Partizani so prostovoljni borci, pripadniki odporniškega gibanja, ki se bori za osvoboditev.
Beseda nevtralen izhaja iz latinskega neuter, kar pomeni nobeden od dveh, ne eden ne drugi. In že je tu prva lekcija, vgrajena v samo besedo. Nevtralnost ni pogled od nikoder, temveč je položaj nekoga, ki stoji med dvema sprtima stranema in ne pripada nobeni. To pomeni, da je nevtralnost vselej odvisna od konflikta, glede katerega je nevtralna. Ni splošna drža, temveč je vselej ne ta ne ona pozicija.
Zgodovinsko gledano, je nevtralnost izrazito praktična zadeva; zgled sta pravo in vojna. Nekdo bi bil rad nevtralen, a mu drugi tega ne dovolijo. Historična lekcija je zlahka razumljiva, pozna jo vsakdo: močni storijo, kar zmorejo, šibki pretrpijo, kar morajo. Nevtralnost je pogosto položaj, ki ti ga drugi ne pustijo zasesti.
Je nevtralnost nepristranskost?
Poglejmo, kaj pove o tem vprašanju podoba nepristranskega sodnika. Ta ne sme dati prav nobeni stranki. Ne sme ga zanimati, ali je stranka tujec, prijatelj ali sorodnik, ne sme biti podkupljen, nikomur ne sme dati prednosti zaradi njegovega ugleda ali družbenega položaja. Ni čudno, da ima boginja Pravica prevezo čez oči. Slepota je vsekakor dobra metafora za nepristranskost. Pravica ne vidi, kdo sta stranki, ali sta bogati ali revni, prijatelja ali tujca, in prav zato je njun položaj ali status ne more zapeljati. To je izjemno pomembna podoba, ki nam pove, da nepristranskost ni odsotnost pogleda, temveč je namerno odvračanje pogleda. Nekatere stvari namreč ne smejo šteti. Pravica tako ni slepa za vse; slepa je za osebo, da bi videla stvar.
Skozi zgodovino se je razvila tudi ideja o popolnem, objektivnem pogledu na svet. Ideja pravi, da obstaja pogled, ki vidi vse stvari, kakor so, in ni popačen ali pristranski. To je kajpak božji pogled. Bog vidi sub specie aeternitatis, to pa pomeni, da je njegov pogled večen ter da gleda od nikoder in od povsod hkrati.
Težnja po popolni nepristranskosti je, genealoško vzeto, težnja, da bi človek zasedel božje gledišče, da bi gledal na stvari od nikoder in od povsod.
Spinoza je to razmišljanje filozofsko zaostril s svojim sub specie aeternitatis: videti stvari brez interesa, kakor obstajajo v večnem redu. Objektivistične sanje so dobile ime: pogled božjega očesa, pogled od nikoder.
V 17. stoletju se ideal nepristranskega opazovalca kristalizira s pomočjo tega, kar zapiše Francis Bacon v knjigi Novi organon. Človek se mora znebiti predsodkov, popačenj uma (lat. idola), mora jih prepoznati, da bi očistil um in svoj pogled. Pridruži se mu Descartes in predlaga rabo metodološkega dvoma. Treba je odstraniti vse, kar ljudje verjamejo zgolj zaradi navade ali vzgoje, da bi se dokopali do tega, kar je neodvisno od vsakega gledišča. Življenjsko vodilo je nullius in verba, ne verjemi nobeni avtoriteti in njenim besedam, preveri jih sam, uporabljaj svojo glavo, razmišljaj kritično. Vednost naj ne bo odvisna od tega, kdo si in kje stojiš. Posebnosti tega, ki opazuje in spoznava, je treba kratko malo odšteti.
Nevtralnost in nepristranskost se končno prepleteta z objektivnostjo, ki se izoblikuje v 19. stoletju kot ideal zatajitve sebe: opazovalec mora utišati sebe in pustiti, da govorijo instrumenti. Objektivnost postane moralna askeza: znanstvenik je menih, ki mora utišati svojo subjektivnost, odpovedati se mora sebi.
K samemu vrhu razmišljanja o nevtralnosti, nepristranskosti in objektivnosti sežemo, ko vzamemo v pretres še nevtralnost države, ki je otrok verskih vojn. Po krvavih spopadih v 16. in 17. stoletju se rodi misel, da se država ne sme postaviti na stran nobene veroizpovedi. Njena nevtralnost se rodi zaradi izčrpanosti in pokolov, in sicer kot nekakšna mirovna pogodba: ker se o najvišjem dobrem očitno ne moremo zediniti in se zaradi tega pobijamo, se država umakne na nevtralna tla. Zapomniti pa si velja, da politična nevtralnost ni vzvišen filozofski ideal, ker je praktičen odgovor na realno nevarnost. Je premirje, ne pa resnica.
V vso to idilo najprej udari Nietzsche in seže k jedru: dejstva ne obstajajo, obstajajo le razlage; pogled od nikoder je izmišljotina; vsako spoznavanje ima perspektivo. Najhujše pa šele pride: sam ideal nezainteresiranega spoznavanja je že zainteresiran, tudi volja do resnice je volja, vrednota, ne pa nevtralnost; objektivnost je asketski ideal, samozatajevanje, povzdignjeno v metodo.
Marx dodatno pokaže, da je vsaka misel družbeno in zgodovinsko umeščena, da so vladajoče ideje pogosto predstavljene kot univerzalne in nevtralne.
Najostreje se odzove feministična epistemologija. Donna Haraway imenuje pretvarjanje, da vidiš vse od nikoder, božji trik, ki skrije dejanskega, utelešenega, umeščenega gledalca, njegovo posebno stališče pa prikaže kot nevtralno.
Teološka različica nevtralnosti, pogled od nikoder, popolni izbris človeka, božje oko, je torej nemogoča in nepoštena. Nemogoča, ker človek svojega stališča kratko malo ne more odšteti; nepoštena, ker pretvarjanje, da ga je vendarle odštel, stališče le skrije, prevladujočega pa vsili kot nevtralnega. To je natanko problem nevtralne šole: trditev, da nimaš stališča, je najčistejša ideološka poteza.
Veliko časa zato posvetim Popperjevemu uvidu v naravo znanosti. Ta ni objektivna, ker bi bili posamezni znanstveniki nepristranski, saj ne morejo biti, temveč je taka zaradi družbenega procesa kritike, ponavljanja eksperimentov, recenzij, medsebojnega popravljanja. Objektivnost ni lastnost osamljenega spoznavalca, temveč je dosežek skupnosti.
Nepristranskost torej ni stanje čistosti, temveč je večna občestvena praksa popravljanja in razširjanja.
Natanko tu se izkaže, kako velik je problem z nevtralnostjo v Sloveniji, ki ga hočejo rešiti v imenu ideološko nevtralne šole.
Pošteni obliki nevtralnosti, razširjanju in popravljivosti je namreč ime odprtost, ki ni nič drugega kot izpostavljanje lastnih stališč stališčem drugih, da bi jih preobrazili v imenu resnicoljubnosti. Ne gre torej za lažno zatrjevanje, da nimaš stališč, temveč za odkrito priznanje, da jih imaš ter si se pripravljen izpostaviti drugim stališčem in nasprotnim dokazom.
Nepoštena oblika nevtralnosti je laž, da stališča sploh nimaš. Ta je v resnici globoko neetična.
Zgodovinski primer je druga svetovna vojna, v kateri nastopajo nacisti in fašisti, nasproti pa se jim postavijo partizani.
Ključno pri tem je tole. Nepristranskost je, kot sem pokazal, metoda, ki se izteče v sodbo. Nikakor ne pomeni trajnega odlaganja sodbe. Nepristranski sodnik, ko je pretehtal vsa dejstva, obsodi krivca. Je nepristranski v postopku, ni pa nevtralen glede izida. Preveza na očeh Pravice pomeni ne vidim, kdo sta stranki, ne pomeni pa nikoli se ne odločim.
Ko je tehtanja konec, Pravica udari. Tu ni nobene nevtralnosti; jasno postane, kaj je z njo narobe. Kdor tiho čaka na konec vojne in računa, da ga bo nekdo osvobodil, ni nepristranski; njegova drža je nemoralna in sprevržena. Je raba forme ne postavljam se na nobeno stran, in sicer natanko zato, da bi se izognil sodbi, ki bi jo moralo izreči pošteno tehtanje. Kajti pred napadalcem in žrtvijo pretehtana sodba ne more imeti nevtralne in nepristranske, objektivne oblike oba sta enaka. Vztrajati pri njuni enakovrednosti pomeni že stopiti na stran močnejšega.
Na delu je še ena lekcija: nevtralnost v takih primerih vselej pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Torej ni nevtralna in se zgolj pretvarja, da je. Kako torej zagovarjaš nevtralnost, ne da bi imel slabo vest, ker si nemoralen in neetičen?
Ugotovitev: nepristranskost je pot do sodbe. Kdor se večno skriva za ne sodim, ko je sodba potrebna, je nepristranskost izdal, ne pa počastil.
Naj pojasnim, zakaj in kako dolgo je upornik proti sovragu na pravi strani, saj ni nujno, da je na pravi strani ves čas.
Na pravi strani je najprej zato, ker brani odprtost pred nekom, ki se je nameril uničiti jo. Okupator, fašist ali nacist, je namreč nekdo, ki totalizira, kar pomeni, da hoče Drugega zvesti na Istega ali ga izbrisati. To je nekdo, ki gradi zid totalne države in taborišč. Upor proti temu, ki ukinja odprtost, ni njena kršitev, temveč je obramba.
Partizan se v gozdu ne bori za zid, bori se za membrano, za svet, v katerem bo spet mogoče biti različen, kjer bo mogoče svobodno govoriti, živeti in se razvijati. Njegov upor ni egoizem samoobrambe. Odgovornosti ne nosi na svojih plečih le zase, temveč tudi za druge, za preganjane, za mi, ki ga okupator uničuje. To je odgovornost za tretjega, vzeta nase.
Odločilno pa je tole. Uporniku ne zadošča, da ne sodeluje z okupatorjem (to bi pomenilo ne stori zlega), temveč naredi nekaj, kar je dobro: odide v gozd, se spopada s sovražnikom in ustvarja zgodovino. Ne čaka, ne kalkulira, ne računa na rešitev od zunaj. Tako se izkaže, da upor združuje: najgloblje dejanje (Badioujeva afirmacija) je utemeljeno v najgloblji odgovornosti (Lévinasova asimetrija). V uporniku se v eno združita junak in etično odgovorni človek. Ta pokaže, da je dejanje, vredno tega imena, prav udejanjena odgovornost. Natanko v tem pa je tudi njegova svoboda, ki ni svoboda izbire med koristmi, temveč svoboda nekoga, ki je spoznal, da ne more drugače.
Upornik ne trdi, da je na pravi strani – to trdi vsakdo. Prav ima, dokler se bori za odprtost in proti temu, ki jo hoče ukiniti. In nima prav v trenutku, ko jo začne ukinjati še sam.
Trajna nevarnost vsakega upora je, da zmagovalec postane to, proti čemur se je boril, da junaki, ki so storili Dobro, po zmagi postavijo nov zid in se ogradijo z njim. Uporov zato ne smemo soditi le po njihovem junaštvu, temveč zlasti po tem, ali so odprt, pluralen in za spremembe zmožen svet ohranili ali ukinili. Pravičnost upora je v tem, za kar se upornik bori. Izginjati začne v trenutku, ko postane nov zatiralec odprtosti.
Resnicoljubni upornik priznava, da je že udeležen in odgovoren, da ne obstaja nevtralni prostor in da je pretvarjanje, da obstaja, samo po sebi izbira. Kot človek je politična podoba odprtosti, ki se brani pred zapiranjem, je etična odgovornost in asimetrija, upor zoper laž nevtralnosti, ki jo zavrača s konkretnim dejanjem.
Kaj torej drži upornika pokonci, ko je uspeh ne le negotov, temveč je videti nemogoč, ko ni nobenega razloga, da bi upal na zmago?
Pokonci ga ne drži upanje v izid ali končni rezultat. Ne, njegova neuničljiva opora je zvestoba temu, kar je prav, tudi če se ne izide, zvestoba tistemu mi, ki ga brani, in samemu sebi kot nekomu, ki ne more drugače. Mislim, da je to najčistejša oblika svobode. To je svoboda človeka, ki je tako odprt do Drugega in tako resnicoljuben do sebe, da v odločilnem trenutku preprosto ne zmore zanikati, da ve, kaj je prav; svoje vednosti ne more utajiti. To ni račun. To je etična drža.
Resnično, človek včasih vztraja, ker je prav, in ker drugače kratko malo ne more, tudi če bi hotel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar