Lačni prostosti duha

Narod napreduje, ko zna prepoznati skupni cilj. Tako je bilo rečeno včeraj ob današnjem dnevu državnosti. Torej je možno, da ga ne prepozna, ker ga ne zna. Je to mogoče?

Mogoče je, da ga prepozna, in mogoče je, da ga ne. Pojdimo po vrsti.

Ljudje brez svobodnega duha ne morejo prepoznati občega ali skupnega cilja, ker so ujetniki posameznih ideologij, partikularnih interesov, razmerij moči. Šele ko se osvobodijo, so ga zmožni prepoznati. Tako bi bilo lahko izhodišče.

A to je izjava vsakega avantgardnega gospostva 20. stoletja. Pot do najhujše nesvobode je bila vselej tlakovana natanko s takim razmišljanjem: mi smo osvobojeni, vi ste še ujeti, zato vas bomo osvobodili, da boste prepoznali skupni cilj, ki ga zaenkrat vidimo le mi.

Skupni cilj predpostavlja, da skupno je en cilj, ki ga osvobojeni um prepozna kot pravega. Tu se mi že prižigajo vsi alarmi.

Skupno morda sploh ni cilj, ki bi ga lahko prepoznali ali znali prepoznati. Je skupni prostor, v katerem se različni ljudje pogajajo o nečem, kar nikoli ne postane Eno. Rancière bi rekel, da politika ni doseganje konsenza okrog skupnega cilja, temveč je razhajanje, celo spor o tem, kdo sploh spada v to skupno. Ljudje, ki preveč gotovo vedo, kaj je skupni cilj, so nevarno blizu temu, da druge, ki ga ne vidijo enako, razglasijo za nesvobodne, še ne osvobojene, ujete, za nasprotnike in celo sovražnike ljudstva. Skupno, ki je preveč enotno, ima vedno svoj izključeni ostanek. Iz zgodovine natanko vemo, kaj je to in kako nevarno je. Sedaj pa k prostosti duha. Kaj je prostost duha?

Prostost duha pomeni, da duh zdrži, da skupnega cilja ni mogoče določiti in imeti kot lastnino – da ga je treba vsakič znova artikulirati z drugimi ljudmi, vključno s tistimi, ki ga vidijo drugače, še najbolj pa z ljudmi, ki jih naše pojmovanje skupnega izključuje ali pušča zunaj, pred vrati. Nesvoboden je duh, ki se pretvarja, da že ve, kaj je skupno. In ker ve, ne posluša več.

Svoboden duh, prav nasprotno, ostaja odprt do teh, ki ugovarjajo viziji skupnega. Osvobajanje duha zato ni vstopanje na jaso, kjer končno vsi zagledamo pravi cilj in se poenotimo glede njega. Prostost duha pomeni, da vztrajamo v negotovosti o skupnem, ne da bi svojo gotovost vsiljevali drugim kot njihovo odrešitev. Vztrajamo v skupnem prostoru, ne pri eni skupni vsebini.

Pa vendar obstajajo skupni cilji: mir namesto vojne ali genocida, blagostanje ljudi namesto mizerije, sreča namesto depresije.

Najgloblji skupni cilj kljub temu ni pozitivna vizija reda, ki bi jo načrtoval osvobojeni um. Je negativen, minimalen in nepogojen: da nihče ne bo izključen, neviden in neslišan. Tako mišljeno skupno ali obče dobro ni cilj, ki ga prepozna osvobojeni duh; je zahteva, ki nas zavezuje pred vsako svobodo, z obrazi  izključenih.

Nesvobodni duh tako išče skupni cilj kot načrt, ki ga bo uresničil, medtem ko svobodni duh prepozna skupno kot terjatev, ki prihaja od vseh tistih ljudi, ki jih ni, so nevidni in izključeni, čeprav so tu.  

Zastavlja se še eno vprašanje. So ljudje res lačni prostosti duha? In ko so njegovi subjekti, vedo, kaj početi s prostostjo?

Dostojevski je v Velikem inkvizitorju zapisal nekaj, kar bi nas moralo živo zanimati: ljudje svobode ne ljubijo, ker jih bremeni; rajši jo izročijo nekomu, ki jim da v zameno kruh, čudeže in gotovost. Ni skrbi, ki bi bila bolj mučna, kot je svoboda, reče inkvizitor. Resnično, svoboda, ki človeka osami in mu naloži breme izbire, rojeva tesnobo, ljudje pa pred njo bežijo – k avtoriteti. Želijo pripadati in se podrejati.

Močno dvomim, da so ljudje lačni prostosti duha. Pogosteje so lačni varnosti, pripadnosti, olajšanja od bremena. To pa je šele pol zgodbe.

Druga polovica pravi, da ljudje sicer bežijo pred svobodo, a jo obenem potrebujejo. Morda ni dejstvo, da gladujejo, je pa dejstvo, da se svoboda prebudi, ko jo okusijo. To se navezuje na vprašanje o sami naravi prostosti duha.

Ni treba vedeti, kaj je prostost duha, da bi bil človek njen subjekt. Prostost duha namreč ni vsebina, ki bi jo bilo treba najprej spoznati, da bi jo potem imeli. Ni nauk, ki ga usvojiš, da si svoboden. Bolj je drža, ki se prebudi v dejanju, ki ga naredimo, še preden jo znamo poimenovati. Otroci in mladostniki, ki jih učim kritično misliti, vedo, kaj je prostost duha, šele, ko prvič nekaj kritično premislijo in zdržijo nelagodje samega dvoma. Beseda je najprej prazna, potem je nepotrebna. Torej ni treba najprej vedeti, kaj je prostost duha. Ne, dovolj je, da se znajdemo v položaju, kjer se prostost preprosto zgodi; spoznanje pride za njo, ne obstaja pred njo. Sokrat sogovornikom ni najprej razložil, kaj je svoboda misli; spravil jih je v zadrego, v kateri se je kratko malo prebudila.

Ko se prebudi, moramo z njo nekaj narediti. Če ne vemo, kaj narediti, to ni blagoslov, ker je praznina, iz katere se rodi beg, o katerem govori Dostojevski. Negativna svoboda – svoboda od (avtoritete, dogme, tutorstva) – je šele polovica. Človeka pusti samega pred breznom izbire. Dopolniti jo mora pozitivna svoboda, ki je svoboda za nekaj: za zvestobo, vez, mandat, delo, ki presega vsakega posameznika.

Prostost duha torej ni v tem, da se osvobodim vseh vezi in se potem svobodno samouresničujem in sledim svojim sanjam. Dovrši se, ko se posamezniki (množina) svobodno zavežejo nečemu. Spinoza bi rekel: najvišja svoboda ni odsotnost nujnosti, temveč je ravnanje iz lastne narave, in ta narava je pri človeku že vselej v odnosih z drugimi.

Ne, ljudje niso preprosto lačni svobode – pogosteje se je bojijo. In ni treba vedeti, kaj je prostost duha – ta se prebudi v dejanjih. Odgovor na vprašanje, kaj narediti s svobodo duha, pa ni še ena vednost, temveč je smer, ki ne pomeni lahko počnem, kar hočem, temveč zmorem se zavezati nečemu. Vprašanje je natanko tole: kaj je to nekaj?

Če rečemo, da je država samostojna, neodvisna in suverena, to mora biti povezano z etično držo njenih zastopnikov, državljanov in državljank, z zavezo. Etično se obnašajo le ljudje, ne morejo se ustanove ali organizacije. Zapisano velja zlasti za najvišje predstavnike države, kot sta predsednica države ali predsednik vlade. 

 

Ustanova nima vesti, nima obraza in nanjo se ne moremo obrniti, kot se obrnemo k drugemu človeku. Odgovarjajo torej ljudje, ki v njej delujejo. To je tudi varovalka proti najpogostejšemu izmikanju oblasti: sistem je tak, tako so pravila, jaz sem le izvrševalec. Arendt je ob Eichmannu pokazala, kako je sklicevanje na vlogo in ukaz način izmikanja dejstvu, da je vselej on tisti, ki ravna. Suverenost, ki si jo država pripisuje navzven, je tako brez teže, če je njeni zastopniki znotraj ne udejanjajo z osebno etično odgovornostjo.

 

A tako delovanje nikoli ne poteka v praznem. Institucija resda nima vesti, ima pa strukturo, ki posameznikovo vest sistematično olajšuje ali obremenjuje. Birokracija razdrobi dejanja na toliko majhnih korakov, da ni nihče odgovoren za celoto. Veriga ukazov razprši odgovornost; anonimnost odvzame obraz tako storilcu kot žrtvi. Arend dokaže, da banalnost zla ne pomeni, da je Eichmann pošast. Pomeni, da lahko povprečen človek v napačni strukturi stori orjaško zlo, ne da bi ga mislil kot zlo. 

 

Zgodovina nas uči, da imajo ljudje na oblasti pred seboj nekatere ključne izzive. Katere?

Njihova preizkušnja ni, kako se upirati oblasti, saj jo že imajo. Njihova preizkušnja je, ali znajo biti vodje, ne da bi postali Kreont. Ali torej zmorejo imeti moč in se pred njo še vedno čutiti zavezanega ljudem, ki so brez nje? To je prava preizkušnja. 

 

Kaj v tej luči pomeni, da narod zna prepoznati skupni cilj in mu slediti?

 

Preizkušnja je subtilna. Ljudje na oblasti morajo znati svojo definicijo ljudstva udejanjati pravično. To najprej pomeni znati poslušati ljudi, ki jih oblastna razmerja poškodujejo in izključujejo. Kdor se oblastnim razmerjem upira, mora biti pogumen, kdor posluša izključene, dokazuje, da je zmožen sramu, o čemer sem že pisal.