Zakaj se jih »bojim«?

V resnici se jih ne, besedo moramo brati drugače in ne na prvo žogo. In na koga sploh mislim? Mislim na člane in članice aktualne slovenske vlade. A naj grem po vrsti.

Danes zaključujem z letošnjimi delavnicami čustvene inteligentnosti; vsak mesec smo se srečali enkrat. V luči najnovejših raziskav tega polja spremljam delovanje nove slovenske vlade in se »bojim«. Česa, čemu, zakaj? Kaj ima čustvena inteligentnost skupnega z vladanjem?

Osnovno nevropsihološko in kognitivno spoznanje o naravi človeških čustev je že pred časom opravilo s folk teorijo »osnovnih čustev«, po kateri en izraz pomeni eno čustvo, ki ga vsi preberejo enako. Ta stara predpostavka »pravilnega odgovora« je kljub temu še vedno vgrajena v večino vzgojnih postopkov, s katerimi starši učijo otroke »pravilnega obnašanja« (da si ne bodo drugi kaj mislili) in »pravilnega čustvenega izražanja«. To je tisto obnašanje, pri katerem naj bi vsi ljudje spontano verjeli, da je denimo nasmejan obraz dokaz veselega razpoloženja, ki ga čuti zadovoljen človek. To zastarelo pojmovanje še vedno uporabljajo tudi  ustvarjalci medijskih vsebin in političnih nastopov: stavijo na enoznačno dekodiranje.

Reklame, politični nastopi, nastopanje v javnosti tako stavijo natanko na to, kar znanost zavrača kot zastarelo in premalo premišljeno: prototipni, visoko intenzivni, iz konteksta iztrgani nasmehi, domnevno veseli, prijazni in prijetni obrazi …  Za vsemi temi podobami in govori so naštudirani odgovori na vprašanja, kako naj bi izgledali veseli, srečni in zadovoljni ljudje.

To pa je šele uvod.

Prvič. Oglas ali reklama pravzaprav ne želi, da bi potrošniki izraz natančno prebrali kot ta model je srečen. Ne, oglaševalci hočejo, da nasmeh v ljudeh sproži afekt, ki se nato prenese na izdelek. Mehanizem ni toliko natančnost dekodiranja, temveč čustveno okuženje in afektivni prenos (van Kleefov model čustev kot socialne informacije). Nasmeh tako deluje predrefleksivno. Ljudje posnemamo, začutimo nekaj, pri tem pa ni pomembno, ali to tudi pravilno razberemo. Reklama torej ne stavi naivno na branje; izkorišča starejši, samodejni nalezljivi učinek, ki interpretacije sploh ne potrebuje. Važno je, da se smejijo, čeprav to v resnici nikogar ne zanima tako zelo, da bi se lotil razlage.

Drugič. Reklama ne odstrani konteksta, temveč ga zapečati. Za razliko od izoliranega laboratorijskega obraza izvozi nasmeh na gladko, praviloma brezkonfliktno prizorišče – družina, plaža, izdelek. Kontekst torej ustvari, le da je je zaprt, s čimer izključi vsako dvoumnost. To je natanko zaprtost: zapečateno enopomensko čustvo, ki je za vse enako in je brez ostanka.

Estetika reklam, oglasov in političnih podob je estetika zapiranja. To nasprotuje odprtemu obrazu v živem vsakdanjem polju drugih ljudi, ki dopušča sekundarna branja, dvom, dvoumnost, večznačnost, negotovost, zmotne razlage.

Tretjič. Gledalci prizorov v resnici ne dekodirajo enoznačno. Angažirajo svoje kontekste – kulturo, razpoloženje, nasičenost s podobami – in manufakturni nasmeh vse pogosteje berejo prav kot lažnega. Popolnoma berljivo, maksimalno izrazito čustvo preberejo kot nepristno, ker vedo, da je resnično čustvo kontekstualno in dvoumno. Brezkontekstni izrazi se zvalijo v nekakšno afektivno dolino nelagodja.

Pri politikih se vse zapisano zaostri.

Tako, na voljo imam dovolj argumentov za zagovor tega, kar sem zapisal v naslovu dnevniškega zapisa.

Politiki skrbijo za proizvodnjo skupnega enoznačnega afekta. To je lahko navdušenje, lahko je strah, ogorčenje ali kaj drugega. Demagogija je način, kako zapečatijo sicer dvoumne položaje v eno samo berljivo čustvo (sovražnik, grožnja, zmaga). Tudi to je zapiranje, le da je množično.

Prav v tem je resna težava, ko začne politično delovanje polje zaznavanja in občutenja zapirati. Takrat se vse bolj enoznačno zdi, da ljudje množično vedo, kaj se dogaja. Avtoritarnost je tako način zapiranja polja zaznavanja in odzivanja, ki je vse bolj enoznačno. Ko je ljudi strah, vsi natanko vedo, česa se bojijo in zakaj.

Avtoritarnost je politika zapiranja in zapečatenja zaznavnega in čustvenega polja. Iz odprtega, dvoumnega, mnogoterega polja naredi enoznačno in zaprto polje. Naj takoj poudarim, da ne gre le za zapiranje kot tako (vsako politično dejanje nekaj določi in s tem zapre), temveč predvsem za zapečatenje. Zakaj je to nevarno? Ker avtoritarnost ukine pogoje, pod katerimi bi jo lahko izpodbijali.

V resnici ni dovzetna za nobeno kritiko, zato je njen izraz smo za konstruktivno opozicije čisto sprenevedanje.

Politična misel to potrjuje na dva načina. Hannah Arendt je vse življenje vztrajala, da skupni svet obstaja prav zato, ker ga vsak državljan in vsaka državljanka vidi na drugačen način, z drugega gledišča. Avtoritarnost pa ljudem vsiljuje en sam pogled, za katerega zatrjuje, da je pravilen. To je ideologija, ki razlaga svet enoznačno, korenine pa ima v osamljenosti ljudi in izgubljanju vmesnega prostora, ki sicer obstaja med njimi. Jacques Rancière podobno prepoznava »policijski« red kot zapiranje razdelitve čutnega. Vse natančneje namreč določa, kdo sme kaj videti, reči in čutiti, ter pogosto reče, da ni ničesar takega, kar bi bilo še treba odkriti, videti ali kritizirati.

Politika v pravem pomenu pa je – nasprotno – disenz, pravi filozof, ponovno ustvarjanje razpoke v danem. Ni naključje, da avtoritarni voditelji najprej zaprejo prav filozofe in njim podobne mislece.

Natanko to se nam obeta. Tega ne vemo le zato, ker smo čustveno inteligentni in znamo razlagati vedenje, govorjenje in delovanje članov trenutne vlade, vemo tudi zato, ker vemo, da je resnično razumevanje zapletene politične stvarnosti negotovo, mnogotero in odprto.

Moč prepričanja ni merilo takega razumevanja. Pogosto je ravno nasprotno. Strukturno je politična poteza ljudi z močnimi prepričanji enaka reklami. Iztrgati hoče kontekst, prikazati maksimalni afekt, ga po načelu okuženja razširiti in zapreti polje. Avtoritarnost privilegira strah, ker je to tisto čustvo, ki se najhitreje in najlaže širi.

Zadevo dodatno zaplete dejstvo, da zapiranja ne prepoznamo po površinskem občutku gotovosti ali zaprtosti, kajti demagog se rad predstavlja ljudem prav kot odpiralec, zato vam bo vedno prijazno rekel, da končno smete reči, kar zares vidite in čutite, medtem pa bo zapiral polje in uvajal nadzor nad vami.  

Glavno merilo avtoritarnosti zato ni, kaj se v tem trenutku zdi odprto. Bistveno je, ali ostaja odprto za prihodnje zaznavanje in izpodbijanje: neodvisni svobodni mediji, mnogoterost perspektiv, dovoljena kritična vprašanja, vladavina prava.

Avtoritarnost je v orisanem pomenu politična oblika fanatikove zapečatene gotovosti. Bolj kot se bo torej zdelo, da je realnost jasno in enoznačno določena, za probleme in izzive pa se bo zdelo, da imajo enoznačno določljive rešitve, bolj bo polje zaprto. Drugo ime zanj je avtoritarnost.