjam s psihoanalizo in filozofijo, da vem, da najbolj neznano ne pride od zunaj, temveč je naseljeno v tem, kar imamo za najbolj domače. Ko skušam zdržati, premeščam neznano v znano. V nekem smislu to ni zelo težko, saj neznano ni daljna dežela, temveč je tuje jedro domačega. To je Freudovo Unheimliche: domače, ki nenadoma postane tuje, Lacanova ekstimnost, tisto najbolj notranje, ki je hkrati radikalno zunanje, neznanka v samem srcu naše intime.

 

Umirajoči otrok je najbolj znan (otrok, ki ga poznam, telo, za katero skrbijo njegovi starši) in nosi najbolj neznano (svoje umiranje, kamor ne morem za njim). Unheimliche živi natanko tam, ne onstran.

 

Zdržati pred neznanim ne pomeni reševanja uganke in ni vstop vanjo. Je drža pred Realnim. Vztrajam pred njim, ne da bi ga hotel zapolniti z imaginarnim (zdaj je na boljšem kraju) ali prehiteli s pomenom (to me je nečesa naučilo).

Porisana držan ima zelo posebno obliko: bedenje. Ko bedim ob postelji, je pred menoj nekaj, česar ne morem povsem razumeti in ne morem deliti. Ne more prehitevati, ne morem hiteti, ker ni kam hiteti. Nobenega naprej ni. Je samo zraven. Moje telo ob postelji dela samo eno. Zdržati skuša pred neznanim. A to ni pasivno čakanje. Ne, je najbolj dejavna oblika nenasilja do drugega, kar jih je Drugemu pustim soočenje z neznanim in ne odidem. 

 

Zares nenavadno pa je tole. Odgovor od drugega vselej prihaja. Čutim ga. Dobivam nekaj novega, še ne razumljive ga, a dragocenega. Bedim ob njem in doživljam nekaj, kar me mehča, dela me skromnega, obenem pa me nenavadno krepi, da bedim še dlje.

 

V tem je nekaj nerazumljivega za vsakega človeka, ki misli moč kot gospostvo ali trdoto, kot zmožnost, da je nekdo nad drugim. 

 

Moč, ki raste v meni, ni moč nad ničemer. To je moč da ostajam in vztrajam v nemoči, da sem še dlje izpostavljen neznanemu.

 

Ne govorim o humilitas, o katri razmišlja Spinoza. To ni ponižnost, ki se pojavi, ko človek razmišlja o lastni šibkosti ali pomanjkanju moči. Je žalostna strast, žalost ob opazovanju lastne nemoči, ki je paradoksna: moč povečuje, zato bedim dlje. V resnici je radost, to, kar imenuje Spinoza conatus, zmožnost, a vztrajam v izpostavljenosti. 

 

Govorim o nečem, kar je dar, ki daje več, kot zajema pojem. Je presežek danosti nad razumevanjem. Je dragocen in nerazumljiv, dragocen je kot nerazumljivo.