Zadnjo besedo ima čas

Za ohranjanje demokracije je zelo pomembno razmišljanje, vedenje in delovanje ljudi, ki je včasih odkrito paranoično. Na kaj mislim? Mislim na razmišljanje, ki omogoča povezave med prepričanji, da na naših tleh ni prostora za tuje skupine ljudi. Zanje vedno velja, da nekako kvarijo to, kar je naše. Velja tudi, da uničujejo naše skupnosti, ki zato niso več take, kot so bile nekoč. Ko tako kvarijo in uničujejo, je močno prizadeta tudi naša identiteta, kar pomeni, da je nekako okrnjena, vsekakor pa je v nevarnosti, da izgine.

Umetna inteligenca o liberalni demokraciji in krivoverstvu

Če je inteligentnost tesno prepletena s kompleksnostjo sveta, kar pomeni, da ne smemo prehitro sklepati, kakšna je, da si moramo torej vzeti čas za premislek, prav v tem je moč kritičnega mišljenja, potem mora biti jasno tudi to, da se bodo vedno neizogibno rojevale ideje, ki jih bo omogočala prav kompleksnost sveta, za katere bo vsaj sprva veljalo, da so čudne, nenavadne, nesprejemljive, nekateri bodo rekli, da so grešne in krivoverske. Doslej je bilo še vedno tako. Zgodovina potrjuje zapisano, to pa pomeni, da se ni danes končala. In ker se ni čudežno sklenila, svobodna družba ne more obstajati tako, da podpira samo tiste ideje in načine življenja, s katerimi se vsi strinjajo in jim nihče nikoli ne nasprotuje.

O inteligentnosti človeških bitij: vazelin kot politična kategorija

Razmišljam o inteligentnosti človeških bitij in njenih razsežnostih. Ima jih več, med njimi sta tudi socialna in čustvena inteligentnost. Verjetno bi se velika večina ljudi strinjala, da je zlasti v javnosti prav, če se skuša človek obnašati čim bolj inteligentno. In prav tako bi se verjetno strinjali, da je zapisano pomembno predvsem za demokratično izbrane predstavnike ljudstva.

V luči zapisanega zato pritegnejo pozornost izjave, kot je ta, povezana z denarjem, vazelinom in s skupnostjo LGBT, pa tudi ona, nekoliko starejšega datuma, o pocestniškem govorjenju žensk. Zakaj pritegnejo pozornost?

Pogovor z umetno inteligenco o tem, kako trenirati človeštvo

Hej, Claude. V najinih zadnjih pogovorih o tem, kar imamo ljudje med seboj, si dobro opisal predvsem politike, ki pozivajo ljudi, naj kritično razmišljajo, orisal si njihova prepričanja, kako je treba ljubiti domovino in ustvarjati družine, politika, ki je zase prepričan, da dobro dela in je uspešen, čeprav mu je mogoče dokazati ravno nasprotno. Do pike natančno si opisal politikovo razmišljanje o tem, katere misli so primerne in katere niso, kako pomembna je všečnost medijev, kakšna so razmerja med resnico in denarjem v kapitalističnem svetu, opisal si nedolžne mučenike demokracije.

Nedolžni mučeniki demokracije

Politik je nenavadno bitje. Če ga hvališ, je to priznavanje in potrjevanje njegovih izjemnih sposobnosti. Če ga kritiziraš, je to politični pregon. Če ga preiskujejo, je to dokaz, da dela dobro. Če ga ne preiskujejo, je to dokaz, da dela tako dobro, da si ga nihče ne upa preiskovati.

Denar in resnica

Politik izjavi: Ker mi ni všeč, kako poročate, boste ostali brez denarja.

Priznam, da sem za trenutek pomislil, da sem odprl učbenik politične sociologije iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem tekal naokoli kot otrok socializma. Potem sem pogledal datum. Bil je današnji. No, morda pa sem se znašel v Severni Koreji, si mislim. Ne, nisem se, ugotovim. Kje potem sem?

Živim v Sloveniji.

Zanimivo je, kako hitro človek pozabi, kaj je denar v demokraciji in kaj beseda demokracija zares pomeni. Ni namreč nagrada za poslušnost. Vsaj uradno ne.

Minister za primerne misli

Dober večer.

Prebral sem novico, da je minister ocenil, da so nekatere znanstvene teme preveč aktivistične. 

Ali je mogoče učiti kritično mišljenje?

Učence in dijake seznanimo z različnimi pogledi, različnimi svetovnimi nazori in preverjenimi dejstvi ter jih naučimo kritično razmišljati.

Del izjave je star in velikokrat ponovljen. Pogosto namreč slišimo, da je naloga šole učence naučiti kritično misliti. Trditev zveni danes skoraj samoumevno; kdo bi vendar nasprotoval kritičnemu mišljenju?

Toda prav tam, kjer se nekaj zdi samoumevno, se začne filozofija. In prav tam bi se moral začeti tudi naš dvom, kot je nekoč predlagal Descartes, skoraj v istem času pa tudi Francis Bacon.

Kaj pravzaprav pomeni učiti (drugega) kritično misliti?

Spomin, ki se vrne ob pravem času

Najprej se ni spomnil. Človek, ki naj bi drugemu grozil, da bo napadel njegovo življenje, ga uničil, poskrbel, da ne bo več vozil, in ga ustrelil, je sprva rekel, da se tega ne spomni. Kako olajšujoče. Kakšne stvari je včasih res najbolj kar pozabiti, da človeku ne obremenjujejo vesti. Denimo grožnjo s smrtjo. Ta lahko v hipu postane tako drobna reč, da zdrsne skozi spomin kakor kovanec skozi luknjo v žepu – nekaj, kar se zgodi mimogrede in izpuhti.

Komisija za pravilno uspešnost

Bil je človek, ki je trdno verjel, da veliko dela.

Ne le to. Verjel je tudi, da mu delo uspeva.

To je bila njegova prva napaka.

Druga je bila, da je o tem govoril na glas.

Ustanoviti družino in ljubiti domovino

Najprej stanje (Mapped: Every Country’s Fertility Rate as Births Decline Worldwide). Upadanje rodnosti ni slovenska lokalna posebnost, kot kdo morda misli, saj je skoraj univerzalna: danes živi okrog 71 % svetovnega prebivalstva v državah pod ravnjo obnavljanja (2,1 otroka na žensko), med njimi Kitajska (1,02), ZDA (1,62) in Brazilija (1,60). V štirih državah – na Kitajskem, v Južni Koreji, Singapurju in Ukrajini – je rodnost pod 1,0. V EU je bila leta 2024 celotna stopnja rodnosti 1,34.

FOMO kot strah pred samoto

Dokler je Neo v Matrici, nima pojma, da je znotraj. Živi svoje življenje in ne ve, da je simulacija. Ko je Carol Sturka povsem sama, zunaj Enega, je absolutno nesrečna. Ve, da je zunaj, in ve, da je neznosno. Zamuja vse, kar se dogaja preostalemu delu povsem poenotenega človeštva. Želi živeti znotraj, se želi pridružiti vsem drugim? Bomo videli.