Drugi, ki bo vstopil

Prelom s starim razmišljanjem o človekovi identiteti (Kdo ali kaj sem?) se zgodi s spraševanjem (Kako sem?). In kaj je najprej? Tu sem. Dasein je filozofsko ime za to, da človek ni nekaj, temveč je odprtost, ki vselej presega vsak nekaj, ki bi ga o njej lahko izrekli. In odprtost je vselej odprtost do drugega. Ne more biti sama sebi dovolj, ne more biti sama zase.

Nujno je, da včasih rečemo, da želimo, da nas drugi sprejme take, kakršni smo. A kaj se mora zgoditi, da se to res zgodi? Kaj moram storiti sam, da sprejmem drugega takega, kakršen je?

Zgoditi se mora nekaj, kar je zahtevno, čeprav je v naši naravi. Drugega morda sploh nočem sprejeti, ker mi gre na živce, se ga bojim, ne želim vedeti, kakšen bi lahko bil ali postal, ali pa mi je zanj kratko malo vseeno.

Tu v tu-bit (Da v Dasein) ni kraj. Ni lega v prostoru, kjer sem že ves čas in čakam na nekoga, s katerim se bom srečal, da bi ga sprejel takega, kakršen je. Heidegger ga izpelje iz besede Erschlossenheit – odprtost, razprtost. Uporablja tudi besedo Entschlossenheit, ki vsebuje Erschlossenheit – odločenost kot oblika razprtosti. Sam to izrecno reče: Entschlossenheit je ausgezeichnete (odlikovani) modus Erschlossenheit.

Etimološko to pomeni, da je odločenost izpolnjena, prevzeta oblika odprtosti. Odločenost v tem smislu ni zaprtost (odločil sem se za eno stvar in zaprl za druge, ki me ne zanimajo). To je zelo pomemben poudarek. In Heidegger v besedi Ent-schlossenheit sliši tudi Er-schlossenheit kot raz-klenjenost, odprtost za situacijo. Odločenost tako ni zaprtje v to, za kar sem se odločil (in se odločil, da bom pri tem vztrajal, ker imam to za svoje), temveč je najgloblja oblika odprtosti. Odločim se torej za samo odprtost.

Za vztrajanje v tu pred prihodom drugega je Entschlossenheit morda celo bolj prava beseda. Čista odprtost namreč ni dovolj, v njej mora biti nekaj, nekakšna zaveza, da ostane prostor odprt tudi takrat, ko bi ga bilo najlažje zapreti. Če tega ne bi bilo, bi bila odprtost zgolj prazen prostor, drugi pa bi naletel – na prazen prostor. Mislim, da lahko rečem, da je Entschlossenheit zavezana odprtost, ki je odločena, da ostaja odprta – ne glede na drugega.

Tu je torej odprto, razklenjeno mesto, v katerem se bivajoče sploh more pojaviti. Človek ni nekaj, nekaj določenega in zaprtega vase, kar ima okoli sebe prostor. Je odprtost. V njej se svet in drugi razodenejo. Ni predmet, ni substanca; tu je odprtost, čistina, prostor, v katerem se kaj lahko prikaže. Ko čakam na drugega, tako ne čakam v sobi; jaz sem razprta soba, v katero bo drugi lahko vstopil in se pokazal kot tak, kakršen je.

Pri čem torej vztrajam, preden se pojavi drugi? Vztrajam v sami odprtosti; to sem jaz v najbolj pristni obliki. Ne vztrajam pri nobeni vsebini, denimo pri pravem, pristnem jazu, vztrajam v drži. Zavedam se, da je nenehno ogrožena, ker se težko uprem pričakovanjem, tej ali oni vsebini. Če v tu prinesem vednost o tem, kdo bo vstopil – vnaprejšnjo predstavo o drugem človeku, njegovo podobo, informacijo o njem –, tu ni več odprt prostor, ker je zaseden. V tak prostor vstopi le drugi, ki sem ga že določil. Prazen prostor sem napolnil z vsebino, s pojmom o njem.

To pride najbolj do izraza, ko se človek srečuje s hendikepiranim telesom, kajti naš način biti-v-svetu je telo, ki ni stvar, saj je nekaj, kar nas odpira v svet. Brez telesa ne moremo govori o tubiti in o odpiranju v svet. Ključno je zato srečanje s telesom drugega.

V tej luči razumem hendikep kot temeljno, radikalno odprtost telesa kot biti-v-svetu. Ni motnja, okvara, poškodba ali defekt. To je bistveno.

Ko srečam drugega človeka, ga najprej srečam kot drugo telo. To je telo, ki gestikulira, se obrača, čuti bolečino, trpi. Moje telo ga neposredno razume, kot bi se vzpostavila nekakšna medtelesna resonanca, ki jo Merleau-Ponty imenuje intercorporéité, medtelesnost. Ko vidim hendikep drugega, moje telo zato že odmeva. Kaj to pomeni?

Najprej to, da se ne umika, da se ne prestraši. Pomeni, da naju meso veže v skupno tkivo, v bližino, deljeno utelešenost. Drugi je iz istega mesa kot jaz. Oba sva različni gubi istega sveta, kot bi nemara rekel Spinoza. Ko sem ob drugem, sem ob telesu, ki diha, trpi, se odziva. Srečanje, bližina, branje drugega se dogaja najprej v mesu, ne v misli.

Guba ni okvarjena guba; je guba. Vsaka guba je guba. Hendikep je drugačno zlaganje istega, ne slabše zlaganje. Telesna shema ni norma, temveč je vselej singularna. Ne obstaja Telo z veliko začetnico, glede na katerega bi bila posamezna telesa boljši ali slabši primerki. Vsako telo je svoja shema, svoj jaz zmorem, svoja drža do sveta, svoj način, kako mu je prostor blizu ali daleč. Hendikep ne pomeni, da so nekatera telesa okrnjene oblike pravega telesa. So polne, lastne sheme. Hendikepirano telo torej ni telo, ki mu nekaj manjka. Je telo, ki je svet zgubalo, zložilo po svoje, in prav v tem je Dasein, odprtost, način biti-v-svetu – telo drugega nič manj in nič bolj kot moje.

V radikalnem smislu zato želim, da ne bi vedel, kdo bo vstopil. To je tako, kot bi bil brez spomina in brez želje. Ne želim, da vstopi v prostor, v katerem je njegovo mesto že bolj ali manj določeno.

Pa vendar. V odprtosti je nekaj. Ni vsebina, je pa zaveza. Kakšna zaveza?

To je zaveza, da bo prostor ostal odprt – za drugega. Prostor torej ni povsem prazen. V njem je že naravnanost k drugemu, ki bo pravkar vstopil, na poziv. V takem prostoru vztrajam pri odprtosti, ki je vnaprej zavezana temu, da bo prišel nekdo, ki bo terjal moj odgovor. V odprtosti (prostora) čakam na drugega. Natančneje: vztrajam v pripravljenosti odgovoriti nekomu, ki ga še ne poznam. In Lévinas bi dodal: tukaj sem. To izrekam, še preden drugi vstopi, zato sem izpostavljen. Obrnjen sem k vratom, pripravljen na nekoga, ki bo vstopil. To še ni odgovor – ta pride pozneje. In kdo bo določil odgovor, njegovo vsebino? Drugi.

A ta drugi prenaša bolečino in trpi. Tega se zavedam. Resnično, nekatera telesa so ves čas v bolečini. Napredujoča bolezen tako ni le drugačna guba, ker je guba, ki se razpleta, telo, ki izgublja, kar je imelo, otrok, ki ve, da bo zmogel vsak mesec manj. Hendikep kot način biti tako odvzema kategorijo manjvrednosti, ne odvzame pa bolečine in trpljenja. Telo s posebnimi potrebami ni manj vredno, ni okrnjen primerek norme, lahko pa trpi, izgublja in se boji. Oboje je res. Enakovrednost vseh telesnih shem ne pomeni, da bolečina ni resnična in da trpljenje ne obstaja. Hendikepiranega telesa zato ne romantiziram, kot da je zgolj drugačno, obenem pa ga ne reduciram v zgolj-manko, defekt ali motnjo.

Pogled, ki vidi hendikep kot način, je natanko pogled, ki pusti telesu njegovo ne-identično. Ne meri, ne presoja in zlasti ne diagnosticira. Ostaja pred tem telesom kot pred svojo lastno gubo istega mesa. Ob telesu se zato ne odmaknem v ocenjevanje in vrednotenje, ostajam v bližini.

Vsebina mojega vztrajanja je strukturno prazna. Drugi bo kot neznanec vstopil v prostor. Do določene mere bo ostal neznanec, a bo vselej dobrodošel.

Sem tu za drugega, izpostavljenost, ki čaka njegov obraz. Vstopil bo nekdo in našel nekoga, ki ga čaka, ne da bi vedel, koga, in ne da bi bil s tem obremenjen.